15. člen ZM

Ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen. V prvem sojenju je šlo namreč za drugačno dejansko stanje (historični dogodek) kot v obravnavani zadevi, saj je sodišče odločalo o obveznosti iz listine (bianco menice), ki še ni bila menica in še ni ustvarjala obveznosti, ker bianco menica ni imela vseh sestavin glede na 16. člen ZM. Bianco menica postane prava menica (vrednostni papir) šele s pravilno izpolnitvijo. Obveznost torej še ni nastala in zato tudi ni mogla zapasti. V obravnavani zadevi pa je predmet presoje zahtevek iz menice, saj je bianco menica s pravilno tožničino izpolnitvijo postala prava menica z zapadlo menično obveznostjo. Glede na to, da toženec kot izdajatelj bianco menice ni dolžnik iz temeljnega razmerja (tožnica je upnica iz temeljnega razmerja) in da je bianco menico izdal z namenom zavarovanja izpolnitve iz temeljnega posla, v menično-poroštveni izjavi pa ni določil (omejil) roka dospelosti menice, ugovor zastaranja kreditne obveznosti ne more biti upošteven.

Predložitev menice je materialna predpostavka za utemeljenost zahtevka na plačilo menične vsote. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo ugovarjala ustreznosti verodostojne listine (menice), na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. S tem je smiselno zatrjevala, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Po prvem odstavku 437. člena ZPP mora sodišče, če ugotovi, da je takšen ugovor utemeljen, sklep o izvršbi s sklepom razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari.

Utemeljen je ugovor dolžnika, da je treba že v postopku izdaje predhodne odredbe, in ne šele v postopku odločanja o obstoju terjatve iz naslova menice, obravnavati ugovor dolžnika glede nedopustnega ravnanja upnika pri pridobivanju pravic iz menice. To pomeni, da je treba že ob materialnopravni presoji obstoja pogojev za izdajo predhodne odredbe, ki se opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, upoštevati neprerekane trditve dolžnika o protipravnem ravnanju upnika.

Ugovor dolžnika glede nedopustnega ravnanja upnika pri pridobivanju pravic iz menice je treba obravnavati že v postopku izdaje predhodne odredbe in ne šele v postopku odločanja o obstoju terjatve. To pomeni, da je treba že ob materialnopravni presoji obstoja pogojev za izdajo predhodne odredbe, ki se opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, upoštevati neprerekane trditve dolžnika o protipravnem ravnanju upnika. Ob upoštevanju načela prepovedi zlorabe pravic se torej upnik v tem postopku ne more uspešno sklicevati na domnevno bazo iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, obstoja drugega pogoja (izkaz nevarnosti) pa upnik ni zatrjeval in dokazoval. Tudi v postopku izdaje predhodne odredbe glede varščine za stroške postopka je treba upoštevati določbo 5. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP.

Upoštevaje, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo izrecno oporekala verodostojnosti listine/menice kot podlage za izdajo sklepa o izvršbi, bi morala tožeča stranka izvirnik menice, v izkaz njene verodostojnosti, predložiti najkasneje v postopku zavarovanja pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Menica se prenaša z indosamentom oziroma natančneje, z indosamentom se prenašajo menične pravice (pravice iz papirja), sam vrednostni papir pa z izročitvijo (tradicijo). Ker se mora zakoniti imetnik izkazati z nepretrgano verigo indosamentov, ta veriga pa je lahko razvidna le od prvega imetnika – remitenta naprej, je indosiranje bianko menice mogoče le, če je v njej naveden remitent. Bianko menica, ki ne vsebuje navedbe remitenta, se prenaša na enak način kot prinosniški vrednostni papirji, tj. z izročitvijo, poleg same biankomenične listine pa je treba prenesti še pooblastilo, v skladu s katerim je treba listino izpolniti. Pravica do izpolnitve biankomenične listine se prenaša po civilnopravnih predpisih za prenos terjatve (cesija). Domneva se, da je z izročitvijo bianko menice (molče) dano oziroma preneseno tudi pooblastilo za izpolnitev, pri čemer pa lahko dolžnik dokaže nasprotno.

Od načina prenosa menične terjatve (indosament ali cesija) je odvisno, ali ima menični dolžnik proti novemu upniku vse ugovore, ki izhajajo iz osebnega razmerja dolžnika proti prejšnjemu upniku.