VSRS Sodba II Ips 288/2008 in II Ips 237/2010

Reviziji se zavrneta.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 506,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 4.097.450,98 SIT (sedaj 15.196 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 1998 do plačila, zavrnilo pa zahtevek za plačilo 4.403.170,70 SIT (sedaj 18.374,10 EUR). Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke in potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje. V (tretjem) ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi preostali del zahtevka, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožeče stranke tako odločitev potrdilo.

2Tožeča stranka je zoper obe pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, vložila pravočasni reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišče predlagala, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Revident meni, da stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v primeru bianko menice potrebno obravnavati celotni temeljni posel, negira menico kot abstraktni vrednostni papir. Sodišči prve in druge stopnje zaključujeta, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je bila menica izročena tako v zavarovanje terjatev S. d.d. kot tudi v zavarovanje terjatev P. d.o.o., da je menico prejela v dobri veri in da je bila menica izpolnjena v skladu s pooblastilom in sporazumom. Dokazno breme glede teh dejstev, zlasti da je menica izpolnjena v nasprotju s sporazumom, je na strani meničnega dolžnika. Pritožbeno sodišče je napačno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja ustnega dogovora glede zavarovanja njenih terjatev. Sodišče je zaradi domnevno utemeljenih ugovorov tožene stranke dokazno breme preneslo na drugo stranko, vendar njeni ugovori niso bili tako utemeljeni, da bi povzročili prenos dokaznega bremena na nasprotno stranko, sploh pa toženka ni podala ugovora v smeri, da je menico izročila le v zavarovanje terjatev P. d.o.o., ne pa tudi v zavarovanje terjatev S. d.d. Ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu in pri pravilni dokazni oceni, zlasti oceni izpovedi prič P. B. in J. F. ter oceni pogodbe, sklenjene med S. d.d. in P. d.o.o., bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil S. d.d. dobroverni imetnik menice ter v primeru posojilnih pogodb posojilodajalca P. d.o.o. upravičen in pooblaščen menico tudi izpolniti in vnovčiti. Priča P. B. je izpovedal, da mu je toženka menico izročila v zavarovanje terjatev enega in drugega posojilodajalca, zato se menica sploh ni prenašala, temveč jo je izpolnil tisti, ki je bil za to upravičen. Sodišče je prezrlo, da se menične pravice lahko prenašajo tudi z odstopom ali cesijo. Tisti, ki dobi menico z odstopom ali cesijo, postane novi upnik nasproti meničnemu dolžniku. Zato se lahko v tem primeru šteje, da je bila menična pravica tožeči stranki odstopljena na podlagi 2. člena pogodbe med S. d.d. in P. d.o.o., oziroma da je bilo na podlagi tega določila na S. d.d. preneseno pooblastilo, da menico izpolni in jo vnovči.

3Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)(1) in toženki, ki je odgovorila le na drugo revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

4Reviziji nista utemeljeni.

5Družba T. d.o.o., katere zakonita zastopnica je bila toženka, je sklepala posojilne pogodbe z družbama P. d.o.o. in S. d.d.,(2) ki je bila tudi edina družbenica in ustanoviteljica družbe P. d.o.o., ki je 28. 10. 1998 prenehala obstajati. Toženka je kot fizična oseba (pasivna legitimacija toženke ni revizijsko sporna)(3) v letu 1994 podpisala menični blanket in ga izročila P. B., ki je bil sicer zaposlen pri podjetju S. d.d., vendar pa je bil (še tudi po revizijskih navedbah) edina oseba, ki je v zvezi s posojilnimi pogodbami poslovala s toženko tako v imenu S. d.d. kot v imenu P. d.o.o. Bianko menično listino je na menično vsoto 8.500.621,68 SIT izpolnila družba S. d.d., kot remitenta vpisala sebe in jo 3. 2. 1998 predložila v akcept toženki. Ker je tega dne ni našla doma, je 9. 2. 1998 vložila menično tožbo.

6Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 4.403.170,70 SIT. Zavrnitev je posledica ugotovitve, da je bilo zavarovanje z bianko menico dogovorjeno (le) za zavarovanje vračila posojila in obresti po pogodbah, sklenjenih med P. d.o.o. in T. d.o.o., ne pa tudi v pogodbah, ki jih je družba T. d.o.o. sklenila z družbo S. d.d. – v teh pogodbah je bilo namreč dogovorjeno zavarovanje z bianko akceptnimi nalogi. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo.(4) V nadaljnjem (tretjem) sojenju pa je bil pravnomočno zavrnjen tudi preostali zahtevek, ker je sodišče ugotovilo, družba S. d.d. ni imela pooblastila za izpolnitev menice v svojem imenu in za svoj račun. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da izpolnitev menice ni bila skladna z danim pooblastilom, družbe S. d.d. pa tudi ni mogoče šteti za dobroverno imetnico menice, ker je kot meničnega upnika vpisala sebe, ne da bi izkazala prenos biankomenične listine z indosamentom.(5)

7Bianko menica je menica, ki v času izdaje po volji izdajatelja nima vseh bistvenih meničnih sestavin - namenoma se torej izda kot nepopolna, manjkajoče sestavine pa naj bi pozneje izpolnil prejemnik (pridobitelj) skladno z danim pooblastilom za izpolnitev. Z izdajo bianko menice upniku se oblikuje pravno razmerje, ki je sestavljeno iz pooblastila za izpolnitev kot obligacijskega razmerja in iz nepopolne menice kot meničnega razmerja. Izdajatelj lastne menice odgovarja za obveznosti iz menice, če je vsebina kasneje izpolnjene menice v okviru njegovega pooblastila. Pooblastilo za izpolnitev menice je lahko dano tudi s konkludentnim dejanjem, tj. s podpisom in izročitvijo meničnega blanketa upniku. Konkretna vsebina pooblastila oziroma meje, znotraj katerih sme upnik prejeti blanket izpolniti, so v takem primeru določene z bistvenimi sestavinami posla ali poslov, ki so podlaga za izdajo menice. Če ni drugačnega dogovora, mora upnik bianko menico izpolniti skladno s pogoji in roki odplačil iz temeljnega posla. Z izpolnitvijo manjkajočih sestavin bianko menica postane prava menica in ustvarja veljavno menično zavezo.

8Menica je vrednostni papir, za katerega je značilna abstraktnost menične zaveze. Ta pa ne velja, če menično razmerje obstaja med strankama iz temeljnega posla. Načelo abstraktnosti, ki ga v revizijah podarja tožeča stranka, tako v celoti velja le, kadar je menica v rokah tretje osebe kot lastnika menične listine. Po drugem odstavku 16. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) se namreč v primeru, če se menica, ki je bila ob času izdaje nepopolna, pozneje izpolni v nasprotju s sklenjenim sporazumom, kršitev tega sporazuma ne more ugovarjati imetniku menice, razen če je ni pridobil nepošteno ali če je takrat, ko jo je pridobil, ravnal z veliko malomarnostjo.

9V obravnavani zadevi je menični blanket, ki ga je podpisala toženka, izpolnila družba S. d.d (prvotna tožeča stranka), in sicer za obveznosti, ki jih je družba T. d.o.o. dolgovala tako njej kot družbi P. d.o.o. Ker je toženka podpisan menični blanket izročila P. B., ki je nastopal v imenu obeh družb, se je sodišče prve stopnje upravičeno ukvarjalo s temeljnim poslom, tj. ali je bila menica izročena zaradi izpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb, ki jih je T. d.o.o. sklenil tako s P. d.oo. kot tudi z S. d.d. Ker je P. B. nasproti tožnici nastopal v imenu obeh posojilodajalcev, bi se namreč glede na prej navedena izhodišča o konkludentnem pooblastilu za izpolnitev bianko menice lahko štelo, da je bila menica izročena zaradi izpolnitve obveznosti do obeh posojilodajalcev. Pravilno je sicer stališče revidenta, da je dokazno breme okoliščin, da menica ni pravilno izpolnjena, na strani trasanta oziroma izdajatelja menice, vendar pa pomenijo vsa nadaljnja revizijska navajanja nedovoljeno izpodbijanje pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Toženka je v dokaz svojih trditev, da biankomenična listina ni izpolnjena v skladu z danim pooblastilom, predložila pogodbe o kratkoročnih posojilih, sklenjene med družbama P. d.o.o. in T. d.o.o. ter med S. d.d. in T. d.o.o., v lastnem zaslišanju pa tudi potrdila že v odgovoru na tožbo podane trditve (in so torej napačne trditve revizije tožeče stranke, da takšnega ugovora sploh ni bilo), da je bila menica izročena z namenom zavarovanja terjatev družbe P. d.o.o. in ne za zavarovanje terjatev (prvotne) tožeče stranke S. d.d., katere terjatve so bile zavarovane na drugačen način. Utemeljenost toženkinega ugovora je sodišče presojalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) – po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka je presodilo, da je ugovor toženke utemeljen. Zmotno je torej mnenje tožeče stranke o prevalitvi dokaznega bremena nanjo, pač pa je takšen zaključek posledica dokazne cene vseh izvedenih dokazov in ocene, da tožeča stranka ni uspela ovreči nadaljnjih utemeljenih ugovorov tožene stranke (obrazložitev na 5. strani prve sodbe sodišča druge stopnje), medtem, ko je v sodbi prve stopnje, izdane v ponovljenem postopku po delni razveljavitvi prve sodbe, sodišče zgolj povzelo potek dosedanjega postopka in o tem ni ponovno odločalo, kar je tožeči stranki prav tako pojasnilo že pritožbeno sodišče.

10Presoja temeljnega razmerja, ki se kaže v posojilnih pogodbah med T. d.o.o. in P. d.o.o. ter T. d.o.o. ter S. d.d., je tako pokazala, da je bila menica izročena zgolj za poplačilo obveznosti iz posojilnih pogodb, sklenjenih s P. d.o.o. Družba S. d.d., ki je izpolnila menico, torej ni bila njen prvi imetnik oziroma tisti, kateremu je bila menica izročena (pač pa P. d.o.o.) in je (bila) zato potrebna nadaljnja presoja, ali je ta družba pošteni imetnik menice, zoper katerega niso mogoči ugovori iz drugega odstavka 16. člena ZM oziroma ali je bila ta družba (sploh) upravičena izpolniti menico (vsaj za obveznosti iz razmerij med T. d.o.o. in P. d.o.o.).

11Menica se, kot pravilno navaja sodišče druge stopnje, prenaša z indosamentom (10. člen ZM) oziroma natančneje, z indosamentom se prenašajo menične pravice (pravice iz papirja), sam vrednostni papir pa z izročitvijo (tradicijo). Tudi bianko menica se prenaša z indosamentom, vendar le, če je na blanketu navedno ime remitenta kot prvega prenosnika oziroma indosanta. Ker se mora zakoniti imetnik izkazati z nepretrgano verigo indosamentov (15. člen ZM), ta veriga pa je lahko razvidna le od prvega imetnika – remitenta naprej, je namreč indosiranje bianko menice mogoče le, če je v njej naveden remitent.(6) Glede na ugotovitve nižjih sodišč, da je bil na biankomenični listini le podpis izdajateljice, torej prenos menice z indosamentom ni bil mogoč in v tem je zmotno stališče sodišča druge stopnje. Na drugi strani pa je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da se menične pravice lahko prenašajo z odstopom ali cesijo in da je bila menična pravica odstopljena družbi S. d.d. z 2. členom pogodbe, sklenjene med družbo P. d.o.o. in S. d.d., ki določa, da družba S. d.d. vrši v imenu P. d.o.o. in za svoj račun vsa strokovna – administrativna dela za opravljanje storitev iz registrirane dejavnosti P. d.o.o. oziroma da je bilo na podlagi tega določila na S. d.d. preneseno pooblastilo, da biankomenično listino izpolni in vnovči.

12Že v točki 7. obrazložitve je bilo omenjeno, da se z izdajo bianko menice oblikujeta dve razmerji, zato si pri bianko menici konkurirajo obligacijskopravna pravila, saj gre pri izpolnitvi praznega meničnega blanketa za pooblastilno razmerje, ter meničnopravna pravila, ki izhajajo iz (nepopolne) menice kot meničnega razmerja. Bianko menica, ki ne vsebuje navedbe remitenta, se prenaša na enak način kot prinosniški vrednostni papirji, tj. z izročitvijo, poleg same biankomenične listine pa je treba prenesti še pooblastilo, v skladu s katerim je treba listino izpolniti. Pravica do izpolnitve biankomenične listine pa se prenaša po civilnopravnih predpisih za prenos terjatve (cesija).(7) Domneva se, da je z izročitvijo bianko menice (molče) dano oziroma preneseno tudi pooblastilo za izpolnitev, pri čemer pa lahko dolžnik dokaže nasprotno.(8) Prenos samega papirja, brez pravice do izpolnitve bi namreč bil brezpredmeten.(9) Pri pooblastilnem razmerju za izpolnitev bianko menice se domneva, da dolžnik s podpisom neizpolnjene menice molče prizna, da mu je vseeno, v čigave roke bo prišel blanket in kdo ga bo izpolnil in izterjal, razen če je to v pooblastilu izrecno prepovedal.(10)

13Čeprav v (drugi) reviziji tožeča stranka zatrjuje, da se menica sploh ni prenašala, temveč jo je izpolnil tisti, ki je bil za to upravičen, istočasno trdi, da se menične pravice lahko prenašajo le s cesijo in da je bilo na S. d.d. preneseno pooblastilo za njeno izpolnitev in vnovčenje, pri čemer se sklicuje na 2. člen pogodbe, sklenjene med S. d.d. in P. d.o.o. Toženka je med drugim trdila, da S. d.d. ni imel pooblastila za izpolnitev sporne menice in tako izpodbijala domnevo, da je bilo hkrati s prenosom menične listine na S. d.d. preneseno tudi pooblastilo za izpolnitev biankomenične listine, tožeča stranka pa je pooblastilo družbe S. d.d. za izpolnitev menice izvajala iz pogodbe med S. d.d. in P. d.o.o. Vendar pa je pravilna materialnopravna presoja nižjih sodišč, da določilo 2. člena te pogodbe, po katerem družba S. d.d. vrši v imenu P. d.o.o. in za svoj račun vsa strokovna – administrativna dela za opravljanje storitev iz registrirane dejavnosti P. d.o.o., S. d.d. tega upravičenja ne daje. Na podlagi tega pogodbenega določila bi lahko imela družba S. d.d. le pravico do izpolnitve menice v imenu družbe P. d.o.o., torej tako, da bi na mesto remitenta navedla P. d.o.o. in ne sebe (v tem je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavano določilo ne predstavlja veljavnega pooblastila za izpolnitev menice v svojem imenu in za svoj račun). Poleg tega pa s široko dikcijo pogodbenega določila „opravljanje strokovnih – administrativnih del“, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni določeno (niti določljivo) opredeljena ne terjatev, ki naj bi bila predmet prenosa, kot tudi ne tretja oseba, tj. dolžnik odstopljene terjatve (prim. 417. člen in naslednja določila Obligacijskega zakonika).

14S. d.d. torej ni imel pooblastila za izpolnitev menice za terjatve P. d.o.o., sodišči prve in druge stopnje pa tudi pravilno zaključujeta, da ga upoštevajoč dejanske ugotovitve (kapitalska povezanost družb S. d.d. in P. d.o.o., ista kontaktna oseba za obe družbi, kateri je bila biankomenična listina tudi izročena, 2. člen pogodbe, sklenjene med S. d.d. in P. d.o.o.) ni mogoče šteti za dobrovernega imetnika menice, zaradi česar bi bili izključeni ugovori iz drugega odstavka 16. člena ZM.

15Ker niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo.

16Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa mora povrniti stroške sestave odgovora na revizijo (900 točk po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in strošek plačila sodne takse 85,49 EUR).

---.---

Op. št. (1): Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se je po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Op. št. (2): Menično tožbo je 9. 2. 1998 vložila družba S. d.d., ki pa je 28. 11. 2003 prenehala s pripojitvijo družbi I. d.d. Pravno nasledstvo v pravdi ni (bilo) sporno.

Op. št. (3): V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka med drugim trdila, da je menico podpisala kot zakonita zastopnica družbe T. d.o.o. in zato sama kot fizična oseba ni menična dolžnica, vendar ugotovljenih dejstev in (pravilnih) pravnih zaključkov na njihovi podlagi tožeča stranka v reviziji ne izpodbija.

Op. št. (4): Zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka je vložena prva revizija tožeče stranke.

Op. št. (5): Druga revizija izpodbija pravnomočno odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi drugega dela zahtevka.

Op. št. (6): Lidija Kotnik, Posebnosti nekaterih meničnih institutov pri bianko menici, Podjetje in delo, št. 4/2009, stran 624.

Op. št. (7): Peter Grilc in Miha Juhart, Pravo vrednostnih papirjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 90; Lidija Kotnik, Pravna narava bianko menice in njen pomen v praksi, Podjetje in delo, št. 5/2008, stran 761.

Op. št. (8): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 158; Jožko Žiberna, Menica (7. spremenjena izdaja), GV, Ljubljana 199, stran 178-179.

Op. št. (9): Ivanjko, stran 158.

Op. št. (10): Žiberna, stran 182.