VSRS Sodba II Ips 731/2009

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 506,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank dvosobno stanovanje št. 13, v izmeri 64,86 m², v Ljubljani, ter da je delež tožnice na stanovanju 6,6 %, delež toženca pa 93,4 %. Ugotovilo je tudi, da spadata v skupno premoženje pravdnih strank še dva garažna boksa ... v garažni hiši ... v Ljubljani ter počitniška hišica z baldahinom, IMV ADRIA 500 E, reg. št. ..., ter da je delež tožnice na tako ugotovljenem skupnem premoženju 40 %, delež toženca pa 60 %. Sicer je zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da spada dvosobno stanovanje št. 13, v izmeri 64,86 m², v Ljubljani, v skupno premoženje pravdnih strank. V ostalem delu je pritožbo toženca ter v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Proti tej odločitvi vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravila postopka, ker ni v skladu z navodili višjega sodišča v ponovnem sojenju dodatno zaslišalo strank in prič, zlasti glede vselitve v skupno stanovanje in glede skrbi za gospodinjstvo. Glede teh okoliščin sodba nima obrazložitve, razlogi so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Procesno kršitev očita tudi višjemu sodišču, ker je v drugem sojenju ocenilo, da dodatno zaslišanje strank na prvi stopnji ni bilo potrebno. Po mnenju tožnice je skupno premoženje začelo nastajati julija 1986 oziroma najkasneje s sklenitvijo zakonske zveze januarja 1987, in ne šele z vselitvijo v stanovanje, kot sta ocenili nižji sodišči. Tožnica je namreč z delom v stanovanju od prevzema junija 1986 do vselitve julija 1987 nedvomno prispevala k nastajanju skupnega premoženja. Ne strinja se tudi s stališčem višjega sodišča, da je visoka inflacija v času vračanja kreditov lahko le v toženčevo korist. Inflacije višje sodišče sploh ne bi smelo upoštevati, pač pa bi moralo ugotoviti ceno stanovanja, dejansko odplačane zneske kredita do vzpostavitve skupnosti in delež, ki je bil odplačan. Zaradi neustreznih napotkov sodišča je izvedensko mnenje neuporabno (razen v 3. točki), zato ponuja tri različne načine izračuna deleža stanovanja, ki sodi v skupno premoženje strank. Po zatrjevanjih tožnice spada v skupno premoženje tudi povečani del stanovanja. Morebitnega soglasja stanovalcev k povečavi tožnici niti ni bilo potrebno dokazovati, saj je že hišni svet dal soglasje in toženec ves čas plačuje stroške tudi za ta del. V vsakem primeru pa sta stranki ta del stanovanja že priposestvovali. Tožnica oporeka tudi oceni deležev na skupnem premoženju. Priznava, da je imel toženec višje dohodke, vendar pa je sama v celoti skrbela za gospodinjstvo in otroke. Ker je toženec delal tudi honorarno izven delovnega časa, za družinske potrebe ni mogel skrbeti. Višji delež ji pripada tudi zaradi vloženega dela v stanovanje, ki ga je bilo potrebno pred vselitvijo usposobiti za skupno bivanje. Ocenjuje, da njeno delo in skrb za družino zagotovo nadomeščata razliko v dohodkih v taki meri, da sta deleža na skupnem premoženju enaka.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške za odgovor na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Nižji sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev:

- da sta stranki 24. 1. 1987 sklenili zakonsko zvezo, razvezali pa sta se junija 1999,

- da sta življenjsko, ekonomsko in gospodinjsko skupnost vzpostavili julija 1987, ko sta se vselili v novo stanovanje in se jima je rodil prvi otrok (do vselitve sta imeli ločena denarna sredstva, s katerimi sta vsaka zase pokrivali svoje obveznosti),

- da je toženec leta 1984 sklenil pogodbi o stanovanjskem varčevanju občana, januarja 1985 (preden je spoznal tožnico) je pridobil potrdilo o rezervaciji stanovanja, 5. 6. 1986 pa je sklenil kupoprodajno pogodbo za stanovanje, s katero se je zavezal plačati kupnino v nadaljnjih 30 dneh,

- da toženec stanovanja ni kupil za potrebe skupnega življenja pravdnih strank,

- da je bilo stanovanje prevzeto v juniju 1986 in v celoti plačano pred sklenitvijo zakonske zveze (kupnino v višini 8,419.403,00 DIN (47.183,05 DEM) je toženec delno kril iz lastnih prihrankov, za preostali del pa sta z materjo najela kredite),

- da so bili najeti krediti v celoti odplačani (po vstopu v ekonomsko skupnost sta toženčeve kredite odplačevali obe stranki, toženčeva mati pa je svoje kredite v celoti odplačala sama),

- da je bilo zaradi inflacije za stanovanje realno plačano le 5.577,12 DEM (100 %), in sicer 918,63 DEM (16,5 %) iz prihrankov toženca, 1.866,17 DEM (33,4 %) znaša realno odplačani kredit toženčeve matere in 2.792,32 DEM (50,1 %) realno odplačani toženčev kredit; ta pa je bil v vrednosti 1.860,36 DEM odplačan pred vstopom v ekonomsko skupnost (33,3 % realno plačane kupnine oziroma 3,49 % delež vrednosti stanovanja) in v vrednosti 931,96 DEM (16,7 % realno plačane kupnine oziroma 1,98 % delež vrednosti stanovanja) po vstopu v ekonomsko skupnost,

- da sta stranki leta 1990 na račun skupnih prostorov povečali stanovanje,

- da stanovanje in povečava stanovanja nista vpisana v zemljiško knjigo,

- da so bili dohodki toženca v času ekonomske skupnosti višji od tožničinih (od julija 1987 do konca 1988 je zaslužil še enkrat več kot tožnica, nato so bili do leta 1991 dohodki primerljivi, kasneje do razpada skupnosti pa zopet višji za 1/3 oziroma 1/4); poleg tega je toženec delal tudi honorarno, tožnica pa je v večji meri skrbela za delovanje družinske skupnosti; pomoč staršev in sorodnikov obeh pravdnih strank pri opremljanju in ureditvi stanovanja je bila enakovredna.

7Dejansko stanje ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato se revizijsko sodišče z očitki, ki posegajo v dejanske ugotovitve, ni ukvarjalo (npr. da je bila življenjska skupnost vzpostavljena že julija 1986, da je za celotno gospodinjstvo in otroke skrbela le tožnica).

8Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana nobena v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče se je namreč izčrpno opredelilo tako do trenutka vselitve v novo stanovanje kot tudi do prispevka strank pri skrbi za skupno gospodinjstvo. Z revizijskimi trditvami, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča in ni izvedlo dodatnih dokazov glede prispevka zakoncev pri opravilih skupnega gospodinjstva, pritožbeno sodišče pa je zaključilo, da dodatno zaslišanje strank in prič ni bilo potrebno, tožnica sodiščema očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in prvim odstavkom 362. člena ZPP). Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju res ni dodatno izvajalo dokazov glede prispevka zakoncev pri gospodinjskih opravilih. Že izvedeni dokazni postopek je namreč dopuščal natančno oceno prispevkov obeh zakoncev pri ustvarjanju skupnega premoženja, s tem pa se je v novem sojenju strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Ker tožnici ni uspelo dokazati vzročne zveze med kršitvijo postopkovnih določb in pravilnostjo odločitve, je tudi očitek relativne procesne kršitve neutemeljen.

9Pravilno pa je stališče tožnice, da je skupno premoženje začelo nastajati že s sklenitvijo zakonske zveze januarja 1987 in ne šele šest mesecev kasneje, ko sta se vselila v novo stanovanje. Za nastajanje skupnega premoženja sicer res ne zadostuje le formalni obstoj zakonske zveze, temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti.(1) V primeru, da takšne skupnosti ni, je potrebno upoštevati naravo razlogov(2), zaradi katerih zakonca ne živita skupaj, predvsem pa njuno aktivnost, usmerjeno v uresničitev pogojev za skupno življenje. Sklenitev zakonske zveze vzpostavlja domnevo o namenu skupnega življenja zakoncev. Glede na to, da sta pravdni stranki do vselitve sodelovali pri opremljanju in ureditvi novega stanovanja, pri čemer so jima pomagali njuni starši in sorodniki, ter glede na to, da sta pričakovali prvega otroka, je bila nedvomno podana njuna volja, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost. Kljub temu, da določen čas po sklenitvi zakonske zveze še nista živeli skupaj, se je temeljno poslanstvo zakonske zveze vseeno udejanjalo. Trenutek dejanske vselitve v novo stanovanje tako v konkretnem primeru ni relevanten za določitev začetka nastajanja skupnega premoženja. Vendar pa zmotno materialnopravno izhodišče nižjih sodišč, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na pravilnost odločitve ni vplivalo.

10Sodišče druge stopnje je presodilo, da dvosobno stanovanje v Ljubljani ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je zapisalo, da lahko spada v skupno premoženje zakoncev tudi tisto premoženje, ki ga formalno pridobi le en zakonec in zanj plača celotno kupnino še pred sklenitvijo zakonske zveze, vendar pa kupnine ne plača z lastnimi sredstvi, temveč s sredstvi kredita, ki se nato odplačuje v času trajanja partnerske skupnosti s prispevki iz dela obeh zakoncev.(3) Od takega stališča je po mnenju višjega sodišča mogoče odstopiti le v primeru, če je prispevek partnerja nesorazmerno majhen in je zato upravičen le do obligacijskega zahtevka. Po oceni višjega sodišča bi tožnici na račun plačevanja kreditov pripadal le 0,792 % delež na dvosobnem stanovanju, kar je premalo, da bi lahko uspešno uveljavljala stvarnopravni zahtevek. Revizijsko sodišče se z odločitvijo, da dvosobno stanovanje ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, sicer strinja, a iz drugih materialnopravnih razlogov. Prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določa, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (posebno premoženje). Ob ugotovitvah, da stanovanje ni bilo kupljeno za potrebe skupnega življenja pravdnih strank, da je toženec že pred sklenitvijo zakonske zveze sklenil kupoprodajno pogodbo, v celoti plačal kupnino, stanovanje pa je bilo junija 1986 tudi prevzeto, sodi stanovanje nedvomno v toženčevo posebno premoženje. Obveznosti, ki se nanašajo na njegovo posebno premoženje, bremenijo izključno toženca (prvi odstavek 56. člena ZZZDR). S tem, ko je tudi tožnica iz svojih dohodkov, torej iz skupnega premoženja, prispevala k ohranitvi toženčevega posebnega premoženja, je sicer prišlo do prelivanja vrednosti med premoženjskimi kategorijami, ne pa do transformacije toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje strank. Tožnica bi bila zato upravičena le do nadomestila za svoja vlaganja na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi.(4) Ker je revizijsko sodišče odločitev glede stanovanja utemeljilo na drugi materialnopravni podlagi, na revizijske očitke o vplivu inflacije pri izračunu deležev strank, ni potrebno odgovarjati.

11Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da bi morali nižji sodišči pri presoji obsega skupnega premoženja upoštevati v letu 1990 povečani del stanovanja. Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 s spremembami in dopolnitvami) je v prvem odstavku 68. člena za preureditev skupnih prostorov v stanovanje zahteval poleg soglasja hišnega sveta tudi soglasje stanovanjskega organa. Kasnejši Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami, v nadaljevanju SZ) pa je za tovrstne spremembe stvarnopravnega režima na skupnih delih stavbe zahteval celo soglasje oziroma pisno pogodbo vseh etažnih lastnikov. Če do sklenitve pogodbe ni prišlo, je o zahtevi za spremembo solastniških deležev na skupnih prostorih stanovanjske hiše v etažno lastnino odločilo sodišče v nepravdnem postopku (13. člen SZ). Glede na to, da tožnica ni pravočasno zatrjevala, da sta imela s tožencem za omenjeni poseg na skupnih delih soglasje stanovalcev, so bili njuni posegi brez pravne podlage.(5) Sodišči sta tako pravilno zaključili, da trditve tožnice ne pomenijo ustrezne podlage za pridobitev stvarnopravnih upravičenj na tem delu stanovanja. Na priposestvovanje se je tožnica začela sklicevati šele v pritožbi, pri čemer dejstev, ki bi omogočala presojo tudi po tem naslovu, ni zatrjevala.

12Čeprav sta nižji sodišči napačno določili začetek obdobja, pomembnega za nastajanje skupnega premoženja, in posledično pri oceni deležev nista upoštevali prispevkov zakoncev v obdobju od sklenitve zakonske zveze do vselitve v sporno stanovanje, pa v odločitev po mnenju revizijskega sodišča ni potrebno poseči. Tožencu je namreč uspelo dokazati, da njegovi veliko višji dohodki iz rednega in honorarnega dela upravičujejo prisojo večjega deleža na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Trditve, s katerimi je tožnica utemeljevala svoj polovični delež na skupnem premoženju, in jih sedaj ponavlja v reviziji, takšnega zaključka ne morejo spremeniti. Vloženi trud in delo tožnice pred vselitvijo v stanovanje nista tolikšna, da bi tožnici pripadel delež na toženčevem posebnem premoženju, vrednost tožničinega delovnega prispevka pa, kot je pravilno pojasnilo že višje sodišče, ne more vplivati niti na drugačno presojo deležev na skupnem premoženju. Tožničinega deleža ni mogoče povečati tudi na račun njene skrbi za družino in gospodinjstvo, saj po ugotovitvah nižjih sodišč skupnega gospodinjstva v času pred vselitvijo v novo stanovanje še ni bilo, za čas po vselitvi pa sta že nižji sodišči pravilno ocenili, da tovrstni tožničin prispevek ne more odtehtati razlike v dohodkih strank. Pri oceni deležev na skupnem premoženju sta nižji sodišči tako v zadostni meri upoštevali in pravilno ovrednotili prispevke obeh pravdnih strank (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Ugotovljeno dejansko stanje torej tudi po oceni revizijskega sodišča omogoča zaključek, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 40 %, toženčev pa 60 %.

13Ker niso podane očitane postopkovne kršitve, zmotna uporaba materialnega prava pa na pravilnost odločitve ni vplivala, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14Tožnica z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, tožencu pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 506,74 EUR (900 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialni stroški ter 20 % DDV na odvetniške storitve). Stroškov za pregled dokumentacije in za posvet s stranko revizijsko sodišče tožencu ni priznalo, saj so že vsebovani v stroških za sestavo odgovora na revizijo. Tožnica je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

---.---

Op. št. (1): To stališče zagovarja tako teorija (V. Žnidaršič, 2002, Premoženjska razmerja med zakoncema, str. 353-354) kot tudi sodna praksa (prim. sklep VS RS II Ips 416/2003 z dne 16. 9. 2004).

Op. št. (2): Prim. V. Žnidaršič, 2002, Premoženjska razmerja med zakoncema, str. 354.

Op. št. (3): Enako tudi sklep VSL II Cp 2086/2004 z dne 16. 2. 2005.

Op. št. (4): Prim. V. Žnidaršič, 2002, Premoženjska razmerja med zakoncema, str. 386-387. Gl. tudi sodbo VS RS II Ips 395/95 z dne 18. 9. 1997.

Op. št. (5): Podobno VS RS v sodbi II Ips 340/94 z dne 20. 12. 1995.