VSL Sodba I Cp 2244/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin ID znak 000-2127/4-0 parc. št. 2127/4 in ID znak 000-2166/10-0 parc. št. 2166/10, obe k.o. X in da mu je tožena stranka dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na tožnika. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v višini 1.001,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da ni opravilo ogleda in da ni na ogledu zaslišalo strank ter prič. Navaja, da so tožnikovo izpovedbo potrdile priče, ki so živele na domačiji. Priče so že starejše in niso vešče postopkov na sodišču, zato niso dobro prepoznale fotografij, ki jim jih je pokazalo sodišče. So pa vse tožnikove priče izpovedale, da sta bili sporni parceli njihovi, da je bilo to vidno, saj je bilo ograjeno. Toženec uporabi spornega zemljišča ni nasprotoval, tožnika ni nikoli opozarjal in zaradi spornega zemljišča ni bilo nikoli nobenega problema. Meni, da so zaključki o tožnikovi nedobrovernosti napačni, saj temeljijo na izpovedbi toženca in priče, iz njenih izpovedb pa izhaja, da tožniku, ki je dobil posest spornih nepremičnin leta 1975, nikoli niso očitali slabe vere. Sodišče je zavrnilo zaslišanje priče A. A. v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je umaknil dokazni predlog za njeno zaslišanje. Če bi tožnik tak manever pričakoval, bi sam predlagal njeno zaslišanje. Sodišče bi ga lahko tudi vprašalo, če predlaga njeno zaslišanje. Sodišče izjave B. B. ne bi smelo presojati po določbi 236 a člena ZPP. Gre za listinski dokaz, ki bi ga sodišče moralo upoštevati. Tožnik je obrazložil, da je prejel izjavo 19. 1. 2018, kar je po prvem naroku, ki je bil 17. 1. 2018. Vloge, ki jih je pošiljal sam tožnik na sodišče po prvem naroku, so le pojasnila o že podanih trditvah. Vloge so res poslane po prvem naroku, ampak zaradi vsebine predstavljajo novote, ki so dovoljene. V nadaljevanju pritožbe pritožnik primerja pogoje za priposestvovanje po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) in Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da ima toženec stalno prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani, za zastopanje pa je pooblastil odvetnika v Kopru. Meni, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov kilometrine in odsotnosti iz pisarne zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, ki je v Ljubljani. Toženec tudi ni zatrjeval, da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča podane posebne okoliščine.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 2127/4 k.o. X in 2166/10 k.o. X (s hkratno zahtevo za izstavitev z.k. dovolila). Kot lastnik obeh parcel je v zemljiški knjigi naveden toženec. Ta je postal lastnik obeh parcel na podlagi kupoprodajne pogodbe z 22. 3. 2000 in se je vpisal v zemljiško knjigo 19. 4. 2000. Sporni parceli sta nastali s parcelacijo v letu 2015, in sicer parc. št. 2127/4 iz parc. št. 2127/1, parc. št. 2166/10 pa iz parc. št. 2166/1. Tožnik trdi, da je toženec po pomoti postal lastnik novih parcel zaradi parcelacije, sam je sporni parceli prejel v posest leta 1975 na podlagi izročilne pogodbe, njegovi predniki pa so že več stoletij lastniki in posestniki kmetijskih površin, med katerima se nahajata tudi sporni parceli.

6Pogoje za priposestvovanje lastninske pravice je v relevantnem obdobju¹ urejal ZTLR, pred njim pa ODZ². Po določilih ZTLR (glej 28. člen) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku dvajsetih let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom desetih let. Posest je bila v smislu ZTLR zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 377/2011 s 4. 9. 2014 pojasnilo, da to pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti ta tudi opravičljiva. Dobrovernosti torej ni, če posestnik ve, ali bi moral glede na okoliščine domnevati, da stvar pripada drugemu.

7Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožnikovega zahtevka obravnavalo ob upoštevanju pravih materialnopravnih izhodišč, svojo odločitev pa je oprlo na ključna pravnorelevantna dejstva. V tem okviru je opravilo celovito presojo, ki jo je podprlo s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji pritožbeno sodišče v celoti sledi.

8Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ne razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Tožniku namreč ni uspelo izkazati, da bi bili sporni parceli oziroma njun del predmet izročilne pogodbe in pogodbe o dedni odpovedi z 28. 5. 1975 (primerjaj 10. točko obrazložitve) zaradi česar tožnik ni mogel biti dobroverni in zakoniti posestnik spornih nepremičnin po ODZ in po drugem odstavku 28. člena ZTLR niti po drugem odstavku 43. člena SPZ, saj ni imel pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih parcelah.³

9Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tožnik se v konkretnem primeru sklicuje na izročilno pogodbo, s katero je prevzel domačijo (tudi sporni nepremičnini). V kolikor bi tožnik izkazal, da je bil glede spornih parcel v opravičljivi zmoti, mu zato pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice ne bi bilo mogoče odreči. Vendar opravičljive zmote tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati oziroma je bila izpodbita domneva o njegovi dobrovernosti.

10Pravilno je prvostopenjsko sodišče kot bistveno štelo, da je med tožnikovo parcelo in spornima parcelama javno dobro (cesta) in tožnik ni mogel biti v dobri veri, da je sporno zemljišče njihovo, saj med njima poteka še druga parcela. Tožnikova parcela ne meji na toženčevi parceli. Tožnikovo parcelo razmejuje s spornima parcelama parc. št. 2315 (cesta), ki je izven pravnega prometa in je ni mogoče priposestvovati. Poleg tega je pod cesto še ena tožnikova parcela, zato cesta niti ni bila absolutna meja med kmetijama, na kar se sklicuje tožnik tekom postopka kot tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil v opravičljivi zmoti, da sta bili sporni parceli zaobseženi v izročilni pogodbi. Tudi če bi tožnik in njegovi predniki sporni del uporabljati, pa to še ne pomeni, da so ga uporabljali kot svojega. Zgolj dolgotrajna uporaba za priposestvovanje ne zadostuje. Posestnik mora na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno sklepati, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice.

11Pritožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi zaslišanja strank in prič. Pritožbeno sodišče dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tožnikovi slabi veri v celoti sprejema. Ta je sklenjena in prepričljiva, prvostopenjsko sodišče pa je upoštevalo metodološke napotke 8. člen ZPP. Iz 3. točke obrazložitve izhaja, katere dokaze je prvostopno sodišče izvedlo, katere dokazne predloge je sodišče zavrnilo in razlogi za zavrnitev. Tožnik do konca postopka na prvi stopnji ni uveljavljal kršitev določb postopka, zato ne more uspešno očitati v pritožbenem postopku, da sodišče ni zaslišalo priče A. A. (286 b člen ZPP).

12Prvostopenjsko sodišče ogleda ni opravilo, ker se je o stanju nepremičnin prepričalo na podlagi predloženih fotografij. Dokaz z ogledom res ima veliko dokazno vrednost (kot trdi tožnik v pritožbi), vendar le, če drugi dokazi ne omogočajo popolne oziroma prave predstave o kraju dogodka. Kadar npr. sodišče brez ogleda ne bi dobilo prave slike dogajanja v povezavi s specifiko določenega kraja. V obravnavanem primeru do tega ni prišlo, saj si je sodišče ta vtis napravilo na podlagi fotografij v spisu. Če nekatere priče niso vešče postopkov pred sodiščem in zato niso znale razbrati fotografij, to še ne narekuje izvedbe dokaza z ogledom.

13Pravilno je prvostopenjsko sodišče tudi ocenilo vlogo, ki jo je na sodišče poslala A. A. Sodišče je ugotovilo, da predložena izjava ni skladna z določbo 236 a člena ZPP. Poleg tega je sodišče vsebino vloge tudi ocenilo. Kot izhaja iz oporne točke 1 (3. točka obrazložitve), je sodišče izjavo A. A. z 19. 1. 2018 (list. št. 64) ocenilo v povezavi z izjavo A 42 in napravilo zaključek, da je izjava neverodostojna.

14Na podlagi navedenega je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da tožnik ni bil v dobri veri, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, dobra vera pa je pogoj za priposestvovanje tako po ODZ, ZTLR kot tudi SPZ.

15Drugi odstavek 43. člena SPZ in paragraf 1500 ODZ določata, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem ne more biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Navedeno določilo pomeni tehtanje interesov pravega lastnika nepremičnin na eni strani ter varnosti pravnega prometa, ki ga pooseblja dobroverni tretji kot pridobitelj. Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo nekdanjemu lastniku, ki je še vedno zemljiškoknjižni lastnik, daje priložnost za zlorabo. Zato v takem primeru prevlada interes tretjega - pridobitelja. Ta mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima določeno raziskovalno dolžnost. Ta navadno zahteva, da se tretji pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Če posest ni jasno vidna, raziskovalna dolžnost ne obstaja in se tretji lahko zanaša zgolj na zemljiško knjigo.⁴

16Toženec je sklenil kupoprodajno pogodbo za sporni nepremičnini in zanju plačal kupnino. Prodajalec mu je izjavil, da je nepremičnina prosta vseh bremen, toženec kot kupec pa je bil ob nakupu seznanjen, da dejanska cesta poteka po zemljišču, ki ga bo odkupil (sodišče je verjelo izpovedbi toženca). Prodajalec tožencu nikoli ni omenil, da bi zemljišče uporabljal tožnik. Posebna raziskovalna dolžnost glede na zaraščenost nepremičnine tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti⁵ tudi če bi sodišče ocenilo, da je tožnik priposestvoval lastninsko pravico na spornih parcelah pred nakupom toženca (dvajsetletna priposestvovalna doba bi se iztekla leta 1955).

17Končno ni utemeljeno niti pritožbeno nasprotovanje odločitvi o stroških. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče⁶. Glede na načelo proste izbire odvetnika se zato priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je izbira nerazumna ali gre za zlorabo (kar pa lahko sodišče ugotovi v okviru stroškovnega odločanja po 163. členu ZPP). V obravnavanem primeru kaj takega ni bilo ugotovljeno. Do pritožbenega postopka o stroških pooblaščenca, ki ima pisarno izven kraja sodišča, ni bilo razprave. Tudi v pritožbenem postopku tožeča stranka ne navaja, da bi šlo za nerazumno izbiro ali zlorabo. Ker je prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnikov s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro (potni stroški in stroški odsotnosti iz pisarne znašajo 23 % stroškov), potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je prvostopno sodišče te stroške utemeljeno priznalo.

18Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

¹ Zatrjevana izročilna pogodba je bila sklenjena v letu 1975.
² Po tožnikovih trditvah naj bi bili njegovi predniki že več stoletij lastniki in posestniki spornih nepremičnin.
³ Tožnik ni niti pojasnil, na podlagi katerega pravnega naslova naj bi bili njegovi predniki lastniki in posestniki spornih nepremičnin.
⁴ M. Tratnik: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 270.
⁵ Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi bilo treba zavrniti tožbeni zahtevek za izstavitev z.k. dovolila, saj se ne zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ampak se uveljavlja originarna pridobitev lastninske pravice (16. točka obrazložitve).
⁶ Del sodne prakse zastopa stališče, da stroškov, ki nastanejo zaradi izbire odvetnika izven sodišča, kjer teče postopek, ni mogoče prevaliti na nasprotno stranko (primerjaj VSL sklep II Cp 1065/2018, VSL sklep II Cp 1099/2017 in druge). Del sodne prakse pa zastopa stališče, da stranke pri izbiri odvetnika ni mogoče omejevati le na območje sodišča, kjer se vodi postopek. Prvenstveno je treba upoštevati strankino pravico do proste izbire odvetnika ob dejstvu, da pooblastitelju ni mogoče očitati, da je to pravico zlorabil (primerjaj VSL sklep I Cp 242/2018, VSL sodba II Cp 633/2017 in druge).