VSL Sodba II Cp 2549/2018

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Toženec je bil kot voznik motornega vozila udeležen v prometni nesreči dne 23. 11. 2005. V križišču Z. ceste z O. ulico v ... je prišlo do trčenja med vozilom toženca, ki je zavijal levo na O. ulico, ter vozilom udeleženca B., ki je vozil skozi križišče naravnost. Tožnica, pri kateri je imel toženec zavarovano avtomobilsko odgovornost, v tej zadevi od toženca kot zavarovanca in odgovorne osebe, uveljavlja povračilo zneskov odškodnine skupaj z obrestmi in stroški, ki jih je plačala oškodovancem po dveh pravnomočnih sodbah (v zadevah Pg .../2009 Okrožnega sodišča v Novem mestu in V P .../2008 Okrajnega sodišča v Ljubljani). Trdi, da je toženec, saj je vozil pod vplivom alkohola, izgubil zavarovalne pravice. Zahteva povračilo do višine limita (to je 12.000 EUR). Med pravdnima strankama je bilo sporno, kdo je za prometno nesrečo odgovoren (tožnica je zatrjevala, da je toženec soodgovoren vsaj do 50 %) in ali je toženec zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubil zavarovalne pravice.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice v celoti ugodilo in odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL .../2013 z dne 19. 7. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti 3.654,44 EUR stroškov postopka s pripadki. Tako odločitev je oprlo na ugotovitev o soodgovornosti toženca za prometno nesrečo in sicer višini 50 % ter dejstvo, da toženec ni uspel dokazati, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala v prometni nesreči.

3Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obširni pritožbi tožnik najprej vztraja pri tem, da je mnenje izvedenca A. napačno in neuporabno in je zato predlagal postavitev novega izvedenca. Poleg izvedenca A. so raziskavo prometne nesreče opravili še trije sodni izvedenci v drugih postopkih. Le dr. A. je ugotovil, da ima skica policije napake, ostali izvedenci, ki so enako usposobljeni in so prav tako opravili oglede, pa so jo upoštevali. Izvedenec A. policiji neutemeljeno očita napake pri izdelavi skice. S tem je posegel v delo policije, ki je strokovno usposobljena in je opravila ogled in neposredno po nesreči ter na podlagi lastnega zaznavanja določila izhodiščno točko meritev. Zato je bolj verjetno, da so podatki policije pravilni in bi jih moral izvedenec dr. A. upoštevati.

Izvedenec A. je ugotovil, da bi voznik B. lahko preprečil trčenje, če bi vozil 75 km/h. V nadaljevanju pa je kljub izračunu, da je vozil 110 do 115 km/h, večjo krivdo za nastanek prometne nesreče pripisal tožencu, kar je izven njegove pristojnosti in tudi ni logično. Tudi njegova ugotovitev, da je med vzroke nesreče šteti toženčevo alkoholiziranost, je zmotna. Pri tem se je namreč nepravilno oprl na oceno dr. C., ki se ni opredeljeval do vzroka nesreče in v tej pravdi tudi ni bil postavljen za izvedenca. Stopnja alkohola ni nikoli vzrok za nesrečo, ampak je vzrok stanje voznika. Odločilno je ravnanje udeleženca. Večina ugotovitev izvedenca A. so domneve, ki ne morejo biti podlaga za ugotavljanje toženčeve odgovornosti. Ne strinja se s tem, da ni mogoče ugotoviti točne hitrosti voznika B. Tudi na podlagi poškodb na vozilu, je mogoče izračunati hitrost. Stališče izvedenca A., da je vzrok nastanka kritične prometne situacije iskati predvsem v nepravilni vožnji toženca, je napačno. Prvič zato, ker je tehtanje krivde v pristojnosti sodišča, drugič zato, ker je voznik B. za skoraj še enkrat prekoračil dovoljeno hitrost, tretjič pa zato, ker A., ki ni izvedenec medicinske stroke, ne more podati ocene, da je do nepravilne vožnje toženca prišlo zaradi njegove zmanjšane psihofizične sposobnosti, mnenje C. pa ni dokaz v tem postopku. Izvedenec se niti v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni izjasnil o pripombah toženca, od kje ve, da so zaradi alkohola opisane psihofizične motnje pri tožencu prispevale k nastanku škode. Obstaja dvom v pravilnost mnenja in bi zato sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Nekonsistentno je tudi mnenje dr. K., kar v nadaljevanju obrazloži. Vztraja, da prisotnost alkohola v toženčevem organizmu ni bil vzrok za nastalo nezgodo. Vzrok za nesrečo je izključno divjaška vožnja drugega udeleženca, ki je toženec ob povprečni skrbnosti ni mogel pričakovati. Sam je vozil kot povprečen trezen voznik. Pričakoval je, da bodo ostali udeleženci upoštevali predpise in vozili tako kot voznica D. Napačno je ugotovljeno, da vozilo D. ni zakrivalo vozila B., preden ga je prehitelo. Nihče ni trdil, da bi B. nekaj časa vozil za njenim vozilom, ampak je bilo govora o tem, da je pripeljal za njeno vozilo in jo obvozil po desni strani. Zato alkohol ni vzrok za nesrečo. Tudi izvedensko mnenje v tej pravdi postavljene izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. K. ne potrjuje, da je nasproti vozeče vozilo toženec dejansko spregledal zaradi visoke stopnje alkohola. Izvedenka je kljub ugotovitvi, da visoka vsebnost alkohola zmanjšuje sposobnost ocenjevanja hitrosti in razdalje, zgolj dopustila možnost, da je toženec spregledal nasproti vozeče vozilo B. Zaradi objestne vožnje B., ki je vozil mimo voznice D., toženec udeleženca B. ni mogel zaznati. Pri zavijanju v levo je imel sicer pogled usmerjen naravnost naprej, vendar je bil toženec pred trenutkom trka obrnjen skoraj že pravokotno na cesto in od povprečnega voznika ni mogoče pričakovati, da bo njegovo pogled segal tudi v desno stran, po kateri je vozil B. Vsakršno sklicevanje izvedenke na mnenje dr. A. je neutemeljeno in je v tem obsegu napačno tudi njeno mnenje.

Izvedensko mnenje dr. A. je napačno tudi zato, ker se je pri analizi vzroka nastanka prometne nesreče ukvarjal samo z vožnjo toženca, le minimalno pa z vožnjo drugega udeleženca nesreče, čigar divjaška vožnja po cesti predstavlja edini vzrok za nastanek nesreče. Slednje potrjuje predpisana najstrožja globa pri grobi prekoračitvi hitrosti vožnje. Prav tako je izvedenec zanemaril statistične podatke prometne varnosti v dokumentih, priloženih k prvi pritožbi, iz katerih izhaja, da je neprilagojena hitrost glavni dejavnik povzročitve nesreč. Opisano izkazuje utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja dr. A. Po mnenju toženca vzroka nastanka kritične prometne situacije tako ni mogoče iskati v nepravilno izvedenem manevru zavijanja v levo, pač pa v občutno prehitri vožnji drugega udeleženca B. Če je imel toženec možnost zaznati nasproti vozeče vozilo B., je tudi ta lahko zaznal toženca in bi lahko zaviral prej in preprečil trčenje.

Sodišče bi moralo pri razmejitvi odgovornosti za nastanek prometne nesreče upoštevati tudi pravilo iz 2. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki določa da sme udeleženec prometa pričakovati vožnjo drugih udeležencev v skladu s predpisi. Pravilo, da mora voznik pri zavijanju v levo pustiti mimo vozila, ki vozijo naravnost, ne pomeni, da tožencu ne bi bilo treba poskušati preprečiti prometne nezgode, pomeni pa, da je bistveno zmanjšana stopnja njegove odgovornosti, oziroma njeno izključitev. Lega vozil ob trčenju, ko sta vzdolžni osi obeh vozil oklepali kot nekje 100 stopinj, kaže, da je toženec skoraj zaključil manever vožnje v levo skozi križišče in je krivda toženca lahko le minimalna.

Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče izvedenskega mnenja V., ki je v kazenskem postopku ugotovil, da toženec ni izsilil vožnje B. in za nastanek nesreče ni kriv, ni upoštevalo kot dokaz, niti ga ni zaslišalo. Tudi V. je izvedenec in ni razumljivo, zakaj bi bili njegovi zaključki nepravilni. Sodišče bi jih moralo preizkusiti. Toženec opozarja še na vsebino sodbe Ustavnega sodišča RS Up-234/13, ki jo je mogoče aplicirati tudi na civilni postopek. Sodišče je bilo dolžno dopustiti, da toženec s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri, konkretno z vpogledom v izvedensko mnenje V. in tudi z njegovim zaslišanjem, izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja dr. A. Ker je ravnalo drugače, je grobo poseglo v toženčevo pravico do enakega varstva pravic.

4Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

7Kot je bilo tožencu že pojasnjeno v sklepu tega sodišča II Cp 1140/2016, je bilo sodišče prve stopnje v tem pravdnem postopku vezano le na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (I K 19517/2010), s katero je bil voznik M. B. spoznan za krivega, ne pa tudi na zavrnilno sodbo zoper toženca, ki je bila izdana na podlagi 1. odst. 357. člena Zakona o kazenskem postopku. V tem delu ni šlo za meritorno odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja, ampak za sodbo izdano iz procesnih razlogov. Sodišče prve stopnje je zato v tem postopku lahko in moralo presojati, ali obstoji civilna odgovornost toženca za škodo, ki je nastala v prometni nesreči 23. 11. 2005. S tem ni v ničemer poseglo v ugotovitve, ki so tvorile podlago obsodbe zoper drugega udeleženca nesreče.

8Ker tožnica v kazenskem postopku ni sodelovala in v tem pravdnem postopku ni soglašala z uporabo mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod V., je sodišče prve stopnje tudi ob ponovnem odločanju ravnalo pravilno, ko je njegovo mnenje upoštevalo le kot del toženčevih navedb. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svoji prejšnji odločbi, je ne glede na to, da je položaj izvedenca, postavljenega v drugem sodnem postopku, v bistvenem enak kot položaj izvedenca, angažiranega prav za potrebe konkretnega postopka¹, odločilno to, da tožnica ni soglašala z uporabo mnenja. Načelo kontradiktornosti namreč stranki zagotavlja tudi pravico, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da izvedencu postavlja vprašanja ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Vse to pa tožnici, ki ni bila stranka kazenskega postopka, ni bilo omogočeno. Neutemeljeno je tudi stališče toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca V. zaslišati. Tega, da je njegovo mnenje v tem postopku upoštevno le kot del toženčevih navedb, namreč ni mogoče obiti z njegovim zaslišanjem. Na takšno presojo ne more vplivati (ponovno) sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up 234/13, saj v njej, ko je bilo pojasnjeno že v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča, ni zavzeto temu nasprotno stališče. Ker se je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju s pomočjo v tem postopku postavljenega izvedenca opredelilo do vseh toženčevih navedb, v katerih je povzemal izvedeniško mnenje iz kazenskega postopka (in s katerimi je skušal vzbuditi dvom v pravilnost v tem postopku izdelanega mnenja), je očitek, da je prišlo do posega v toženčevo pravico do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave, neutemeljen.

9Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride v poštev le: - kadar sodišče (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), - kadar so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). V tej zadevi je sodišče po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in na podlagi pripomb toženca, izvedenca pozvalo k dopolnitvi mnenja, nato pa ga je tudi zaslišalo in tako poskrbelo za razjasnitev vseh v toženčevih pripombah problematiziranih vprašanj, ki so se nanašala na potek prometne nesreče in razloge zanjo. Posledično je odločitev, s katero je bil pritožnikov predlog za postavitev novega izvedenca zavrnjen, pravilna.

10Tudi po presoji pritožbenega sodišča je mnenje jasno, popolno in v njem ni nasprotij. Razloga, da bi v pravilnost zaključkov izvedenca podvomilo, ni. Takega razloga tako ne predstavlja trditev toženca, da je izvedenec posegel v delo policije, ko je ugotovil napake v skici, niti trditev, da je napake opazil le on, ne pa ostali (v drugih postopkih postavljeni) izvedenci. Izvedenec je namreč ugotovljena razhajanja oziroma nedoslednosti v podatkih in skici prepričljivo obrazložil, obrazložil pa je tudi svoje drugačne ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, v celoti sprejema. Izvedenec v tem pogledu ni presegel svojih pooblastil. Celo nasprotno. Kot pomočnik sodišča je bil na napake, ki jih je pri svojem delu opazil, dolžan opozoriti. Zato je pri izdelavi mnenja pravilno izhajal iz svojih ugotovitev o mestu trčenja. Zapis izvedenca, da vožnji toženca pripisuje večjo težo za nastanek nesreče, na odločitev nima vpliva, saj je tehtanje o porazdelitvi odgovornosti med tožencem in drugim udeležencem (to je voznikom B.) v pristojnosti sodišča. Tak zapis je zato za dokazno oceno izdelanega mnenja nerelevanten. Enako velja za tisti del mnenja, v katerem je izvedenec (ki ni izvedenec medicinske stroke) zapisal, da je lahko do toženčeve nepravilne vožnje (oziroma nepravilne ocene, ali lahko varno zavije v levo) prišlo v posledici njegove zmanjšane psihofizične sposobnosti, ki ga je črpal iz mnenja izvedenca medicinske stroke dr. C., postavljenega v drugem postopku. Tudi odgovor na vprašanje, ali je toženec uspel izpodbiti vzročno zvezo med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, je namreč v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Sodišče prve stopnje pa se je pri reševanju tega vprašanja oprlo le na ugotovitve izvedenca A., ki se tičejo cestnoprometne stroke ter na mnenje v tem postopku postavljene izvedenke za toksikologijo in alkoholometrijo, to je mnenje dr. K. Končno podlage za dvom v pravilnost ugotovitev o načinu vožnje obeh udeleženec ter mestu in načinu trčenja, ne vzbuja niti v pritožbi navržena trditev o tem, da je izvedenec zanemaril statistične podatke o tem, kaj je glavni dejavnik prometnih nesreč ter trditev, da je analiziral le vožnjo toženca, vožnjo drugega udeleženca pa le minimalno. Statistični podatki za odgovor na vprašanja, ki jih je sodišče prve stopnje postavilo izvedencu, niso relevantni, v mnenju pa je izvedenec analiziral tudi način vožnje drugega udeleženca v nesreči.

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v mnenju izvedenca, izhaja, da je toženec pred nesrečo vozil med 25 in 35 km/h, voznik B., ki je vozil naravnost, pa med 110 in 115 km/h. Toženec je zelo verjetno zavijal v levo brez ustavljanja. Voznik B. je bil v trenutku, ko je toženec začel z manevrom zavijanja, od mesta kasnejšega trčenja oddaljen približno 62 m, na kritično situacijo pa je reagiral v oddaljenosti 44,74 m. Na tej razdalji bi ob danih razmerah in ob enakem reagiranju nesrečo preprečil, če bi vozil s hitrostjo, ki ne bi bila višja od 75 km/h. Nesrečo bi lahko preprečil tudi v primeru, če bi v širšem območju križišča vozil s predpisano hitrostjo 60 km/h. Toženec je ne glede na to, ali je v križišču ustavil ali ne, vozilo B. pred zavijanjem lahko videl in bi nesrečo preprečil, če bi z manevrom zavijanja počakal. Toženec je v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi 1,35 g/kg etilnega alkohola.

12Toženec v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi neutemeljeno vztraja, da bi izvedenec hitrost vozil lahko natančno izračunal. Izvedenec je namreč že v pisni dopolnitvi pojasnil, da to zaradi spremenjenega stanja na vozilu toženca (zaradi posega gasilcev) ni bilo mogoče. Za pravilno ocenjevanje deformacij in s tem hitrosti je potrebno poznavanje jakosti poškodb na obeh vozilih in to nespremenjenih. Velika razhajanja med ugotovitvami drugih izvedencev, kakšna je bila hitrost vozila, ki ga je vozil B. (ugotovitve so med 90 in 137 km/h), to pojasnilo izvedenca le potrjujejo. Pritožbeno sodišče zavrača tudi toženčevo trditev, da je ugotovitev o tem, da je vozilo voznika B. lahko zaznal, napačno, saj zanjo ne ponuja nobenih novih argumentov. Na tiste, ki jih je navedel že pred sodiščem prve stopnje in jih v pritožbi ponavlja, pa je izvedenec prepričljivo odgovoril (glej razloge na strani 11 sodbe), poleg tega pa je sodišče prve stopnje opozorilo, da trditev v tej smeri (da je vozilo D. zakrivalo vozilo B.) toženec niti ni pravočasno ponudil.

13Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec v času prometne nezgode vozil pod vplivom alkohola (v krvi je imel 1,35 g/kg). Sporno pa je bilo, ali je njegova alkoholiziranost v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec dokaznega bremena o tem ni zmogel. V sodni praksi² je uveljavljeno stališče, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic, čeprav je vozil pod vplivom alkohola, samo takrat, ko dokaže, da je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode. Pri tem ne gre za to, da bi se ugotavljalo, ali bi toženec, tudi če ne bi bil vinjen, vozil tako, kot je v konkretni situaciji, torej tako, da je napačno ocenil oddaljenost in hitrost nasproti vozečega vozila B. in mu je zato z zavijanjem v levo zaprl pot in ali bi v takšni situaciji lahko preprečil nesrečo. Za zunanji, samostojen vzrok bi na primer šlo, če bi do nesreče prišlo zaradi nepričakovane mokrote na vozišču, zaradi nenadne okvare na vozilu, ravnanja tretjega in podobnih vzrokov. Takšnega zunanjega in samostojnega vzroka, razen vožnje voznika B., pa toženec ni zatrjeval. Vsebine drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev, ki se nanaša na izključitev vzročne zveze, zato ni mogoče razlagati tako, kot to dela toženec, ampak v zgoraj navedenem pomenu. Iz navedenih razlogov so obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oceno dr. A., kakšen je bil vpliv alkohola na toženčevo zaznavanje vožnje voznika B. in s tem oddaljenosti in hitrosti tega vozila, ter navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje dr. K., brez pomena in ne terjajo posebnega odgovora.

14Ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje o toženčevi soodgovornosti za nastanek škode. Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti obeh udeležencev nesreče je vprašanje vzročne zveze, vprašanje torej, katero ravnanje ima odločilno težo in katero je tisto, ki pomeni odločilen vzrok nastanka škode³. V konkretnem primeru je na dlani, da je toženec s tem, ko je zavil levo, zaprl pot naravnost vozečemu vozilu, ki ga je upravljal B. in zato, saj je nepravilno ocenil razdaljo in hitrost tega vozila, krivdno povzročil nevarno situacijo. Po drugi strani pa je k nesreči prispeval tudi voznik B., ki je vozil naravnost, saj je bistveno prekoračil dovoljeno hitrost. Po utrjenem stališču sodne prakse v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravil o prednostni cesti in pravilo o primerni hitrosti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti⁴. Ob upoštevanju takšnega stališča in ob dejstvu, da je voznik B. občutno prekoračil dovoljeno hitrost, s čimer je huje kršil pravila o omejtvi le-te, toženec pa je kršil pravilo o prednostni cesti, vozil pa je tudi pod vplivom alkohola, je presoja sodišča prve stopnje, da je njuna odgovornost enaka, pravilna. Ravnanje voznika B. toženca ni odvezalo njegove dolžnosti, da v točki, ki mu je omogočala potrebno preglednost, zaustavi vozilo in se prepriča o varni vključitvi na prečno cesto. Pritožba sicer pravilno opozarja na uzakonjeno načelo zaupanja v cestnem prometu, po katerem se udeleženci prometa lahko zanesejo, da bodo drugi upoštevali temeljna pravila o varnosti prometa. Vendar sta v konkretnem primeru ta pravila kršila oba udeleženca nesreče, zato to pravilo za presojo odgovornosti toženca in voznika B. ni uporabljivo. Toženčevo zanašanje, da bo B. (ki je vozil iz nasprotne strani proti križišču) vozil z dovoljeno hitrostjo, ne more zmanjšati deleža njegove lastne odgovornosti pri zavijanju levo, saj je bil dolžan upoštevati pravilo o prednostni cesti in manever zavijanja izvesti z ustrezno skrbnostjo. Tudi okoliščina, da sta vzdolžni osi obeh vozil na mestu trčenja v trenutku trčenja oklepali kot med 105 in 115 stopinj, ne more zmanjšati deleža toženčeve odgovornosti, saj tej okoliščini ni mogoče dati take teže. Ker je izkustveno znano, da večja hitrost vozila (predvsem ponoči) drugemu udeležencu otežuje (ne pa onemogoča) oceno oddaljenosti in časa, ki ga porabi nasproti vozeče vozilo, da prevozi določeno razdaljo, se od voznika pri zavijanju že po naravi stvari terja posebna/dodatna previdnost in pozornost.

15Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Tak izvedenec ostaja pomočnik sodišča (in ne stranke) oziroma neodvisen samostojen procesni subjekt, ki posreduje sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke določenega področja, ki sodišču ni (dovolj) znano ( glej odločbo VS RS II Ips 182/2012).
² Glej odločbe VS RS II Ips 682/2009, VSL II Cp 930/2009, II Cp 1738/2012 in druge.
³ Glej odločbo VS RS II Ips 253/2018.
⁴ Glej odločbe VS RS II Ips 238/2009, II Ips 444/2007, II Ips 245/2000, II Ips 366/2003, VSL II Cp 1086/2013, II Cp 2329/2015, in druge. V takšnih primerih je praviloma razporejena odgovornost v razmerju 60 : 40 ali 70 : 30.