VSL Sodba VII Kp 50466/2016

I. Pritožbi okrajnega državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako:

1. obdolženemu A. A. se v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 zviša na

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

2. obdolženemu B. B. se določena kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 zviša na

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

Po prvem odstavku 60. člena KZ-1 se obdolžencu prekliče pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11220/2015 z dne 11. 5. 2017, pravnomočno dne 2. 6. 2017, s katero je bila obdolžencu zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1B v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1B določena kazen 5 (pet) mesecev zapora in preizkusna doba 3 (treh) let.

Nato se obdolžencu izreče po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 in prvim odstavkom 60. člena KZ-1, upoštevaje kot določene:

- kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje;

- kazen 2 (dve) leti in 1 (en) mesec zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 50947/2014 z dne 30. 5. 2017;

- kazen 11 (enajst) mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 60161/2013 z dne 3. 3. 2017;

- kazen 5 (pet) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11220/2015 z dne 11. 5. 2017

enotna kazen

4 (štiri) leta in 8 (osem) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožba okrajnega državnega tožilca ter v celoti pritožbi zagovornice obdolženega B. B. in zagovornice obdolženega A. A. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolžena se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Obdolženemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let pod posebnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača C. C. znesek 750,00 EUR, Č. Č. pa znesek 300,00 EUR.

Obdolženemu B. B. je za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen eno leto zapora; nato mu je upoštevaje kot določene kazen po izrečeni sodbi, kazen dve leti in en mesec zapora izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 50947/2014 z dne 30. 5. 2017 in kazen enajst mesecev zapora izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 60161/2013 z dne 3. 3. 2017, izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Kranju I K 50947/2014, od 2. 2. 2017 od 9.15 ure do vključno 10. 7. 2017, in čas prestajanja kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju I K 50947/2014 z dne 30. 5. 2017, od 11. 7. 2017 dalje. Pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11220/2015 z dne 11. 5. 2017 mu ni preklicalo.

Odločilo je, da sta obdolžena dolžna plačati oškodovancema C. C. znesek 1.500,00 EUR in Č. Č. znesek 600,00 EUR. Obdolžencema je odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 14.646,97 EUR ter ju oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornica obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma še podredno, da obdolženemu B. B. izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave;

- zagovornica obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- okrajni državni tožilec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi; predlagal je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zagovornici obdolženih sta v odgovoru na pritožbo okrajnega državnega tožilca predlagali zavrnitev njegove pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba okrajnega državnega tožilca je delno utemeljena, pritožbi zagovornic obdolženih A. A. in B. B. pa sta neutemeljeni.

K pritožbi zagovornice obdolženega A. A.

5S pritožbenimi očitki, da v dokaznem postopku ni bilo potrjeno, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v obdobju od konca novembra 2014 do aprila 2015 ter da izvedeni dokazi kažejo na to, da je nezakonite sečnje kvečjemu odrejal soobotoženi B. B., nikakor pa ne A. A., pritožnica ne uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar tudi to neutemeljeno.

6Sodišče prve stopnje je utemeljeno na podlagi presoje zagovora obdolženega A. A., izpovedb lastnikov spornih zemljišč oziroma upravljavcev le-teh, nekdanjih delavcev družbe S. d.o.o., logarja, izvedenca za gozdarstvo ter listinske dokumentacije, zaključilo, da je obdolženemu kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 dokazano. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnica ne more omajati s selektivnim povzemanjem izpovedb prič. Lastniki gozdnih parcel (D. D., Č. Č., C. C., E. E. in F. F.) oziroma upravljavci gozda (G. G., H. H., I. I.) so sicer res nenatančno izpovedovali o količini poseka in o razlogih, zaradi katerih je bila potrebna sanitarna sečnja, nekateri pa tudi o obdobju le – te, vendar pa to samo po sebi ne vzbuja dvoma v verodostojnost njihovih izpovedb in pravilnost sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje, na način kot skuša to prikazati pritožnica. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre njihovo nekonsistentnost pripisati časovni oddaljenosti dogajanja, ne pa njihovi siceršnji neverodostojnosti.

7Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje glede časa storitve obravnavanega kaznivega dejanja pritožnica ne more omajati z izpostavljanjem izpovedbe priče I. I., da v času, ko je on pospravljal gozd (spomladi 2015), tudi okoliški gozd ni bil izpraznjen. Besedna zveza „okoliški gozd“ je nedoločna, zato iz navedenega niti ni mogoče razbrati, ali se njegova izpovedba sploh nanaša na sporne parcele za katere je sodišče prve stopnje pravilno in z gotovostjo ugotovilo, da je bila na njih sporna sečnja opravljena v obdobju od konca novembra 2014 do aprila 2015.

8V zvezi s pritožbenim očitkom, da je nezakonite sečnje odrejal kvečjemu soobdolženi B. B., nikakor pa ne A. A., pritožbeno sodišče poudarja, da je razumljivo, da obdolženi A. A. kot direktor družbe ni bil pogosto prisoten na kraju dejanja, zato je logično, da so lastniki oziroma upravljavci gozda pogosteje oziroma praviloma komunicirali z obdolženim B. B. ter da so se zgolj s slednjim srečevali na spornih parcelah. On kot tehnični direktor je bil namreč tisti, ki je bdel nad sečnjo na terenu. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbe priče G. G., D. D.,Č. Č.,H. H., J. J. in logarja K. K., s katerimi skuša pritožnica prikazati, da obdolženi A. A. ni imel nič z odrejanjem sporne sečnje, je neutemeljeno. Dejstvo je, da so sekači, ki so bili podrejeni tako obdolženemu A. A., kot tudi obdolženemu B. B., povedali, da so sprejemali navodila od obeh obdolženih, zato četudi lastniki oziroma upravljavci spornih zemljišč niso poznali obdolženega A. A., to ne pomeni, da slednji ni odgovoren za obravnavno kaznivo dejanje, kot skuša to neutemeljeno prikazati pritožnica. Slednjega ne omaje niti ponovno izpostavljanje obdolženčevega zagovora, da je bil v kritičnem času malo na terenu zaradi pljučnice in bronhitisa. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se glavnina obiskov zdravnika in bolniškega staleža nanaša na obdobje pred sporno sečnjo. Neuspešno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na obdolženčev zagovor, da je pri izdaji računov sledil manualom, ki jih je izdajal logar K. K. ter da je bil posek usklajen z lastniki gozdov, katerega je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze, zlasti izpovedbe sekačev, utemeljeno ocenilo kot neprepričljivega. Tudi pritožbeni očitek, da ni dokazano, da je obdolženi A. A. storilec obravnavanega kaznivega dejanja, je zato povsem neutemeljen.

9Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (16. in 17. točka) navedlo prepričljive razloge za zaključek, da sta obdolžena dejanje izvršila kot posredna storilca. Pritožbeno sodišče navedene razloge v celoti sprejema. Iz razlogov jasno izhaja, da so sekači sprejemali navodila od obeh, pri čemer sta imela obdolžena medsebojno dogovorjeno delitev dela, na podlagi katere sta odrejala posek in poskrbela za spravilo in prodajo lesa. Pritožbeni očitek, da sodišče ni razdelilo prispevka posameznega od njiju, je neutemeljen. Ključno je, da sta oba delovala skupaj ter oba odločilno prispevala k storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, kar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, kot tudi argumentirano in pravilno obrazložilo.

10Brez podlage in neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z odločbo o določitvi varstvenih del za odpravo posledic žleda. Drži, da iz nje izhaja, da je potrebno prednostno izvesti posek in izdelavo drevja, ki ovira prevoznost gozdnih poti, vendar pa pritožnica spregleda, da se tudi to nanaša na poškodovana drevesa, ne pa na sečnjo zdravih dreves. Odločilno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila po navodilih obdolženih posekana tudi neoznačena, nepoškodovana, zdrava drevesa oziroma zdrava drevesa, ki so bila celo namerno poškodovana, za kar pa ni bilo nobene podlage, torej ne v odkazu s strani logarja, ne na podlagi navedene odločbe in ravno ta drevesa so predmet obtožbe. S pritožbenim očitkom, da sodišče ni raziskalo, kdo in na kakšen način je dejansko označil drevesa, ter sklicevanjem na izpovedbe prič v zvezi z načinom označevanja dreves, pritožnica zato ne more uspešno vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Zaslišani logar K. K. je potrdil, da je bil posek dreves na parcelnih številkah, ki so v opisu kaznivega dejanja, opravljen brez odobritve.

11Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so vse očitane neupravičene poseke opravili ravno sekači družbe S. d.o.o. Slednje skuša pritožnica neuspešno omajati s sklicevanjem na izjavo B. B. z dne 29. 2. 2016. Vendar glede na to, da se obdolženi B. B. ni zagovarjal, izpostavljena vsebina izjave, na katero se pritožnica sklicuje, pa je povzeta iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, ki pa ni dokazni vir, se sodišče prve stopnje nanjo utemeljeno ni oprlo, niti je ni presojalo. Sekači so potrdili, da so sekali na področju X., katerega del so tudi nepremičnine, na katerih je bila opravljena sporna sečnja. Sekače družbe S. d.o.o. sta neposredno na spornih nepremičninah zaznala H. H. in G. G. Upoštevaje navedeno in izpovedbo logarja K. K., da v gozdu ni bilo nikogar drugega, ki bi podiral drevje v večjem obsegu, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da so obravnavano sečnjo opravili zaposleni pri družbi S. d.o.o. Okoliščina, da priča I. I. ni vedel, kdo je sekal v njihovem gozdu ter da obdolženega A. A. ni prepoznal, sama po sebi ob navedenih dejstvih ne vzbuja dvoma v zaključek sodišča prve stopnje glede storilca obravnavanega kaznivega dejanja. Brezuspešno pa je tudi izpostavljanje izpovedbe priče F. F., da je bil les v njegovem gozdu ukraden povsem izven obdobja, ki je pod obtožbo. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za starejšo osebo, ki je povsem lahko zamešala časovne okvire, zato navedeno samo samo po sebi ne omaje pričine siceršnje verodostojnosti. Glede na ugotovljene okoliščine s strani ostalih zaslišanih prič, pa tudi ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

12Neutemeljeno je tudi pritožbeno vzbujanje dvoma v vlogo logarja K.K. Pritožnica skuša s posameznimi izseki izpovedb prič (L. L., D. D., C. C. in Č. Č.) prikazati, da naj bi bil logar K. K. vpleten v obravnavani posek, vendar pa pritožbeno sodišče temu ne sledi. Nobenega dvoma ni, da je določenim lastnikom K. K. predlagal družbo S. d.o.o. za sečnjo, vendar pa to še ne pomeni, da je slednji vpleten v sporno sečnjo. Dejstvo je, da je navedena družba v tistem času opravljala sečnje na območju, kjer se nahajajo sporne nepremičnine. Poleg tega je K. K. pojasnil, da gre za zahtevno območje, katerega so sekači navedene družbe že poznali in da je takrat primanjkovalo izvajalskih družb, da bi delale, zato je on vzpostavil kontakt med njimi in lastniki. Tako iz K. K. izpovedbe, kot tudi iz izpovedb nekaterih lastnikov nepremičnin (Č. Č., E. E., F. F.) izhaja, da jih je dejansko K. K. obvestil o nedovoljenih posekih v njihovih gozdovih. Nelogično je, da bi jih K. K. obveščal, če bi bil sam vpleten na način, kot skuša to prikazati pritožnica. Po drugi strani pa dejstvo, da je on angažiral sekače in jih ponudil lastnikom, ne pomeni, da je tudi narekoval sporno sečnjo. Nedvomno je narekoval posek dreves, katera so bila odkazana oziroma poškodovana, vendar pa tega ne gre enačiti s sporno sečnjo zdravih nepoškodovanih dreves. Pritožbeno izpostavljanje, da je M. M. potrdil, da je drevesa označil logar K. K., zato v ničemer ne vzbuja dvoma v njegovo vlogo oziroma morebitno vpletenost pri sporni sečnji. Dvoma v njegovo vlogo pritožnica ne more uspešno vzbuditi niti s sklicevanjem na manjša odstopanja v odkazilnih manualih. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre večinoma zgolj za oblikovne razlike, katere je K. K. prepričljivo pojasnil s spremembami računalniškega programa. Neuspešno je tudi sklicevanje na izpovedbo L. L., da „zelo smrdi v tej igri“, saj gre zgolj za oceno ene izmed prič, katero pa drugi izvedeni dokazi ne potrjujejo. To, da navedena priča ni videla odkazilnega manuala, še ne pomeni, da ta ni bil izdan. Glede na to, da se v prilogi A19 nahaja odkazilni manual za nepremičnine, katerih lastnik je L. L., pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da K. K. za njegove nepremičnine ni izdal odkazilnega manuala za posek brez odobritve. Tudi okoliščini, da je K. K. D. D. svetoval, da naj se poskusi nekako dogovoriti ter da je C. C. izrazil sum, da je pri sečnji sodeloval logar K. K., ob ostalih izvedenih dokazih ne vzbujata dvoma o morebitni vpletenosti K. K. v sporne sečnje, zato pritožnica s tem ne more uspeti. Četudi je bil logar K. K. pogosto v gozdu, to samo po sebi ne pomeni, da sekači ne bi mogli opraviti sporne sečnje brez njegove vednosti. Ob prevzemu oziroma zaključku delovišča je lahko ugotovil, tako kot v obravnavnih primerih, da je prišlo do nedovoljenih posekov. Kljub ugotovljenemu je K. K. sicer res še naprej sodeloval z obdolženima oziroma družbo S. d.o.o. Vendar ne gre spregledati, da K. K. pri tem ni bil oškodovan. K. K. je samo vršil nadzor, zato navedeni okoliščini niti ne gre pripisati takšne teže. Ker sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni zaznalo vpletenosti K. K. pri obravnavanem kaznivem dejanju, niti je ni zaznalo pritožbeno sodišče, ni nobene potrebe, da bi se sodišče do te posebej opredeljevalo.

13Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje glede subjektivnih znakov obravnavnega kaznivega dejanja. Upoštevaje prepričljive izpovedbe J. J., N. N., O. O. in M. M., iz katerih izhaja, da sta jim obdolžena pokazala zdrava drevesa za sečnjo in jih občasno tudi označevala s sprejem, kakršnega sicer uporabljajo uslužbenci Zavoda za gozdove Slovenije za označevanje odkazanih dreves, ni nobenega dvoma, da pri obravnavanih sečnjah ni prišlo do pomote na način, kot skuša to neutemeljeno prikazati pritožnica s sklicevanjem na izpovedbo priče G. G., da so tam parcele ozke in da meje v naravi niso določene. V obravnavanem primeru meje parcel niso niti toliko bistvene, ampak le dejstvo, da je bil opravljen posek zdravih, neoznačenih dreves. Brezuspešno je tudi izpostavljanje izpovedbe priče L. L., da je dobil s strani družbe S. d.o.o. račun za ves posekan les v njegovem gozdu ter da so obljubljali plačilo, saj to v ničemer ne opravičuje nedovoljene sečnje niti v njegovem niti v gozdovih ostalih lastnikov. Predvsem pa ne gre spregledati izpovedb lastnikov oziroma upravljavcev gozda, da se obdolžena oziroma zastopniki družbe niso več javljali na telefon, kar le še dodatno utrjuje zaključek, da je šlo v obravnavanih primerih za sistematično načrtovano sečnjo, ne pa za pomoto.

14Glede na to, da sodišče ni podvomilo v vlogo logarja K. K., niti ne v verodostojnost odkazilnih manualov, ki jih je izdal in kateri so bili podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja sodnega cenilca in izvedenca gozdarske stroke dr. P. P, se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so količine in vrednosti posekanih dreves nepravilno in nepopolno ugotovljene.

15Sodišče prve stopnje je v točki 7. izpodbijane sodbe pojasnilo, da je zavrnilo dokazne predloge zagovornice obdolženega A. A. po opravi rekonstrukcije sečnje, za zaslišanje šoferjev in zakonitega zastopnika X., ki je izvajal odvoze lesa, ter zaslišanje obdolženčevega osebnega zdravnika R. R., ter svojo odločitev prepričljivo obrazložilo, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov glede zavrnitve navedenih dokaznih predlogov. Po presoji sodišča druge stopnje pa je odločitev tudi povsem pravilna, saj je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno z drugimi dokazi. Šoferji X. niso mogli vedeti, ali so bila označena drevesa ali ne oziroma ali je bilo drevo predhodno poškodovano ali ne, predvsem pa so glede tega dovolj prepričljivo izpovedali zaposleni v družbi S. d.o.o. Ogled in rekonstrukcija kraja sta po tolikih letih popolnoma nesmiselna, saj ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi vprašanja, ali so bila sporna drevesa posekana upravičeno ali ne. Glede na to, da se je o zdravstvenem stanju obdolženega A. A. sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi poizvedb pri R. R. iz Zdravstvenega doma Y, pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi potrebe po njegovem zaslišanju.

16Na pritožbene očitke obdolženčeve zagovornice glede kazenske sankcije bo odgovorjeno v nadaljevanju te odločbe.

K pritožbi zagovornice obdolženega B. B.

17Pritožnica v pritožbi pavšalno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju glede posameznih okoliščin ter v nasprotju z listinskimi dokazi. Ker navedenih pritožbenih navedb pritožnica z ničemer ne obrazloži, jih ni mogoče preizkusiti. Dejansko pritožnica s pritožbenimi navedbami izraža nestrinjanje z v izpodbijani sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu B. B. obravnavano kaznivo dejanje dokazano z gotovostjo, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na načelo in dubio pro reo.

18V zvezi s pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo obdolženčevemu dokaznemu predlogu, da se ugotovi, za kakšno delovno mesto je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in kaj so bile njegove naloge, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženi ni podal dokaznega predloga za pribavo njegove pogodbe o zaposlitvi, temveč je predlagal le, da se opravi poizvedba pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ali je bil v kritičnem obdobju zaposlen in kakšna je bila njegova vloga v podjetju, kar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Dejstvo je, da se z opravljeno poizvedbo pri ZZZS ne bi v ničemer razjasnila njegova vloga v podjetju, predvsem pa se gre strinjati s sodiščem prve stopnje, da je relevantna le njegova dejanska vloga, ne pa formalna zaposlitev in razporeditev na delovno mesto. Očitana kršitev pravice do obrambe tako ni podana.

19Obdolženčeva dejanska vloga izhaja iz izpovedb zaposlenih v družbi S. d.o.o., kjer so ga imeli za „šefa“, ki je odrejal kaj in kako je treba posekati. Poleg tega je tudi obdolženi A. A. v zagovoru povedal, da je bil B. B. tehnični direktor. Pritožbeni očitek, da je delal le po navodilih nadrejenega, glede na izvedeni dokazni postopek ne vzdrži kritične presoje, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, s katerimi skuša prikazati, da je bil obdolženi B. B. le eden izmed zaposlenih, ki je delal po navodilu direktorja A. A., in kateremu ravno tako niso bile izplačane vse plače, kot ostalim zaposlenim, ne more uspeti. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe, da obdolženi ni bil direktor ne zakoniti zastopnik družbe S. d.o.o. in da posledično ni imel nobene koristi. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje protipravna prilastitev tuje stvari zase ali za koga drugega, ni pa potrebno, da bi imel storilec namen s tem pridobiti protipravno premoženjsko korist.

20Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o vlogi obdolženega B. B. pritožnica ne more uspešno omajati niti s selektivnim povzemanjem izpovedb prič M. M. in N. N. Oba sta poleg A. A. omenila tudi B. B., kot tistega, ki je dajal „komando“ oziroma tistega, s katerim sta komunicirala glede sečnje. Prav tako izvzeto iz konteksta je pritožbeno povzemanje priče G. G. Nobenega dvoma ni, da je bil glavni šef kot direktor obdolženi A. A., vendar pa to ne pomeni, niti ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, da neupravičene sečnje ni odrejal tudi obdolženi B. B. oziroma, da je to delal zgolj po navodilih obdolženega A. A., kot hoče to neuspešno prikazati pritožnica. Slednjega ne omaje niti sklicevanje na zapisnik Gozdarske inšpekcije in odločbo o prekršku, saj glede na to, da je bil obdolženi A. A. direktor družbe, je razumljivo, da je bil slednji naveden kot odgovorna oseba. Brezpredmetno je tudi pritožbeno selektivno sklicevanje na izpovedbo L. L., da obdolženega B. B. ni nikoli prej videl, saj iz njegove izpovedbe izhaja tudi, da tudi obdolženega A. A. ni videl nikoli prej.

21Sodišče prve stopnje je celovito ocenilo vse dokaze in utemeljeno zaključilo, da sta obdolžena zavestno sodelovala pri storitvi obravnavnega kaznivega dejanja, pri čemer sta dejanje izvršila kot posredna storilca z vodenjem ravnanj drugih. Glede na nesprejetje teze obrambe, da je obdolženi B. B. deloval zgolj po navodilih nadrejenega, torej obdolženega A. A., pritožnica s ponovnim izpostavljanjem tovrstnega stališča ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje glede subjektivnih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Obdolženi B. B. je bil tehnični direktor, kot tak pa je zagotovo vedel, da daje navodilo za posek dreves, ki niso bila predvidena za posek. Še več, kot izhaja iz izpovedbe N. N., je bil ravno obdolženi B. B. tisti, ki mu je dal navodilo, da naj hrast podre tako, da bo padel na drugega in ga poškodoval, da bodo potem lahko posekali še tistega. Pritožbenemu stališču, da je obdolženi B. B. opravljal zgolj delovne naloge v okviru svojega delovnega mesta, zato pritožbeno sodišče ne sledi.

22Pritožnica zgolj pavšalno navaja, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati vse izvedene dokaze in ne samo obremenilnih, pri čemer pa konkretno ne obrazloži katerih razbremenilnih dokazov sodišče ni upoštevalo. Take neobrazložene pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Enako velja za pavšalni pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi ni bila ugotovljena pravilna količina posekanega lesa.

23Sodišče prve stopnje je v 22. točki izpodbijane sodbe zaključilo, da sta obdolžena ravnala z direktnim naklepom ter za svojo presojo navedlo prepričljive razloge, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba v zvezi z naklepom ni obrazložena ter da obdolženemu ni dokazan naklep o protipravni prilastitvi tuje stvari, se tako izkažejo kot neutemeljeni. Slednjega ne omaje niti trditev, da je bilo priči G. G. v zvezi s posekom drevja v lasti Š. Š. pojasnjeno, da gre za pomoto, saj temu pritožbeno sodišče ne sledi. Ker morebitna naknadna poravna nastale škode ne izključuje kazenske odgovornosti storilca, je brezpredmetno tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedbe priče G. G., da je bila vsa količina posekanega lesa plačana.

24Na pritožbene očitke obdolženčeve zagovornice glede kazenske sankcije bo odgovorjeno v nadaljevanju te odločbe.

K pritožbi okrajnega državnega tožilca v zvezi z očitkom nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

25Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge (28. točka), zakaj je iz opisa dejanja izpustilo očitek o protipravnem odvzemu dreves iz parc. št. 2073/1 k.o. ... v lasti L. L. Z navedenimi razlogi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče ter se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje. Okrajni državni tožilec nima prav, da bi sodišče prve stopnje lahko poseglo v opis dejanja na predlagani način, saj bi na ta način sodišče prekoračilo obtožbo v škodo obdolženih, kar pa ni dopustno. Tožilstvo je tisto, ki določa obseg oziroma predmet obtožbe, ne pa sodišče. Četudi gre v obtožnem aktu za očitno pomoto, sodišče ne more dopolniti opisa z navedbo dodatne parc. št., ki ni bila predmet obtožbe. Tožilec je tisti, ki bi lahko ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje navedeno napako odpravil z ustrezno modifikacijo obtoženega predloga, pa tega ni storil.

26Ker se ugotovitve o poseku brez odobritve nanašajo na dve parceli in ob dejstvu, da po več kot štirih letih ni mogoče več ugotoviti, kakšen je bil posek na posamezni parceli, si pritožnik brezuspešno prizadeva za dopolnitev dokaznega postopka v tej smeri. Ker se odkazilni manual nanaša na obe parceli je razumljivo, da je izvedenec podal mnenje glede vrednosti posekanih dreves na škodo L. L. za obe parceli skupaj. Iz izpovedbe izvedenca jasno izhaja, da je po tolikih letih na podlagi panjev, ki so ostali v gozdu, zelo težko ugotavljati za posek kakšnih dreves je šlo. Posledično se je izvedenec oprl na odločbe izdane s strani revirnega gozdarja K. K., kjer pa so bili navedeni podatki za obe parceli skupaj. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, zakaj se je izvedenec opredelil do škode na obeh parcelah, je zato neutemeljen, saj se glede na dane podatke ne bi mogel opredeliti drugače, četudi bi mu sodišče zastavilo nalogo, da poda mnenje zgolj za parc. št. 2073/1 k.o. ...

27Kraj storitve kaznivega dejanje je v obravnavanem primeru pomembna sestavina opisa kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi je kraj storitve določen s parcelno številko in katastrsko občino, zato se ne gre strinjati s pritožnikom, da bi bil kraj storitve dovolj konkretiziran že s samo navedbo katastrske občine. Slednje nenazadnje utrjuje tudi dejstvo, da je posamezne oškodovance mogoče povezati z njihovimi parcelami zgolj na podlagi parc. št. skupaj s katastrsko občino.

28Glede na sprejeto stališče o utemeljenosti izpuščenega očitka, ki se nanaša na L. L., se izkažejo kot brezpredmetne vse nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z višino prizadejane škode, kot tudi v zvezi s tem povezanimi očitki glede izrečene kazenske sankcije in odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi.

K pritožbama zagovornice obdolženega A. A. in okrajnega državnega tožilca v zvezi s kazensko sankcijo izrečeno obdolženemu A. A.

29Sodišče prve stopnje je ob pravilnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije, obdolženemu A. A. utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Odločilna okoliščina za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave je bila ravno obdolženčeva dosedanja nekaznovanost, zato se ne gre strinjati z obdolženčevo zagovornico, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da obdolženi še ni bil pravnomočno obsojen. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno iz opisa dejanja izpustilo očitek, ki se nanaša na L. L., se izkažejo kot brezpredmetne in neutemeljene tudi pritožbene navedbe okrajnega državnega tožilca, da višina prizadejanje škode oškodovancu L. L. ne opravičuje izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.

30Sodišče prve stopnje je obdolženemu v pogojni obsodbi določeno kazen odmerilo glede na težo dejanja in njegovo kazensko odgovornost, pri čemer pa se pritožbeno sodišče strinja z okrajnim državnim tožilcem, da je navedenima okoliščinama pripisalo premajhno težo. Slednji utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo, da sta obdolžena kaznivo dejanje izvršila iz koristoljubnosti, da je šlo za večje število oškodovancev, kateri so lahko utemeljeno verjeli v poštenost s strani revirnega gozdarja predlaganih izvajalcev del sanitarne sečnje, ter da je bila skupna višina protipravno pridobljene premoženjske koristi visoka. Navedene okoliščine, ob ugotovljeni obdolženčevi predhodni nekaznovanosti, po presoji pritožbenega sodišča sicer ne narekujejo izreka prostostne kazni, pritrditi pa gre državnemu tožilcu, da je upoštevaje navedene okoliščine obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen za obravnavano kaznivo dejanje prenizka.

31Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženemu A. A. v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora. Ocenilo je, da je tako določena kazen primerna in pravična. Ker je upoštevaje ugotovljene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča določena preizkusna doba treh let dovolj dolgo obdobje, v katerem se bo lahko pokazalo, ali je pri obdolženemu upravičeno podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja, pritožbeno sodišče v določeno preizkusno dobo ni posegalo. Sodišče prve stopnje je obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi utemeljeno določilo tudi posebni pogoj s primernim rokom za njegovo izpolnitev.

K pritožbama zagovornice obdolženega B. B. in okrajnega državnega tožilca v zvezi s kazensko sankcijo izrečeno obdolženemu B. B.

32Sodišče prve stopnje je ob pravilnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije, obdolženemu B. B. utemeljeno izreklo zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obdolženi B. B. pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja štirikrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja zoper premoženje, nato pa še sedemkrat po tem. Obdolženi je bil trikrat obsojen v letu 2015, nato pa še štirikrat, pri čemer je šlo v vseh primerih za premoženjska kazniva dejanja. Ker gre za specialnega povratnika, se ne gre strinjati s obdolženčevo zagovornico, da bi pri obdolženemu zadoščala že sankcija opominjevalne narave. Drži, da večina dejanj izvira iz leta 2013 in 2014, ne gre se pa strinjati z obdolženčevo zagovornico, da po pravnomočnosti teh sodb obdolženi ni storil novega kaznivega dejanja. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obdolženi kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 50947/2014 z dne 30. 5. 2015, storil v obdobju od 22. 2. 2014 do 21. 1. 2017. Poleg tega je bilo tudi obravnavano kaznivo dejanje storjeno že po tem, ko je bil obdolženi že kar štirikrat pravnomočno obsojen, zato glede izbire kazenske sankcije pri obdolženemu B. B. ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

33Okrajni državni tožilec utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje teži kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obdolženih dalo premajhno težo, kot tudi, da ni upoštevalo okoliščin, ki jih utemeljeno izpostavlja tožilec. Utemeljeno izpostavlja koristoljubnost obeh obdolžencev, večje število oškodovancev, njihovo zaupanje v poštenost izvajalca del sanitarne sečnje ter skupno višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki presega 16.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato ob ponovnem vrednotenju vseh navedenih okoliščin, ki povečujejo težo kaznivega dejanja, izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obdolženemu B. B. kazen določeno za obravnavno kaznivo dejanje zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora. Ocenilo je, da je tako določena kazen primerna in pravična.

34Za razliko od utemeljenih pritožbenih navedb državnega tožilca, obdolženčeva zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, da gre za relativno časovno oddaljene dogodke, da po tem obdobju obdolženi ni storil novih kaznivih dejanj, da je bil ekonomsko odvisen od zaposlitve in delodajalca, da je bil podrejen direktorju, da je bila družba v izključni lasti obdolženega A. A. in da obdolženi B. B. ni imel nobene koristi, in da je ostal brez zaposlitve in izplačanih plač.

35Ne drži, da obdolženi po obravnavanih dejanjih ni več storil novega kaznivega dejanja, prav tako se ne gre strinjati z obdolženčevo zagovornico, da gre za časovno oddaljene dogodke, saj dejansko ne gre za tako oddaljene dogodke, glede na obdolženčevo obsežno predkaznovanost pa tudi sicer navedeni okoliščini ne gre pripisati takšne teže. Četudi je bil obdolženi B. B. obdolženemu A. A. formalno podrejen, je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo njuno skupno načrtno in premišljeno ravnanje, zato zatrjevane formalne podrejenosti in dejstva, da je bila družba v izključni lasti obdolženega A. A., ne gre šteti kot olajševalnih okoliščin. Da je bil obdolženi B. B. ekonomsko odvisen od zaposlitve in delodajalca, da ni imel nobene koristi, da je ostal brez zaposlitve in izplačanih plač, pa po presoji pritožbenega sodišča niso okoliščine kakorkoli odločilne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Če so zaposlitev in iz nje izvirajoči dohodki B. B. tako pomembni, kot sedaj zatrjuje njegova zagovornica v pritožbi, bi se po prepričanju pritožbenega sodišča moral vseh posledic svojih ravnanj zavedati že v času, ko se je zavestno in hote odločil izvršiti obravnavano kaznivo dejanje.

36Sodišče prve stopnje je, enako pa tudi sodišče druge stopnje, pri odmeri določene kazni za obravnavano kaznivo dejanje celostno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, odločilne za odmero zaporne kazni. Pritožbeni očitek kršitve načela individualizacije je zato neutemeljen. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče glede načela enakosti pred zakonom, ki si ga obdolženčeva zagovornica povsem napačno razlaga. Slednje ne pomeni, da je treba obdolžencu zaradi načela enakega obravnavanja ponovno izreči pogojno obsodbo, zgolj zato, ker mu je bila predhodno v drugem kazenskem postopku že izrečena pogojna obsodba. Pri obdolžencu namreč ni več pozitivne prognoze njegovega bodočega ravnanja, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje in utemeljeno navaja tudi okrajni državni tožilec v pritožbi.

37Okrajni državni tožilec utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje ker to ni preklicalo pogojne obsodbe izrečene obdolžencu s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11220/2015 z dne 11. 5. 2017. Drži, da v tem postopku obravnavano kaznivo dejanje ni bilo storjeno v preizkusni dobi po navedeni sodbi, a se kljub temu tudi pritožbeno sodišče ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, "da ni podlage za oceno, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za v tem postopku obravnavano dejanje". Okrajni državni tožilec pravilno izpostavlja, da je obdolženec specialni povratnik, ki je izvrševal kazniva dejanja od leta 2012 do 2017. Zato utemeljeno ocenjuje, da pri obdolženemu B. B. ni pozitivne prognoze, ker je bilo obravnavano kaznivo dejanje (izvršeno v obdobju od konca novembra 2014 do aprila 2015) storjeno v času trajanja preizkusnih dob iz več pravnomočnih sodb, s katerimi je bil praktično zaporedoma vedno znova pogojno obsojen. Tožilec pravilno izpostavlja sodbe Okrajnega sodišča v Kranju II K 24536/2014 (pravnomočna 29. 8. 2014, s potekom preizkusne dobe 29. 8. 2015); Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 23645/2014 (pravnomočna 30. 9. 2014, s potekom preizkusne dobe 30. 9. 2017); Okrajnega sodišča v Postojni I K 22282/2014 (pravnomočna 19. 11. 2014, s potekom preizkusne dobe 19. 11. 2016); Okrožnega sodišča v Mariboru I K 46489/20113 (pravnomočna 19. 2. 2015, s potekom preizkusne dobe 19. 2. 2017).

38Obravnavano kaznivo dejanje je obdolženec storil v obdobju od konca novembra 2014 do aprila 2015. Sodba Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11220/2015 je bila izdana 11. 5. 2017, obdolžencu je bila izrečena pogojna obsodba za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1B v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1B, sodba je postala pravnomočna 2. 6. 2017, preizkusna doba pa bi potekla 2. 6. 2020. Kazniva dejanja po tej sodbi so bila izvršena 11. 6. 2014 in 17. 6. 2014 in so se nanašala na neplačilo kupljene hlodovine in spravljanje oškodovancev v zmoto ter pridobitev protipravne premoženjske koristi. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi II K 11220/2015 je razvidno, da je obdolženec v tem kazenskem postopku obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe II K 11220/2015 so zato v času odločanja sodišča prve stopnje obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ti pogoji pa glede na določbo prvega odstavka 62. člena KZ-1 obstajajo tudi v času odločanja sodišča druge stopnje, ker preizkusna doba po pogojni obsodbi II K 11220/2015 še ni potekla.

39V skladu s prvim odstavkom 62. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to kaznivo dejanje.

40Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin povezanih s predkaznovanostjo obdolženca, kršitvijo pogojnih obsodb in časovnimi okoliščinami sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče presodilo, da se državni tožilec utemeljeno zavzema za preklic pogojne obsodbe, ki je sodišče prve stopnje ni preklicalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da za pogojno obsodbo II K 11220/2015 ni bilo podlage zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred njenim izrekom (in datumsko gledano celo v krajšem času po storitvi kaznivih dejanj iz pogojne obsodbe), zato je pritožbi državnega tožilca tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženemu po prvem odstavku 60. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11220/2015 z dne 11. 5. 2017.

41Pritožbeno sodišče je nato obdolženemu B. B. po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 in prvim odstavkom 60. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazen eno leto in šest mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje; kazen dve leti in en mesec zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 50947/2014 z dne 30. 5. 2017; kazen enajst mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 60161/2013 z dne 3. 3. 2017; kazen pet mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11220/2015 z dne 11. 5. 2017 izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora, ki jo glede na vse za odmero kazni ugotovljene odločilne okoliščine ocenjuje kot primerno in pravično kazensko sankcijo.

* * *

42Po navedenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi okrajnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji za oba obdolženca tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo okrajnega državnega tožilca ter v celoti pritožbi zagovornic obeh obdolženih zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

43Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP in v okviru pritožbenih navedb vseh pritožnikov pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev procesnega ali materialnega zakona.

44Obdolženima sta bili dodeljeni zagovornici na podlagi odločb o brezplačni pravni pomoči, zato ju je pritožbeno sodišče skladno z določbo šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oprostilo plačila sodnih taks kot stroškov pritožbenega postopka.