UPRS sodba I U 1857/2011

Tožba se zavrne.

Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora je na podlagi 108. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) odločal o predčasnem odpustu tožnika in njegovo prošnjo zavrnil. Ugotavlja, da je bil tožnik obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 429/2004 z dne 28. 11. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 611/2007 z dne 11. 10. 2007 na štiri leta zapora, zaradi kaznivega dejanja posilstva po drugem in prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (KZ). Ugotavlja, da je tožnik prestal dve tretjini kazni zapora, da je zaposlen na Hišnih delih, v kuhinji obsojencev, kjer je reden in dober delavec. V osebnem načrtu je bila predvidena vključitev v psihološko obravnavo zaradi vrste kaznivega dejanja, v katero se pa tožnik ni pripravljen vključiti. Ocenjuje, da bi z vključitvijo v psihološko obravnavo prišlo do zmanjšanja rizičnih dejavnikov, pomembnih za resocializacijo in presojo o predčasnem odpustu s prestajanja kazni. Psihološka obravnava v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem je pomembna koristna dejavnost in je ključnega pomena za ugotavljanje in zmanjševanje ponovitvene nevarnosti.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da materialni predpis ni bil pravilno uporabljen, v postopku so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, prav tako je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožena stranka bi morala pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljati Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in skladno z 9. členom tega zakona tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe zaslišati in mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tega ni storila, zato so bila kršena pravila postopka. Ni tudi pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje kriterijev za predčasni odpust, pri čemer tožena stranka navaja samo, da se kot obsojenec tožnik ni udeležil psihološke obravnave v zvezi s kaznivim dejanjem. Kriteriji za predčasni odpust so določeni v 108. členu ZIKS-1, med temi kriteriji pa kot posebni kriterij ni zajeta tudi udeležba na psihološki obravnavi. Tožnik je prepričan, da vse kriterije za predčasni odpust, ki so določeni v 108. členu ZIKS-1, izpolnjuje. Pri prestajanju kazni so mu kršene tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, večkrat je že zaprosil za pogojni odpust, za premestitev v drug oddelek oziroma zavod polodprtega tipa, vendar so bile vse njegove prošnje zavrnjene. Odločba tudi ni ustrezno obrazložena, saj se najprej očita, da se ni udeležil psihološke obravnave, nato pa tožena stranka nadaljuje, da ne izpolnjuje kriterijev za predčasni odpust. Tako ni jasno, kateri so ti kriteriji, ki jih tožnik ne bi izpolnjeval. Kršena je tudi pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Poleg tega mora organ svojo odločbo ustrezno obrazložiti, da jo je mogoče preizkusiti. Ker v tem primeru odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve, je kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tem tudi opozarja, da mu je znan primer, da je bil v istem zavodu odobren predčasni odpust obsojencu, ki se prav tako ni udeleževal psihološke obravnave. Takšno ravnanje je nedopustno. Odločanje vsakega organa mora biti namreč predvidljivo in temeljiti na enaki uporabi materialnega prava. Če je organ odstopil od ustaljene prakse, mora ta odstop obrazložiti ter pojasniti. Zato je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti po 6. členu EKČP. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, tožnika predčasno odpusti s prestajanja kazni, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, katero je Upravno sodišče s sklepom opr. št. I U 1857/2011 z dne 4. 11. 2011 zavrnilo. Sprejeto odločitev je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 681/2011.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema argumente za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predčasni odpust obsojencev je urejen v 108. členu ZIKS-1, ki v prvem odstavku določa, da ima direktor pravico potem, ko dobi mnenje strokovnih delavcev, predčasno odpustiti obsojenca, ki se ustrezno obnaša, si prizadeva pri delu in se aktivno udeležuje drugih koristnih dejavnosti ter je prestal dve tretjini kazni, vendar največ tri mesece pred iztekom kazni. Vsi našteti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je ocena tožnika, da redno in dobro dela pri Hišnih opravilih ter da je prestal dve tretjini kazni. Sporno pa je, ali izpolnjuje pogoj, da se aktivno udeležuje drugih koristnih dejavnosti.

Tožena stranka je na podlagi 108. člena ZIKS-1 odločala po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. V zadostni meri je obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. V zadostni meri je tudi obrazložila, zakaj meni, da je vključitev v psihološko obravnavo za tožnika pomembna z vidika presoje izpolnjevanja pogoja predčasnega odpusta s prestajanja kazni, in sicer, da se aktivno udeležuje koristne dejavnosti. Pogojni odpust s prestajanja kazni namreč ni pravica obsojenca. To je privilegij, ki ga je lahko deležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Med to pa sodi tudi vključevanje v psihološko obravnavo. Zavrnitev vključitve v psihološko obravnavo tudi po presoji sodišča kaže na nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in do možnosti ponovitve kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta. Udeležba v psihološko obravnavo bi vsekakor pomenila izpolnjevanje pogoja za predčasni odpust, da se aktivno udeležuje koristnih dejavnosti. S tem, ko je tožnik sodelovanje odklonil, tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje vseh pogojev za predčasni pogojni odpust, ki so določeni v 108. členu ZIKS-1.

Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni kršila v tožbi navedenega 9. člena ZUP. Skrajšani postopek brez zaslišanja obsojenca je namreč določen v 8. členu ZIKS-1, ki v 3. odstavku določa, da organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena (tudi odločanje po 108. členu), odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da odločba ni ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve odločbe je mogoče razbrati razloge, ki so toženo stranko vodili k sprejeti odločitvi, odločba vsebuje tudi vse sestavine, ki so predpisane v 214. členu ZUP.

Neupoštevne so tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v postopkih, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu.

Neutemeljeni so tudi očitki glede kršitve 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. Tožnik je pavšalno, brez konkretnih navedb zatrjeval, da so mu znani primeri, da je bil v istem zavodu odobren predčasni odpust obsojencu, čeprav se prav tako kot tožnik ni udeleževal psihološke obravnave. Te svoje trditve tožnik ni z ničemer izkazal. Zato sodišče ni moglo preizkusiti tožbenega ugovora, da mu je bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Neutemeljen je tudi ugovor, da mu ni bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva. Glede na določbo tretjega odstavka 108. člena ZIKS-1 pritožba zoper odločbo, izdano na tej podlagi, ni dovoljena, z vložitvijo tožbe pred Upravnim sodiščem pa je tožnik pravico iz 25. člena Ustave uresničil.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka je vsebovan v zavrnitvi tožbe in temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.