VSRS Sodba XI Ips 52178/2010-31 (XI Ips 52/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 52178/2010 dne 22.6.2010 zoper obdolženega M.L. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), z vštetjem pridržanja od 21.6.2010 od 5. ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca odpravi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z navedbami, da obdolženec ni vzel dveh koles, ampak le nevredne stvari, da si jih ni prilastil, temveč jih je le uporabil za vožnjo oziroma bežanje, da oškodovancem ni nastala nobena škoda, saj je ocena vrednosti predmetov pretirana, ter z navedbo, da ni imel namena vzeti vrednejših stvari, vložnik izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, zato jih vrhovno sodišče ni upoštevalo. Tudi s sklicevanjem na obdolženčevo bistveno zmanjšano prištevnost vložnik izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče presoja zakonitost izpodbijanega sklepa glede na podatke, ki so obstajali ob odreditvi pripora, ugotavljanje morebitne obdolženčeve bistveno zmanjšane prištevnosti pa je predmet nadaljnjega postopka.

6Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki so v zahtevi tako konkretizirane, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Navedba, da je podana kršitev pravice do obrambe (29. člen URS), ker ob zaslišanju pridržanega obdolženca zagovornik dobi zgolj ovadbo brez prilog, obdolženec pa ničesar, je presplošna, da bi jo vrhovno sodišče lahko presojalo. Poleg tega je v skladu z jamstvi iz 29. člena URS obdolžencu in zagovorniku zagotovljena pravica do vpogleda v spis (73. in 128. člen ZKP).

7Neutemeljena je navedba zagovornika, da je sodišče s povzemanjem obdolženčevega zagovora in s sklicevanjem na listine v spisu le pavšalno in nerazumljivo obrazložilo utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj in s tem kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 25. člen URS. Okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, so namreč tako v sklepu o odreditvi pripora kot tudi v sklepu zunajobravnavnega senata obširno obrazložene za vsa tri očitana kazniva dejanja (sklicujeta se na zapisnik o prejemu ustne ovadbe oškodovanke D.Ž., zapisnik o ogledu kaznivega dejanja na njeno škodo, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih z dne 21.6.2010, zapisnik o zasegu predmetov, potrdilo o vrnitvi predmetov D.Ž., uradni zaznamek o prejemu predloga za pregon, ki sta ga podala oškodovanca T.K. in J.T., uradni zaznamek o razgovoru z A.P., zapisnik o zasegu predmetov z dne 19.6.2010 in obdolženčev zagovor). Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi obdolženi21.6.2010 na vlomni način prišel v kletne prostore oškodovanke D.Ž., iz katerih naj bi vzel dve kolesi ter še nekatere druge predmete. Četudi je bil pri dejanju zaloten in je kasneje, kot navaja zagovornik v zahtevi, nekatere predmete ob bežanju odvrgel, je v skladu z aprehenzijsko teorijo, ki jo sprejemata sodna praksa in teorija,(1) mogoče zaključiti, da je podan utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje dokončano. Zato so očitki vložnika, da je obdolženec odstopil od izvršitve dejanja oziroma da dejanje ni bilo dokončano, neutemeljeni. Po mnenju vrhovnega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno tudi sklepanje sodišč o obstoju utemeljenega suma storitve ostalih dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika. Za to fazo postopka so kazniva dejanja tudi dovolj določno opisana, kar je obdolžencu omogočalo učinkovito obrambo pred očitki državnega tožilca.

8Za obstoj utemeljenega suma povsem zadošča ugotavljanje obstoja posameznih elementov očitanih kaznivih dejanj, vprašanje, ali gre pri odnosu med posameznimi dejanji za navidezni stek oziroma nadaljevano kaznivo dejanje, pa v fazi odreditve pripora ne more biti predmet odločanja. Dokončna pravna kvalifikacija dejanj bo namreč mogoča šele po ugotovitvi dejanskega stanja v nadaljnjem postopku. Zato je očitek kršitve kazenskega zakona, da je pravna kvalifikacija napačna, saj naj bi šlo za nadaljevano kaznivo dejanje, neutemeljen.

9Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sta sodišči utemeljili z dejstvom, da se obdolžencu očita storitev treh kaznivih dejanj tatvine, ki so bila storjena v kratkem časovnem obdobju, pri čemer način storitve in vrsta predmetov kažejo, da jih obdolženec ni jemal za lastno uporabo, temveč za prodajo. Poleg tega je bil obdolženec že večkrat obsojen, večinoma zaradi kaznivih dejanj velike tatvine, zadnjo kazen je prestal šele dva meseca pred storitvijo očitanih dejanj, večkrat pa mu je bil izrečen tudi ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Obdolženec nima pridobljenega poklica, je brez zaposlitve in premoženja, njegovo dejansko bivališče pa je neznano. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku preiskovalne sodnice, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi, če bo ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Takšnega zaključka ne morejo spremeniti niti v zahtevi izpostavljene okoliščine glede obdolženčeve želje po zaposlitvi in glede urejenosti njegovega socialnega položaja.

10Tako v sklepu preiskovalne sodnice kot tudi v sklepu zunajobravnavnega senata je natančno obrazloženo, zakaj je odreditev pripora nujna za varnost ljudi in njihovega premoženja oziroma zakaj v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom. Sklepanje o nujnosti pripora je tudi razumno, saj že navedene okoliščine, relevantne za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti, kažejo na to, da bi lahko bila v primeru ponovitve kaznivih dejanj ogrožena varnost ljudi in njihovega premoženja.

C.

11Ker zatrjevane kršitve niso podane, je vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

-----

Op.št.(1):Prim. M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 364 in 369.