VSL Sodba PRp 87/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Predsednik Vrhovnega sodišča RS je s sklepom Su 1777/2018 z dne 24. 9. 2018 v zvezi s sklepom o popravi pomote izdanim pod isto opravilno številko 25. 9. 2018 na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih odločil, da se pristojnost za sojenje v prekrškovnih zadevah, ki bodo Višjemu sodišču v Kopru predložene v času od 25. 9. 2018 do 31. 3. 2019, prenese na Višje sodišče v Ljubljani.

2Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.000,00 EUR. Odločilo je še, da se obdolžencu ne izreče stranska sankcija odvzema predmeta, saj je bilo 26. 10. 2018 odrejeno, da se zaseženi osebni avtomobil znamke VW, tip ..., reg. št. KP 000, št. šasije 000, vrne obdolžencu. Sodišče je obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 100,00 EUR, stroški zasega in hrambe začasno zaseženega osebnega avtomobila v znesku 251,36 EUR pa so bili poravnani ob vrnitvi vozila.

3Predlagateljica v pravočasno vloženi pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je kljub dejstvu, da je obdolženec specialni povratnik, osebni avtomobil vrnilo lastniku. Meni, da so bili za odvzem osebnega avtomobila izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1), zato višjemu sodišču predlaga, da v skladu s pozitivno zakonodajo odpravi izpodbijano sodbo ter spremeni izrek izpodbijane sodbe v smislu izreka stranske sankcije.

4Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb predlagateljice glede odločitve sodišča prve stopnje, da se obdolžencu ne izreče stranska sankcija odvzema predmeta – zaseženega osebnega avtomobila znamke VW, tip ..., reg. št. KP 000, št. šasije 000, ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba predlagateljice pa tudi ni utemeljena.

5Na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1 se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, smejo odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Ker izrek stranske sankcije pri obravnavanem prekršku po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1 ni predpisan kot obvezen, temveč kot fakultativen, mora prekrškovni organ, če glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1, v obdolžilnem predlogu ne le predlagati izrek stranske sankcije, temveč mora tudi obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije (četrti odstavek 105. člena ZP-1). Sodišče pa mora v sodbi, s katero izreče navedeno stransko sankcijo, utemeljiti izpolnitev teh pogojev; stranske sankcije ne izreče, če lahko doseže isti učinek (zagotovitev varnega cestnega prometa drugih udeležencev) tudi, če ne izreče navedene stranske sankcije. Za odločitev o izreku stranske sankcije po prvem odstavku 25. člena ZP-1 pa je pomembna presoja, ali gre za nevarnega voznika, ki s svojimi dejanji resno ogroža ne samo svoje, temveč tudi varnost ostalih udeležencev cestnega prometa; poleg tega pa je treba pri tem upoštevati tudi načelo sorazmernosti.

6Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov (obdolženčevega zagovora, izpovedbe policistke A. A. in podatkov, ki izhajajo iz postopka o prekršku zoper obdolženca, ki ga je vodilo isto sodišče pod opr. št. PR 218/2018 zaradi prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP in v katerem je bilo s pravnomočnim sklepom z dne 4. 6. 2018 začasno odvzeto obdolženčevo vozniško dovoljenje in prepovedana nadaljnja vožnja) zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila ter je pri tem upoštevalo navedbe obdolženčevega zagovora (da ima vozilo namen vozilo prodati in s prejeto kupnino poravnati vsaj del izrečenih kazni) in njegovo zavezo (da do pridobitve vozniškega dovoljenja ne bo več sedel za volan) ter okoliščino, da obdolženec za istovrstni prekršek še ni bil kaznovan, in je z odredbo z dne 26. 10. 2018 zaseženo vozilo vrnilo lastniku – obdolžencu.

7Višje sodišče ob presoji pritožbenih navedb ugotavlja, da predlagateljica v pritožbi le pavšalno navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je kljub dejstvu, da je obdolženec specialni povratnik, osebni avtomobil vrnilo lastniku (obdolžencu); pri čemer pa predlagateljica ne obrazloži oziroma konkretizira pritožbenih navedb, da je obdolženec specialni povratnik, saj ne navede, s katerimi odločbami o prekršku (plačilnimi nalogi, odločbami oziroma sodbami o prekršku) je bil obdolženec v zadnjih treh letih pred storitvijo obravnavanega prekrška že pravnomočno spoznan za odgovornega zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov. Oceni, da očitno predhodno izrečene sankcije na storilca niso vplivale v taki meri, da ne bi več ponavljal prekrškov; brez navedbe konkretnih razlogov glede nevarnosti obdolženca kot voznika oziroma razlogov, zakaj je pri obdolžencu podana nevarnost ponovitve prekrška z vrnjenim vozilom (ki je njegova last). Višje sodišče pa preizkuša utemeljenost pritožbenih navedb glede na razloge sodbe, zato za izpodbijanje odločitve prvostopenjskega sodišča ne zadoščajo le navedbe, kaj je predlagateljica navedla v obdolžilnem predlogu, in le pavšalne pritožbene navedbe glede prejšnjega življenja obdolženca, ki je specialni povratnik, in navedbe glede ponovitvene nevarnosti, temveč bi morala pritožnica pritožbene navedbe, da je mogoče obdolžencu le z izrekom odvzema osebnega avtomobila znamke VW, tip ..., ki je njegova last, preprečiti posest osebnega avtomobila in s tem ponavljanje prekrškov, kar je sicer namen izreka stranske sankcije odvzema osebnega avtomobila, podkrepiti z dokazili, saj ne zadoščajo samo navedbe glede obdolženčeve stopnje odgovornosti.

Poleg tega pa je pritožnica že v obdolžilnem predlogu predlagala izrek stranske sankcije odvzema predmetov po prvem odstavku 25. člena ZP-1, ne da bi podala obrazloženo oceno, zakaj bi jo bilo obdolžencu treba izreči, saj je navedla le, da je imenovani v cestnem prometu vozil motorno vozilo kljub temu, da je bil obdolženec zaloten pri storitvi prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, med tem ko je preizkus z elektronskim alkotestom pokazal vrednost 0,00 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ni pa priložila niti seznama pravnomočnih plačilnih nalogov.

8Glede na to, da za izpodbijanje sodbe ne zadoščajo le pavšalne pritožbene navedbe in sklicevanje na navedbe v obdolžilnem predlogu, je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.