VSL Sodba V Cpg 154/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Tožena stranka je v svoji poslovni enoti S. med septembrom 2016 do vključno avgusta 2018 na notranji površini 90 m2 in terasi v izmeri 35 m2, brez plačila preko celega leta javno priobčevala fonograme. Prvostopenjsko sodišče je zahtevkoma tožeče stranke na plačilo nadomestila in civilne kazni delno ugodilo, delno pa je ta dva zahtevka zavrnilo. O stroških je odločilo glede na uspeh.

2Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in odločitev o stroških (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

Nedopustnost razlikovanja med uporabniki

5Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.¹

6Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Z. kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju: SS 2006),² s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba Tarife Z. za javno priobčitev fonogramov³ (v nadaljevanju: T 2005). SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil.

7Odločilno je, ali obstaja pravni temelj v določilih ZASP za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe s tožečo stranko. Ta kriterij je bil v SS 2006 dogovorjen kot odločilni kriterij za izračun primernega nadomestila.

8Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.⁴ Takšno neskladje je posledica obstoja monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila nadomestila dogovorjena na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006.

9Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem ustaljenem stališču, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko v določbah ZASP oziroma od uveljavitve Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) dne 22. 10. 2016 (88. člen ZKUASP), ki so glede tega prisilne. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP oziroma četrtega odstavka 44. člena ZKUASP. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik.

10Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

11Tudi glede na prisilna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006 in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP oziroma četrtega odstavka 44. člena ZKUASP.

Odločbi VSRS, odločba SEU in odločanje VSL

12Sodna praksa VSL je bila od februarja 2013 naprej ustaljena. Razloge je podalo VSL najprej v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tipske zahtevke tožeče stranke.

13Tožeča stranka je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja resno poskušala izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom šele z dvema revizijama, o katerih je VS RS odločilo z odločbama opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015. V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila uporabnikom fonogramov, ki nimajo sklenjene pogodbe s tožečo stranko, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o uporabi SS 2006 za izračun nadomestila, saj naj bi morala uporabiti določbe T 2005.

14VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS. Potem se je v zadevi opr. št. V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vrniti k svojemu pravnemu stališču iz časa pred izdajo obeh revizijskih odločb. Tožeča stranka odločbe (opr. št. VSL V Cpg 2029/2014) ni izpodbijala pred VS RS, čeprav bi bila lahko to storila. VSL je potem tudi pri vseh nadaljnjih istovrstnih odločbah vztrajalo pri stališču, ki je bilo ustaljeno že pred sprejetjem obeh revizijskih odločb. To stališče je, da je temelj za odločanje o odškodnini, neupravičeni obogatitvi ali civilni kazni tarifa, ki je sestavni del SS 2006.

15Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.⁵ Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

16Stališče prvostopenjskega sodišča in VSL je poleg tega tudi v skladu z odločbo Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015). Ta odločba je izšla precej po tem, ko sta bili izdani obe prej navedeni revizijski odločbi. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je SEU zapisalo: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“. V skladu s sodno prakso SEU torej okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike.

17Odškodnina mora biti vselej enaka, ne glede na to, ali se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca ali ne. Odločba se nanaša na Direktivo 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Ni pa videti prav nobenega razloga, zaradi katerega se ne bi v tej odločbi zavzeto stališče moglo nanašati tudi na avtorski sorodno pravico, in v tej zadevi torej na pravico proizvajalca fonogramov.

18Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. To pa je stališče, pri katerem vztraja VSL od februarja 2013 naprej in na katerem temelji tudi prvostopenjska sodba. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (3. odstavek 168. člena ZASP).

19Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.⁶

Glede pravne narave skupnega sporazuma in očitanih bistvenih kršitev določb ZPP

20Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča.

21Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP (ali katera druga določba) pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

22Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP).⁷ Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP oziroma 1. točka četrtega odstavka 44. člena ZKUASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP oziroma osmi odstavek 44. člena ZKUASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

23Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. To pravico ima tako pri SS 2006 kot tudi pri T 2005. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006.

24ZPP v relevantnem delu 14. točke drugega odstavka 339. člena predpisuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Od vsebine materialnega prava je odvisno, katera dejstva so odločilna. Tožeča stranka je z navedbami, ki jih je podala v okviru strokovnega ekonomskega mnenja, poskušala upravičiti razlikovanje uporabnikov po T 2005 in SS 2006. Sodišče prve stopnje je sledilo ustaljeni sodni praksi VSL in stališčem SEU, v skladu s katerimi razlikovanje med uporabniki fonogramov na podlagi okoliščine (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice, to je (ne)sklenitve pogodbe, materialnopravno ni dopustno. Zato dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla glede razlikovanja uporabnikov po T 2005 in SS 2006, niso pravno relevantna. Očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Civilna kazen

25Glede na podane argumente za uporabo določb SS 2006 se izkažejo za pravno zmotne tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnove za prisojeno civilno kazen.

26Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 100 % civilno kazen z utemeljitvijo, da je tožena stranka kršila pravico izvajalcev in proizvajalcev fonogramov do nadomestila kljub temu, da je bila s to obveznostjo seznanjena.

27Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upravičencu prisodi tudi civilno kazen, ki znaša do 200% osnovnega nadomestila. Upoštevajoč enotno sodno prakso pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. 200 % civilna kazen je rezervirana za najtrdovratnejše in najbolj zavržne kršilce. Ta bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena npr. v primeru, če bi bilo proti toženi stranki izdano več takih sodb, kot je predmetna, in kljub temu nadomestila še vedno ne bi prostovoljno plačevala. Česa takega pa tožeča stranka ni trdila. Ker tožeča stranka v pritožbi ne podaja drugih tehtnih in razumnih pravnih argumentov, ki bi utemeljevali odstop od ustaljene sodne prakse (prim. odločbe VSL V Cpg 1119/2014, I Cpg 1366/2012, V Cpg 677/2015, V Cpg 1456/2015, V Cpg 57/2015, I Cpg 1265/2013...), je civilna kazen v 100 % odmerni stopnji primerna tudi v obravnavani zadevi.

Strokovni svet za avtorsko pravo

28Zmotno je pritožbeno stališče, da bi za razlago SS 2006 sodišče moralo zaprositi Svet za avtorsko pravo. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes (drugi odstavek 157.a člena ZASP).⁸ Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v ZASP ali ZKUASP, ni pravnega temelja.

Stroški prvostopenjskega postopka

29Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

30Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

31Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.
² Ur. l. RS, št. 107/2006.
³ Ur. l. RS, št. 68/2005.
⁴ Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).
⁵ Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.
⁶ Dr. Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Z. v sodni praksi, Pravna praksa 22/2015, stran 9 - 11
⁷ Po ZKUASP je ureditev podobna, le da se vabilo k pogajanjem objavi na spletni strani AJPES in na spletni strani kolektivne organizacije, sklenjeni skupni sporazum pa v Uradnem listu (tretji in šesti odstavek 44. člena ZKUASP).
⁸ Po drugem odstavku 53. člena ZKUASP pa lahko tak postopek začne samo kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov.