UPRS sodba U 2451/2002

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. … z dne 24. 5. 2002, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih površin in nezazidanega stavbnega zemljišča na naslovu C - Cestninska postaja C v znesku 1.614.472,00 SIT. V svoji odločbi tožena stranka navaja, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča vrsta obvezne dajatve, ki jo predpisuje lokalna skupnost. Občinski svet občine D je dne 16. 11. 2000 sprejel Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Občine D (Uradni list RS, št. 114/2000, v nadaljevanju Odlok). Tožena stranka poudarja, da je davčni organ vezan na določila veljavnega občinskega odloka, dokler le-ta veljajo. Ker je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo v skladu z določili veljavnega občinskega odloka, ni bilo mogoče ugoditi ugovoru tožeče stranke, da je bila odločba izdana v nasprotju z določili Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Uradni list RS, št. 44/97) in Zakona o javnih cestah (ZJC, Uradni list RS, št. 29/1997). Nadalje tožena stranka navaja, da se po določilu 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 – odločba US in 44/97) nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje, nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča pa se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Poslovna površina stavbe je čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Občinski svet občine lahko skladno z določilom 5. odst. 60. člena ZSZ/84 določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem ipd. Nadomestilo se po določilu 9. člena Odloka plačuje od celotne površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorsko izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje po določilu 4. člena Odloka od poslovne površine stavbe in nepokritih površin. Za uporabno površino poslovnega prostora šteje tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki tvorijo funkcionalno celoto s poslovnim prostorom. Nadomestilo za uporabo nepokritih površin, ki se uporabljajo kot poslovni prostori, se plačuje v višini 60% od vrednosti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo plačujejo po določilu 62. člena ZSZ/84 neposredni uporabniki zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Ker je tožeča stranka neposredna uporabnica danega stavbnega zemljišča, je zavezanka za plačilo nadomestila. Tožena stranka zato ni ugodila ugovoru tožeče stranke, da ni pridobila statusa uporabnika zemljišča in da je zavezanec za plačilo nadomestila Republika Slovenija kot lastnik javnega dobra. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določbe VI. poglavja ZSZ/84, ki veljajo na podlagi 56. člena ZSZ/97, in navaja, da iz zakonskih določb ne izhaja, da bi se nadomestilo moralo plačevati za objekte in naprave, ki so javna infrastruktura, kar pomeni, da se nadomestilo ne plačuje za zemljišča, na katerih so objekti, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb ter za zemljišča, na katerih je javna infrastruktura. Javna infrastruktura so po 3. členu ZSZ/97 objekti in omrežja, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb na področju komunalnega in vodnega gospodarstva, varstva okolja, energetike, prometa in zvez ter drugi objekti, če je tako določeno z zakonom. Po 4. členu istega zakona so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Po določilu 2. odst. 13. člena ZJC se za sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Javna cesta, ki jo določa 2. odst. 13. člena ZJC, mora biti vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti države za državno cesto in kot javno dobro v lasti občine za občinsko cesto. Nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča niso oproščeni objekti, ki ne služijo izvajanju gospodarskih javnih služb. Za objekte, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, torej od javne infrastrukture ni mogoče odmerjati nadomestila, ker je tem dobrinam priznan poseben pomen, in za predpisovanje plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od takšnih površin občinski svet nima pooblastila v Zakonu o stavbnih zemljiščih. Tožena stranka še pojasnjuje, da je v danem primeru prvostopni organ kljub določilom ZJC skladno z določili 8. člena Odloka odmeril nadomestilo tudi od poslovnih prostorov oziroma stavbnih zemljišč, ki se uporabljajo za dejavnost pobiranja cestnine, ker je vezan na veljavna določila občinskega Odloka.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava po 1. odst. 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Navaja, da ji je prvostopni organ naložil plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 1.617.472,00 SIT, pri tem pa tako prvostopni kot drugostopni organ nista upoštevala dejstva, da je Vlada z uredbo, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 56/96, ustanovila Javno podjetje za vzdrževanje avtocest d.o.o., ki je v lasti Republike Slovenije. Prav tako je v skladu z 8. členom ZJC vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba. Tožeča stranka meni, da je že zaradi tega neumestno, da bi država sama sebi obračunavala in plačevala davke, prispevke in nadomestila. To pa še toliko bolj, ker je v 2. odst. 13. člena ZJC navedeno, da se za sestavni del ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. V skladu z 8. členom ZJC je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba, za razliko od obnovitvenih del, ki se oddajajo na podlagi javnega razpisa (4. odst. 8. člena). Zaradi navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.Po 3. odst. 58. člena ZSZ/84 določa območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, občinska skupščina oziroma po novi ureditvi lokalne samouprave občinski svet. Občinski svet Občine D je v navedenem Odloku določil, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe in nepokritih površin, pri čemer se za uporabno površino poslovnega prostora šteje tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki tvorijo funkcionalno celoto s poslovnim prostorom (4. člen). Nadomestilo za uporabo nepokritih površin, ki se uporabljajo kot poslovni prostori se plačuje v višini 60% od vrednosti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (10. člen). Obveznost plačila nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča nastopi na območjih, določenih za kompleksno graditev, z dnem pridobitve zemljišča, na ostalih območjih pa z dnem, ko investitor pridobi lokacijsko dovoljenje (3. člen). Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od celotne površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (9. člen).

Iz izreka prvostopne odločbe davčnega organa, št. 42411-6-117/02-33-48-14 z dne 24. 5. 2002, je razvidno, da je bilo zavezancu – tožeči stranki obračunano nadomestilo za uporabo pokritih in nepokritih površin zazidanega stavbnega zemljišča ter za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča na naslovu C - Cestninska postaja C v izmeri 251 m2, 1500 m2 in 2500 m2. V skladu z 8. členom Odloka je bilo stavbno zemljišče ovrednotesno s točkami glede na komunalno opremljenost, kraj in namembnost uporabe ter dodatnimi točkami za dejavnost pobiranja cestnine. Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija višine nadomestila oziroma pravilnosti odmere, temveč oporeka temelju obveznosti. Zdi se ji namreč nesprejemljivo, da bi država sama sebi obračunavala in plačevala davke, saj je tožeča stranka v lasti Republike Slovenije, poleg tega pa je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba. Tožena stranka pa je zavzela stališče, da se nadomestilo sicer ne plačuje za uporabo javne infrastrukture, vendar je davčni organ dolžan spoštovati veljavna določila občinskega Odloka, v skladu s katerimi je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo. Po mnenju sodišča sta stališči obeh strank zgrešeni, izpodbijana odločba pa je po zakonu utemeljena iz drugih razlogov. Iz določb VI. poglavja ZSZ/84 o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki veljajo po prehodni določbi 56. člena ZSZ/97, ne izhaja, da za javno infrastrukturo velja drugačen režim glede obveznosti plačevanja nadomestila. Po 59. členu istega zakona za javno infrastrukturo oziroma objekte, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, ni določena oprostitev plačevanja nadomestila. Tudi iz določb ZJC ni mogoče potegniti zaključka, da se javna cesta in njeni sestavni deli - zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti, v pogledu dolžnosti plačevanja nadomestila obravnavajo drugače. 62. člen ZSZ/84 določa, da je zavezanec za plačilo nadomestila neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, zato je za odločanje v tem upravnem sporu irelevantno sklicevanje tožeče stranke na lastninskopravna razmerja.

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na dejstvo, da je tožeča stranka v lasti države, pa sodišče pripominja, da so gospodarski subjekti glede javnih obveznosti v enakem položaju ne glede na pravni status njihovih lastnikov in da izjeme od tega pravila lahko določi le zakon.

Izpodbijana odločba je torej zakonita, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odst. 59. člena ZUS.