VSRS Sodba XI Ips 287/2010-235 (XI Ips 38/2010)

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 12.4.2010 zoper obdolženca iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.5.2010 pritožbe obdolženca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili obdolženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Č. dne 7.5.2010 s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost ter dne 13.5.2010 obdolženčevi zagovorniki iz odvetniške pisarne S. s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Obe zahtevi navajata, da sodišče v preiskavi ni zaslišalo koordinatorja policijske akcije D.R., kar po stališču obdolženčevih zagovornikov iz Odvetniške družbe Č. predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obtožnice, ker preiskava še ni bila končana, ob tem pa niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev neposredne obtožnice ter da spis pred vložitvijo obtožnice ni bil posredovan na okrožno državno tožilstvo. Obdolženčevi zagovorniki iz odvetniške pisarne Č. navajajo še, da sodišče prve stopnje obdolžencu in njegovim zagovornikom ni vročilo obtožnice s predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora, preden je odločalo o njegovem podaljšanju, zato je bilo obrambi onemogočeno podati stališče do predloga državnega tožilca. Obdolženčevi zagovorniki iz odvetniške pisarne S. pa navajajo, da so bila mamila in ponarejen denar izročeni izključno policistom, da obdolženec za istovrstna dejanja doslej še ni bil obravnavan ter da obdolženec ni bil dobavitelj mamil.

3Vrhovni državni tožilec v odgovorih na zahtevi, podanima skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 13.5.2010 ter dne 19.5.2010 predlaga zavrnitev zahtev.

4Z odgovoroma vrhovnega državnega tožilca so bili osumljenec dne 17.5.2010 in dne 20.5.2010 ter njegovi zagovorniki dne 13.5.2010 ter dne 19.5.2010 seznanjeni.

B-1

5Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti

- da je Vrhovno sodišče v sklepu II Kr 7/2010 z dne 25.5.2010, s katerim je pripor zoper obdolženca podaljšalo za petnajst dni – to je do vključno 12.4.2010, presodilo, da preiskovalna sodnica v predlogu za podaljšanje pripora ni navedla, da mora še opraviti določena preiskovalna dejanja, ki jih doslej ni bilo mogoče opraviti, je pa obrazložila, da bo državni tožilec glede na zahtevnost zadeve potreboval dalji čas za odločitev, ali bo vložil obtožnico ter da gre tako v tem primeru za položaj, ki je analogen tistemu, ko preiskovalni sodnik po končani preiskavi pošlje spise državnemu tožilcu, obdolženec pa je v priporu. Vrhovno sodišče je na podlagi predloga preiskovane sodnice obdolžencu pripor podaljšalo za petnajst dni, da bi lahko državni tožilec sprejel svojo odločitev, kot to predvideva drugi odstavek 184. člena ZKP.

B-2

6Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov iz Odvetniške družbe Č., da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ker v preiskavi ni zaslišalo koordinatorja policijske akcije D.R. Preiskovalna sodnica je navedeno pričo vabila na zaslišanje, ki na naroku na katerega je pristopila ni bilo opravljeno, ker so zagovorniki obdolženca vložili zahtevo za izločitev preiskovalne sodnice, drugega naroka pa se priča ni udeležila. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodba I Ips 144/2002 z dne 19.6.2003, I Ips 190/2006 z dne 17.5.2007 in druge) presodilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo ter da je kršena njegova pravica do obrambe, če med postopkom nikoli ni imel možnosti postavljati vprašanj obremenilni priči. Obdolženčeva obramba bo imela na glavni obravnavi možnost soočiti se z navedeno pričo oziroma bo lahko predlagala njeno zaslišanje, zato v tej fazi postopka obdolženčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

7Neutemeljene in v nasprotju s podatki spisa so navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti, da pogoji za vložitev obtožnice niso bili podani, ker sodišče preiskave ni končalo in spisa pred vložitvijo obtožnice ni poslalo na tožilstvo oziroma tožilstvo vsaj obvestilo, da je preiskava končana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavanem primeru obtožnica zoper obdolžene, med njimi tudi zoper B.R., vložena dne 12.4.2010. Iz odredbe preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpr 287/2010 z dne 12.4.2010 na listovni številki 767 spisa izhaja, da je bil spis dne 12.4.2010 po končani preiskavi poslan na Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu.

8Pritrditi gre zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov iz Odvetniške družbe Č., da sodišče obdolžencu in njegovim zagovornikom ni vročilo obtožnice s predlogom državnega tožilca za podaljšanje pripora, preden je odločilo o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 315/2004 z dne 18.11.2004 presodilo, da je v primeru, ko državni tožilec predlaga podaljšanje pripora, treba obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni in dokazih, na katere se opirajo ter mu s tem zagotoviti možnost, da ponudi nova dejstva in dokaze. Zato je sodišče v takih primerih dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznaniti obdolženca in njegovega zagovornika s predlogom državnega tožilca.

9Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu Okrožnemu sodišču v Novem mestu dne 12.4.2010 skupaj z obtožnico poslalo predlog, da sodišče ob preizkusu obtožnice obdolženemu B.R. in še dvema soobdolžencema na podlagi 272. člena ZKP podaljša pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je še isti dan s sklepom I Ks 287/2010 obdolženemu B.R. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ne da bi obdolženca in njegovo obrambo seznanilo s predlogom državnega tožilca. Opisano ravnanje sodišča predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti. Vendar pa mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP poleg same kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP izkazati tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe. Obdolženčevi zagovorniki s tem v zvezi trdijo, da se obdolženi zaradi neseznanitve s predlogom državnega tožilstva za podaljšanje pripora ni mogel izjasniti glede obstoja utemeljenega suma, o procesnih kršitvah v zvezi z vložitvijo obtožbe, niti o predlogu za podaljšanje pripora iz razloga begosumnosti. Zahteva teh trditev podrobneje ne pojasni oziroma ne konkretizira katere procesne kršitve v zvezi z vložitvijo obtožnice bi obdolženčeva obramba uveljavljala v izjavi na predlog tožilstva za podaljšanje pripora, niti zakaj in kako bi v tej izjavi nasprotovala obstoju utemeljenega suma po končani preiskavi in pripornemu razlogu begosumnosti, glede na to, da je bil pripor zoper obdolženega B.R. podaljšan le iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Na tak način vzročna zveza med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora ni izkazana, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

10Obdolženčevi zagovorniki iz odvetniške pisarne S. z navedbami, da so bila vsa kazniva dejanja storjena na način, da so bila mamila oziroma ponarejen denar izročeni izključno policistom, da policistom ni uspelo ugotoviti odjemalcev oziroma dobaviteljev mamil in ponarejenega denarja, da obdolženi za istovrstna kazniva dejanja še ni bil obravnavan, da se obdolženi preživlja s socialno pomočjo ter da je nerazumljivo, da je bil pripor odrejen le zoper njega, nakazujejo na nestrinjanje z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, katerega obstoj je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (šesti odstavek na drugi strani sklepa sodišča prve stopnje in četrti odstavek na 3.strani ter prvi odstavek na 4. strani sklepa pritožbenega sodišča) razumno ugotovilo. Po vsebini takšne navedbe pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi prvega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

C.

11Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata, ju je kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).