VSK sodba Kp 124/95

Pritožbi zagovornika obtoženega M.B. se deloma ugodi, glede obtoženega M.B. pa po uradni dolžnosti, izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostita povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega M.B., pritožba zagovornika obtoženega M.B. pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je obtožena M.B. in M.B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi 51. člena KZ je sodišče obtožencema izreklo pogojni obsodbi in jima po 1. odtavku 212. člena določilo kazni, obtoženemu M.B. šest mesecev zapora, obtoženemu M. B. pa štiri mesece zapora in izvršitev kazni prvemu odložilo za preizkusno dobo dveh, drugemu pa treh let. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obtožencema v določeni jima kazni vštelo čas prebit v priporu od 4.12.1994 do 7.3.1995. Na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da sta obtoženca dolžna solidarno plačati oškodovanki I.P. znesek 18.000,00 SIT, oškodovanca B.T. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obtožencema naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 1.300,00 SIT, obtoženemu B. še 38.389,30 SIT, obtoženemu B. pa 8.399,50 SIT ter druge stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, vsakemu od njiju pa še povprečnino odmerjeno na 25.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta zagovornika obeh obtožencev.

Zagovornik obtoženega M.B. sodbo izpodbija iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter v skladu s 393. členom ZKP obtožnico pod točko 2 zavrže.

Zagovornik obtoženega M.B. uvodoma navaja, da sodbo napada iz vseh pritožbenih razlogov, iz obrazložitve pa je videti, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo pa pobija tudi zaradi odločb o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku naloženem v plačilo njegovemu varovancu.

Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in pobijano sodbo spremenilo ter obtoženega M.B. oprostilo obtožbe pa tudi drugih "obveznosti", saj jih obtoženec ne zmore plačati.

Pritožba zagovornika obtoženega M.B.je deloma utemeljena, sodbo je bilo v odločbi o stroških tudi kolikor zadeva obtoženega M. B. spremeniti po uradni dolžnosti, pritožba zagovornika obtoženega M.B. pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je o seji obvestilo oba zagovornika in višjega državnega tožilca. Slednji je svojo odsotnost opravičil, prva dva pa na sejo nista pristopila. Prizivno sodišče je poskušalo o seji obvestiti tudi oba obtoženca, vendar pa so iz Zbirnega centra v Postojni, kjer naj bi bila obtoženca začasno nastanjena, sporočili, da da kaj takega ni mogoče. Obtoženca sta bila namreč 25.4.1995 premeščena v Zbirni center za begunce v Vidoncih (Murska Sobota), naslednji dan od tod odšla in se po treh dnevih, ko bi se morala vrniti, nista vrnila. Zato je sodišče druge stopnje izhajajoč iz določila 4. odstavka 378. člena ZKP sejo opravilo četudi nihče od obveščenih nanjo ni pristopil.

Pravnopomotno je gledanje zagovornika obtoženega M. B., ko sodišču prve stopnje očita, da obtožbe ni v celoti rešilo. V izreku sodbe je resda izpuščeno kaznivo dejanje, ki ga je obtožencema očital okrožni državni tožilec pod točko 1 obtožnice. Vendar pa je potrebno povedati, da je na obtoženca letel očitek, da sta storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvršitveno dejanje, ki naj bi ga obtoženca storila v škodo B. T., lastnika trgovine ..., ni dokazano in je zato ravnalo prav, ko ga je iz izreka izpustilo. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za navidezni realni stek in torej zato samo za eno kaznivo dejanje, spričo česar za posamezna dejanja, ki niso dokazana, ni potrebno izrekati oprostilne sodbe, pač pa zadošča, da so razlogi o tem navedeni v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje se je sicer zapisalo, da je oba obtoženca glede tega dejanja po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, vendar pa je očitno hotelo povedati le to, kar iz obrazložitve nedvoumno izhaja, da obtožencema v tem obsegu dejanje ni dokazano. Zagovornik obtoženega M.B. v sklepnem delu pritožbe zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

Temu ni tako. Svoj sklep, da obtožencema kaznivo dejanje storjeno v škodo B.T. ni dokazano, je sodišče sprejelo potem ko je ugotovilo, da na nekatere dokaze, povedalo je tudi katere, zaradi njihove procesne hibnosti, ni mogoče opreti sodbe. Nobenega nasprotja torej v razlogih sodbe ni najti.

Zagovornik obtoženega M.B. ni prepričljiv, ko zatrjuje, da je bil njegov varovanec v času storitve kaznivega dejanja tolikanj vinjen, da ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, zaradi česar bi ga moralo sodišče obtožbe oprostiti, očitno sklicujoč se na določilo 1. odstavka 16. člena KZ. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ovrglo tak zagovor obeh obtožencev. Ugotovilo je, da sta oba obtoženca ravnala življenjsko gledano, seveda v kolikor odmislimo, da je šlo za kaznivo dejanje, popolnoma logično.

Razbila sta izložbeno okno, skozi odprtino se je v notranjost splazil manjši od njiju, vzel pijačo, cigarete in ostale v izreku navedene dobrote, jih spravil v tri vrečke, dve od teh izročil obtoženemu M.B., ki je zunaj čakal, sam pa imel v času prihoda policije preostalo vrečko v rokah. Obtoženca sta se v celoti spominjala vseh podrobnosti v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, nobenih nasprotij ali vrzeli v njunih zagovorih ni. Od tod je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da obtoženca, ki sta bila resda nekoliko vinjena, nikakor nista bila v takem stanju, da bi bila njuna prištevnost prizadeta do take mere, da bi bilo to kazenskopravno upoštevno. Takim ugotovitvam nasprotna zatrjevanja zagovornika obtoženega M. B. so zategadelj neutemeljena.

Dasi zagovornik obtoženega M.B. predlaga, da pritožbeno sodišče njegovega varovanca oprosti drugih obveznosti, kar je sila nenatančno, pa je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje tudi zoper odločbi o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku. Kolikor pobija sklep sodišča, da je obtoženi M. B. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, mu je potrebno pritrditi.

Obtoženec je begunec iz BiH, brez kakršnihkoli sredstev za preživljanje in zatorej tudi stroškov kazenskega postopka ne more plačati. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi zagovornika obtoženega M.B. ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je obtoženca po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. V skladu s 387. členom ZKP in načelom beneficium cohaesionis je ravnalo enako tudi glede obtoženega M.B., ki se v tej smeri ni pritožil. Kolikor pa zagovornik obtoženega M. B. prereka odločitev o premoženjskopravnem zahtevku pa je njegova pritožba neutemeljena. Obtoženca sta razbila izložbeno okno na trgovini Lipa, last I.P., s tem povzročila škodo v znesku 18.000,00 SIT in morata to škodo tudi poravnati.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZKP pritožbi zagovornika obtoženega M.B. deloma ugoditi, glede M.B. pa tudi po uradni dolžnosti, pobijano sodbo v odločbi o stroških spremeniti kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo zagovornika obtoženega M.B., pritožbo zagovornika obtoženega M.B. pa v celoti, zavrniti kot neutemeljeni in v skladu s 391. členom ZKP v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeni postopek se je iztekel obtožencema v korist, zato odločitev o stroških nastalih v drugostopenjskem postopku v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZKP kot nepotrebna odpade.