VSL Sodba I Cpg 671/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki (dolžniku) naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev za plačilo 2.821,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 in 1.311,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 dalje in za plačilo izvršilnih stroškov, odmerjenih na 44 EUR. Odločilo je tudi o nadaljnjih pravdnih stroških.

2Zoper sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi¹

4V tem gospodarskem sporu je tožnica od toženke zahtevala plačilo za dobavljeno blago po dveh računih, toženka pa se je zahtevku upirala predvsem z ugovorom, da tožnica ni pravi upnik, saj naj bi bili vtoževani terjatvi odstopljeni družbi T. d. o. o.

5Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta bili vtoževani terjatvi sicer res odstopljeni družbi T. d. o. o., a jih je slednja nato odstopila nazaj tožnici. Ugotovilo je tudi, da toženka svoje obveznosti po računih, ki so predmet te pravde, ni plačala ne tožnici, ne družbi T. d. o. o. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

O obstoju obveznosti plačila za dobavljeno blago

6Po mnenju pritožnice je za pravilno razsojo v tej zadevi pomembno dejansko stanje ob vložitvi tožbe. Opozarja, da tožnica ob vložitvi tožbe od toženke ni bila upravičena zahtevati plačila terjatve, ki je predmet te pravde, saj jo je že pred vložitvijo tožbe odstopila tretjemu. Kasnejša pogodba, s katero je tretji terjatev odstopil nazaj tožnici, po pritožničinem mnenju na utemeljenost tožbenega zahtevka ne more vplivati.

7Vendar je takšno pritožbeno stališče, po katerem je za razsojo v zadevi pomembno le dejansko stanje ob vložitvi tožbe, napačno. Sodišče prve stopnje lahko, izhajajoč iz časovnih mej pravnomočnosti, pri odločanju upošteva vsa dejstva, ki so obstajala do trenutka zaključka glavne obravnave (in so se stranke nanje pravočasno sklicevale).² V konkretni zadevi to pomeni, da se za utemeljenost tožbenega zahtevka po prvem odstavku 239. člena OZ zahteva, da ima tožnica status upnika v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, toženka pa takrat status dolžnika. In prav to je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zato je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

8Pritožnica se sklicuje tudi na to, da ni bila obveščena o novem odstopu vtoževanih terjatev tožnici. Pri tem spregleda, da naznanilo oziroma obvestitev dolžnika nima nobenega konstitutivnega pomena. Za dolžnika naznanilo o sklenjeni pogodbi o odstopu ne pomeni nič drugega kot manifestacijo tujega pravnega razmerja, pomembno pa je le zaradi tega, ker (šele) z njim nastane dolžnikova obveznost, da terjatev namesto odstopniku veljavno izpolni prevzemniku.³ Ta učinek bi bil v tej zadevi pomemben le v primeru, če bi toženka kaj plačala po sklenitvi pogodbe o odstopu terjatve, a pred obvestilom o odstopu. Če bi v tem času kaj plačala odstopniku, bi bila namreč svoje obveznosti v tej višini prosta. A pritožnica tega, da bi odstopniku terjatve, družbi T. d. o. o. karkoli plačala, ne trdi. Ker pride pri odstopu terjatve do spremembe pravne pripadnosti terjatve (že) z odstopom (in ne šele z naznanitvijo dolžniku), je tudi tožnica postala nova upnica že s sklenitvijo pogodbe o odstopu z dotedanjo upnico, družbo T. d. o. o.,⁴ kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče.

9Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na prvi odstop terjatev (češ, da toženka ni tožničina dolžnica, ampak dolžnica družbe T. d. o. o., ki je s prvim odstopom terjatve postala nova upnica in opozarjanje na elektronsko sporočilo z dne 22. 2. 2017 in na obvestilo o prevzemu terjatev z istega dne) zaradi vsega povedanega za odločitev v tej zadevi niso pomembni. Bistveno je, da je tožnica 24. 7. 2017 z nadaljnjim odstopom terjatve postala ponovno toženkina upnica.

O kršitvah procesne narave

10Pritožnica sodišču prve stopnje očita opustitev izvedbe predlaganih dokazov. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati obe stranki in priče, ki sta jih predlagali. Spregleda pa, da pravica do dokaza ni neomejena. Sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, ne pa tistih, ki za odločitev o zadevi ne morejo biti relevantni.⁵ V to kategorijo sodi tudi predlagan dokaz z zaslišanjem strank, s katerim je toženka dokazovala svoje ugovorne navedbe. Pravno odločilno dejansko stanje se je namreč v nadaljevanju postopka na prvi stopnji pokazalo kot nesporno, zato je razumljivo, da tudi izvedba dokazov ni bila potrebna. Pravica do dokaza pritožnici ni bila kršena niti zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem prič, saj jih toženka v postopku na prvi stopnji sploh ni predlagala.

11Pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, češ da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo njenega opravičila za izostanek s prvega naroka za glavno obravnavo 8. 1. 2018. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi,⁶ sodišče prve stopnje naroka, razpisanega za ta dan sploh ni opravilo, med drugim tudi zaradi opravičila tožene stranke. Njena pravica do neposrednega izjavljanja zaradi neupoštevanja prošnje za preložitev obravnave torej ni bila kršena. Očitka prvostopenjskemu sodišču o neupoštevanju vseh dejstev pa pritožnica ni konkretizirala do te mere, da bi ga pritožbeno sodišče sploh lahko vsebinsko obravnavalo.

12Pritožnica graja tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o nespornosti dejstva, da je bilo toženki blago, na katerega se nanašajo vtoževani računi, dobavljeno. Meni namreč, da je iz njenih navedb, ki jih citira v pritožbi, jasno, da je oporekala vsemu. A nima prav. Stranka, ki se z obrazloženim stališčem nasprotne stranke ne strinja, mora, če želi izničiti domnevo o priznanju dejstev iz 214. člena ZPP, sama določno in obrazloženo povedati, s katerimi navedbami se ne strinja in zakaj se ne strinja. Toženka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, tega bremena ni zmogla, saj je trditvam tožnice glede konkretnih opravljenih dobav s svojimi navedbami, citiranimi v pritožbi, le pavšalno ugovarjala. Ker je njen ugovor⁷ ostal na ravni golega zanikanja, ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Ker namen zanikanja dobav ne izhaja niti iz njenih siceršnjih navedb, je sodišče prve stopnje na podlagi domneve priznanja iz drugega odstavka 214. člena ZPP utemeljeno štelo, da to, da ji je bilo blago dobavljeno, priznava tudi toženka. Pritožbeni očitek procesne kršitve iz 7. člena ZPP, češ da naj ocena o nespornem dejanskem stanju ne bi imela podlage v trditvah strank, zato ne more biti utemeljen.

13Da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, je razvidno že iz preizkusa, ki ga je do sedaj opravilo pritožbeno sodišče. Izpodbijana sodba vsebuje vse pravno relevantne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih. Zato očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožnica sodišču prve stopnje očita protislovnost obrazložitve, ki jo vidi v tem, da je sodišče kljub ugotovitvi, da je tožnica postala upnica šele po začetku te pravde, ugodilo tožbenemu zahtevku in v tem, da je sodišče kljub upoštevanju elektronskega sporočila s strani podjetja A. (pravilno T.) d. o. o. o tem, da vstopa v poslovno razmerje namesto tožnice, zaključilo, da je toženka tožničina dolžnica. Pri tem sicer ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar očitno meni pritožnica, pač pa bi kvečjemu lahko šlo za zmotno uporabo materialnega prava oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kot je bilo že pojasnjeno, pa je bilo ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialno pravo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno.

Sklepno

14Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri mora toženka obveznosti iz obeh računov izpolniti tožnici, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

15Ker tožeča stranka, ki je v tem pritožbenem postopku uspela, ni priglasila drugih stroškov pritožbenega postopka kot stroška poštnine in 20 EUR materialnih stroškov, ki pa ju ni ne konkretizirala ne s čim dokazala (strošek poštnine ni razviden niti iz ovojnice), je izrek o stroških odpadel (primerjaj določbi prvega in drugega odstavka 163. člena in 2. člen ZPP).

¹ Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP).
² Na primer dr. Aleš Galič, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba UL RS, Ljubljana, 2006, 3. knjiga, stran 168.
³ Primerjaj določbe 419. člena OZ.
⁴ Gre za Pogodbo o odstopu terjatve z dne 24. 7. 2017 na prilogi A27.
⁵ Glej prvi odstavek 213. člena ZPP.
⁶ Na redni številki 20 sodnega spisa.
⁷ Gre za naslednje navedbe: „Tožena stranka ugovarja celotnemu tožbenemu zahtevku in kot je že navedla v ugovoru zoper sklep o izvršbi, nima do tožeče stranke nobenih odprtih obveznosti. [...] Na podlagi tega tožena stranka navaja, da do tožeče stranke nima nobenih odprtih dolžniških obveznosti, saj se lahko glede domnevne terjatve opredeli le v primeru, da je tožena stranka dejanski upnik, kar pa v tem tožbenem zahtevku ni.“