VSL Sodba II Cpg 770/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58021/2017 z dne 27. 6. 2017 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 956,11 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je njena obveznost plačila preostanka kupnine za dobavljeno gorivo prenehala na drug način (na podlagi zatrjevanega ustnega dogovora o pobotu oziroma zatrjevanega izven pravdnega pobota). Zato je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki za dobavljeno gorivo plačati še 3.963,00 EUR s pripadki.

2Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka s pripadki. Sklicevala se je na svoje navedbe iz odgovora na dopolnitev tožbe, (a) da je zaradi napačnega obračunavanja popusta prišlo do razlike v višini 4.000,00 EUR na njeno škodo, zaradi česar sta bila med pravdnima strankama dogovorjena verižna kompenzacija in tudi pa pobot. Ta dejstva naj bi bila dokazana z izpovedjo direktorja tožene stranke in z e-sporočilom z dne 24. 8. 2016. Glede na tako trditveno podlago (b) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določilo 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)². S tem, ko se sodišče prve stopnje (c) ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbe pa zaradi neobrazloženosti tudi ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka (d) je res navedla, da dolg priznava, a hkrati je navedla, da je znesek sporen. Zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priznala svoj dolg. Vztrajala je pri svojih navedbah (e), da je bila med strankama utečena praksa, da se glede na velik obseg kupljenega goriva obračunavajo popusti, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako pa tudi ne tožeča stranka pri izdaji računa. Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V zvezi z dogovorom o pobotu in obstoju preplačila v višini 4.000,00 EUR v korist tožeče stranke je (f) sodišče prve stopnje sledilo le direktorju tožeče stranke, do izpovedi direktorja tožene pa se ni opredelilo niti (g) ni pojasnilo, zakaj je verjelo le direktorju tožeče stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (h) ni mogoče razbrati, katera so tista pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago za svojo odločitev, manjka pa tudi dokazna ocena. Zato je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ta spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti. Pojasnilo je tudi, da sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati; ter da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato se do tistih pritožbenih navedb, s katerimi je pritožnica izpodbijala dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (gre za pritožbene navedbe, ki so povzete pa so v točkah 2. a, 2. e in 2. d te obrazložitve), pritožbeno sodišče ni opredelilo. Gre za navedbe, da (a) je bila med strankama dogovorjena verižna kompenzacija, pa tudi pobot, (e) da je bila med strankama utečena praksa, da se glede na velik obseg kupljenega goriva obračunava popusti in (d) da je tožena stranka res navedla, da dolg priznava, a hkrati je navedla, da je znesek sporen, zaradi česar naj ne bi držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka priznala svoj dolg.

6Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določilo 191. člena OZ. Po tistem, ko je ugotovilo, da tožena stranka naročenega in dobavljenega blaga tožeči stranki ni plačala, je svojo odločitev oprlo na določilo 435. člena OZ, ki nosi naslov „Prodajna pogodba“³. Določilo 191. člena OZ, ki nosi naslov „Kdaj se ne more zahtevati vrnitev“, pa je le (sicer tudi po presoji pritožbenega sodišča po nepotrebnem) omenilo. Materialno pravo je torej pravilno uporabilo.

7Pritožbeni očitek, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo. Če je povezan z očitkom, da je sodišče prve stopnje sledilo le direktorju tožeče stranke, do izpovedi direktorja tožene pa se ni opredelilo niti ni pojasnilo, zakaj je verjelo le direktorju tožeče stranke, pa je ta pritožbeni očitek neutemeljen. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da sta si izpovedi direktorjev obeh pravdnih strank diametralno nasprotni. Povzeta in dokazno ocenjena je izpoved direktorja tožeče stranke, da dogovora o pobotu (tudi glede vtoževanega dela terjatve) ni bilo, prav tako pa tudi izpoved direktorja tožene, da je tak dogovor obstojal. Prvostopenjsko (1) sklicevanje na elektronsko sporočilo tožene stranke Občini X z dne 24. 8. 2016, v katerem direktor tožene stranke izrecno priznava dolg do tožeče v znesku 4.000,00 EUR in (2) njegovo pričakovanje, da bo ta prenehal na podlagi kompenzacije s sodelovanjem G. d. o. o., do katere pa ni prišlo, pa terja presojo, da je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, neutemeljen. Isto velja za očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo le izpovedi direktorja tožeče stranke, izpovedi direktorja tožene pa ne. Tudi na ta očitek je z jasnimi razlogi odgovorjeno v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje zgolj sklicuje (npr. na razloge o tem, da je prišlo do prenehanja sodelovanja z G. d. o. o., zaradi česar večstranske kompenzacije niso bile več možne).

8Ob natančno in v vseh pogledih popolno in pravilno obrazloženi sodbi sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi abstraktni pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katera so tista pravno odločilna dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev ter da manjka dokazna ocena. Zaradi abstraktnosti te pritožbene navedbe, se pritožbeno sodišče prav tako le abstraktno sklicuje na 11., 13., 14., 15. ter 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je konkretno odgovorjeno na ta pritožbeni očitek. V citirani 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa se nahaja konkreten odgovor na abstraktno pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker ni napravilo dokazne ocene.

9Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožbe ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) priznalo 375 odvetniških točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotka za materialne stroške (7,5 točk), oboje povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,65 točk - preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR na dan izdaje sodbe pa 214,19 EUR. Tožena stranka je torej dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR. To obveznost mora izpolniti v 15 dneh od vročitve sodbe njenemu pravnemu zastopniku. Če tega ne bo storila, pa bo v primeru zamude morala plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št.: 83/2001 in naslednji.
³ Glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.