VSL Sodba II Cp 2313/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se najemna pogodba št. ... s 24. 1. 2007 za stanovanje št. 12 v II. nadstropju v izmeri 54,46 m2 na naslovu M. 1 v L. toženi stranki odpove in da se je toženka v roku 90 dni od izdaje sodne odločbe skupaj s svojim možem in sinom dolžna izseliti iz stanovanja ter ga predati prostega vseh stvari in oseb s ključi stanovanja. Toženki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 307 EUR pravdnih stroškov.

2Pritožbo vlaga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Meni, da je sodba preuranjena, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, poleg tega tudi ni upoštevalo pravnih posledic odpusta obveznosti toženi stranki v osebnem stečaju. Tožena stranka je po svojih evidencah plačala tožeči stranki vse stroške in najemnine, tako niso podani razlogi za odpoved najemne pogodbe. Obračun pri tožeči stranki ni pravilno narejen. Zaključki sodišča v izpodbijani sodbi so povsem protispisni, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Sodišče bi moralo v delu, kjer se nanaša tožbeni zahtevek tudi na P. A., roj. ... 1945, in A. A., roj. ... 1971, „zavreči tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne procesne in stvarne legitimacije in zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke“.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo določbe materialnega prava in ni storilo bistvenih kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, njen izrek je razumljiv, na nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ki so jasni, zadostni in si med seboj ne nasprotujejo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Na kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato bi morala pritožnica določno pojasniti, v čem vidi omenjeno kršitev (torej: kje je prišlo do napake pri prenosu vsebine listin v razloge sodbe). Posplošeno uveljavljanje takšne kršitve ni dopustno, pritožbeno sodišče pa se do na tak način uveljavljane kršitve tudi ne more natančneje izjaviti.

6Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče ni zaslišalo toženke in predlaganih prič P. A. in A. A. Toženka niti v predlogu za izvedbo dokaza niti v pritožbi ni obrazložila, katero pravno odločilno dejstvo želi s predlaganima dokazoma dokazovati; v pritožbi pa tudi ne, v katerem delu naj bi dejansko stanje zaradi neizvedbe dokazov ostalo nepojasnjeno. Takšno uveljavljanje kršitve v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ne more doseči preizkusa kršitve, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

7Med tožečo in toženo stranko je bila sklenjena najemna pogodba za namensko (upokojensko) stanovanje za nedoločen čas in prosto oblikovano najemnino. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbi, le posplošeno ugovarja, da je najemnino in stroške v zvezi z najemom stanovanja po svojih evidencah plačala. Trditev o plačilih ne izkaže z nobenim dokazom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in utemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, da najemnina in obratovalni stroški od septembra 2015 dalje niso bili plačani, kar je tožeča stranka izkazala z izpiskom odprtih postavk na dan 14. 7. 2017. Toženka je torej kršila najemno pogodbo, ko (kljub opominom) ni plačevala najemnine, kot je to sodišče prve stopnje pravilno, prepričljivo in jasno obrazložilo v 6. in 7. točki izpodbijane sodbe. Zaradi opisanega ji je bila pogodba utemeljeno in skladno s Stanovanjskim zakonikom (SZ-1) odpovedana iz krivdnih razlogov.

8Pritožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo sklepa o odpustu obveznosti Okrožnega sodišče v Ljubljani St ... s 30. 8. 2016. Na podlagi 212. člena ZPP mora stranka pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženka navedb o odpustu obveznosti pred sodiščem prve stopnje ni podala, ampak jih navaja šele v pritožbi. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma izjemoma do konca glavne obravnave (337. člen ZPP). Toženka v pritožbi ni izkazala (niti izkazovala), da dejstev o odpustu obveznosti brez svoje krivde ni mogla navesti že med postopkom na prvi stopnji. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odpust obveznosti, so tako nedovoljene pritožbene novote, ki pritožbenega obravnavanja ne morejo doseči.

9Toženka v pritožbi ugovarja še pasivni stvarni in procesni legitimaciji. Moti jo, da sta v izreku navedena tudi njena mož in sin, ki pa nista stranki postopka. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je bila toženka tista, ki je sklenila najemno pogodbo, le njej in nikomur drugemu je tako mogoče odpovedati najemno pogodbo. Posledica odpovedi je dolžnost izseliti se iz stanovanja; sodišče pa najemniku po odpovedi določi rok za izselitev, ki ne sme biti krajši od 60 dni in ne daljši od 90 dni (prim. 4. odstavek 112. člena SZ-1). Tožbo mora najemodajalec vložiti zoper najemnika. S toženkino pasivno legitimacijo torej ni nič narobe. Kadar z najemnikom (po njegovi volji) v stanovanju živijo tudi drugi, praviloma njegovi ožji družinski člani, zoper najemnika izdani izvršilni naslov vsebuje tudi obveznost najemnika, da stanovanje preda „prosto vseh oseb“¹. Ker in kadar gre za osebe, ki v stanovanju živijo skupaj z najemnikom, je (po tistem, ko naslova za bivanje v stanovanju z odpovedjo ni več) on tisti, ki mora poskrbeti za njihovo izselitev. Obveznost toženke, ki izhaja iz izreka sodbe, je torej da izroči stanovanje prosto vseh stvari in oseb (in te so še konkretizirane) tožeči stranki. Toženkin soprog in njen sin nista pasivno procesno legitimirana, ker tožeča stranka tožbe zoper njiju ni vložila, materialno pa zato, ker v postopku ni bilo nobene trditve, ki bi utemeljevala sklep, da v stanovanju bivata s kakšnim drugim naslovom.

10Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Višje sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Prim. odločbe VSL III Ips 1186/2017