VSRS Sklep II Ips 201/2018

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je po tretjem sojenju razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 338.221,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 11. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 497.413,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje do plačila) pa je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.335,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 835.635,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 34.447,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženkino pritožbo pa je zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 6.973,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške revizijskega postopka pa pridrži za končno odločbo.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrže oziroma zavrne in naloži toženki povrnitev tožničinih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano):

− Toženka je kot naročnica z izvajalcem 20. 10. 2008 sklenila gradbeno pogodbo, predmet pogodbe je bila izgradnja nadomestnega objekta D. Za izvedbo elektroinštalacijskih del na tem objektu sta tožnica kot podizvajalka in izvajalec kot naročnik sklenila pogodbo 14. 9. 2009. Pogodbena vrednost teh del je znašala 767.483,40 EUR. Toženka je bila seznanjena, da tožnica, ki je bila edini izvajalec elektroinštalacij, nastopa kot podizvajalec (3. 9. 2009 je podala soglasje k njeni nominaciji). K tej pogodbi so bila naknadno med toženko in izvajalcem dogovorjena še dodatna dela v vrednosti 13.828,80 EUR za izdelavo PID projektov in dela v vrednosti 257.609,69 EUR za dodatna elektroinštalaterska dela, izvedbo teh del je izvajalec v skladu z dogovorom prepustil tožnici.

− Tožnica je vsa dela (tudi dodatna) pravilno izvedla in jih 24. 12. 2009 izročila izvajalcu in toženki. Tožnica je s pravilno izpolnitvijo svoje obveznosti pridobila terjatev do izvajalca v višini 1.038.921,89 EUR. Uporabno dovoljenje za objekt je bilo izdano 14. 12. 2009.

− Tožnica je izvedena dela zaračunala v svojih situacijah izvajalcu, ki je celotno njeno terjatev pripoznal. Izvajalec je vsa ta ista dela obračunal v svojih začasnih situacijah toženki. Toženka je te situacije potrdila in s tem pripoznala tožničino terjatev.

− Tožnica je tako izvajalcu izdala začasne situacije od št. I. do VI. in končno situacijo. Začasne situacije od I do V. so zapadle v plačilo pred 1. 2. 2010, VI. začasna situacija je zapadla v plačilo 1. 2. 2010, končna stiuacija pa 17. 5. 2010. Izvajalec pa je toženki izstavil v času od 30. 4. 2009 do 22. 3. 2010 začasne situacije (v katerih so bila obračunana tudi tožničina dela) od št. VII. do XIII. Začasne situacije od št. VII. do X. so v plačilo zapadle v času do 20. 7. 2009 do 4. 11. 2009, začasna situacija XI. je zapadla v plačilo 7. 12. 2009, začasna situacija 18. 5. 2010, začasna situacija XIII. (s katero je izvajalec obračunal dodatna dela po tožničini končni situaciji) pa 22. 6. 2010.

− Toženka (plačnica po gradbeni pogodbi) je izvajalcu skladno z določili gradbene pogodbe opravljena dela plačevala na osnovi izstavljenih in potrjenih začasnih situacij. To je storila na način, da je izvajalcu plačala 90 % vsake izdane začasne situacije, preostalih 10 % pa je zadržala. Toženka je tako zadržala 10 % zneska vsake začasne situacije izvajalca v skupnem znesku 738.539,78 EUR, poleg tega pa še 148.389,35 EUR zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, skupaj torej 886.929,35 EUR. Rok, do katerega je toženka lahko zadržala ta sredstva, je bil 14. 12. 2009². Toženka teh zadržanih sredstev ni nikoli plačala izvajalcu.

− Toženka je od 25. 2. 2009 do 4. 11. 2009 plačala izvajalcu začasne situacije od št. I. do X. (s tem je plačala za tožničina dela znesek 670.699,99 EUR). Tožnici pa je preko asignacijskih pogodb delno plačala IX., X. in XI. izvajalčevo začasno situacijo (delno torej II. in III. tožničino začasno situacijo) v skupnem zneseku 231.659,35 EUR³.

− Tožnica je toženki 3. 12. 2009 posredovala dopis, s katerim jo je obvestila, da izvajalec ne poravnava finančnih obveznosti kljub danim obljubam in jo pozvala, da ji zagotovi način in termin poplačila izvedenih del.

− Tožnica je z dopisom z dne 28. 1. 2010 od toženke zahtevala neposredno plačilo v višini 373.078,61 EUR. Z dopisom z dne 17. 6. 2010 pa plačilo v višini 176.574,23 EUR. Z dopisom z dne 13. 4. 2010 jo je po svojem pooblaščencu (odvetniku ...) ponovno pozvala k neposrednemu plačilu. Z dopisom z dne 16. 5. 2010 pa je zahtevala še neposredno plačilo v višini 257.609,69 EUR.

− Toženka neposrednega plačila tožnici ni izvedla, ampak je XI. začasno situacijo plačala izvajalcu 7. 12. 2009, 11. 12. 2009 in 23. 12. 2009, XII. začasno situacijo delno plačala izvajalcu 18. 5. 2010 in XIII. začasno situacijo pred zapadlostjo delno plačala izvajalcu 31. 3. 2010 in 22. 6. 2010.

− Toženka je tudi na podlagi pogodb o odstopu izvajalčevih terjatev družbi A., d. o. o., plačala skupaj 2.509.824,02 EUR⁴, družbi B., d. o. o., pa 1.709.000,00 EUR, pri tem pa je v okviru tega zneska B., d. o. o., plačala 7. 12. 2009 znesek 180.000,00 EUR⁵ in 18. 5. 2010 znesek 170.224,24 EUR ter 22. 6. 2010 znesek 129.775,76 EUR.⁶

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožničin zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) delno utemeljen. Tožnica je sicer dokazala obstoj vseh pogojev za uveljavitev neposrednega plačila (tudi glede dodatnih del⁷), ker pa je toženka do prejema tožničinega zahtevka za neposredno plačilo (z dne 3. 12. 2009⁸) izvajalcu že delno plačala za dela, ki jih je opravila tožnica, izvajalcu (90 % zneska vsake začasne situacije) in delno tožnici (preko asignacijskih pogodb), v skupnem znesku 700.699,99 EUR (670.699,99 EUR + 30.000,00 EUR), je v tej višini prenehala terjatev izvajalca do toženke. Glede toženkinih plačil družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., na podlagi pogodb o odstopu izvajalčevih terjatev pa je zaključilo, da plačila, ki so bila izvedena pred 3. 9. 2009, niso sporna, plačil, izvedenih po tem datumu (pogodbi št. 3445 in št. 155), pa ni mogoče šteti za izpolnitev toženkine obveznosti do izvajalca, saj bi toženka morala po 420. členu OZ obveznost plačati tožnici.

7Pritožbeno sodišče je drugače od sodišča prve stopnje presodilo, da pomen tožničinega zahtevka z dne 3. 12. 2009 ni v ospredju odločanja o pritožbah pravdnih strank (sicer je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal podizvajalčev zahtevek v smislu 631. člena OZ), saj je določbo 631. člena OZ glede obstoja pogoja koneksnosti terjatev razlagalo tako, da je ta pogoj izpolnjen, če se terjatvi nanašata na dela, opravljena v sklopu iste gradnje oziroma istega posla (naročnikove investicije). Ker je toženka zadržala sredstva (v skupnem znesku 886.929,35 EUR)⁹, ki so zapadla v plačilo 14. 12. 2009, ki jih nikoli ni izplačala izvajalcu in jih je dolgovala tudi v času tožničinih neposrednih zahtevkov (z dne 28. 1. 2010, 17. 3. 2010, 13. 4. 2010 in 16. 5. 2010), in ker obe terjatvi (terjatev izvajalca do toženke iz naslova dolgovanih zadržanih sredstev za dela po gradbeni pogodbi in terjatev tožnice do izvajalca iz naslova dolgovanih plačil za dela na istem objektu oziroma v okviru iste investicije iz tega posla) izvirata iz istega posla, je tožnica izkazala obstoj vseh predpostavk za utemeljenost njenega zahtevka po 631. členu OZ. Glede na vrednost tožničinih del (1.038.921,89 EUR) in delno plačilo (231.659,35 EUR) je zaključilo, da znaša preostala tožničina terjatev še 807.262,53 EUR, k temu znesku pa je prisodilo še pogodbene zamudne obresti po obrestni meri 5 % (skupaj 28.372,99 EUR), kar je manj kot toženkina dolgovana vsota iz naslova zapadlih zadržanih sredstev.

Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku

8Revidentka navaja, da izpodbijana sodba glede razlage 631. člena OZ odstopa od ustaljene sodne prakse (v zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 341/2015 in II Ips 283/2014), izpodbijana sodba pa je neobrazložena. Uveljavlja kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ustavne pravice po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS) in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Ker podjemnikova terjatev do toženke kot naročnice za dela, ki jih je za podjemnika kot podizvajalka izvedla tožnica, še ni bila dospela, tožničina terjatev do toženke že pojmovno ni mogla nastati. Toženka pred izvedbo plačila v trenutku tožničine zahteve z dne 3. 12. 2009 ni bila dolžna preveriti pri svojem glavnem izvajalcu, ali so njegove obveznosti do njegovih podizvajalcev poravnane. Iz preostalih tožničinih trditev sledi, da glavni izvajalec v zaključni fazi ni več potrjeval začasnih situacij svojim podizvajalcem. Napačno je pojmovanje koneksnosti kot povezanosti obeh terjatev (podjemnika in njegovega sodelavca) le kot terjatvi znotraj istega pogodbnega razmerja, ampak bi se morali obe terjatvi nanašati na ista dela. Sodišča tudi niso vezana na sprejeto avtentično razlago. Uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 152/2015 z dne 24. 1. 2017. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom nastane, ko prvi naslovi zahtevo na naročnika ter dokaže komulativno izpolnjenost vseh pogojev za nastanek direktnega zahtevka, podizvajalčev zahtevek pa mora biti jasen in konkretiziran ter mu mora biti priložena dokumentacija, ki izkazuje pripoznanje terjatve glavnega izvajalca. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017, III Ips 52/2016 z dne 24. 10. 2017, II Ips 344/2017 z dne 17. 5. 2018, III Ips 97/2016 z dne 18. 4. 2017. Ni res, da je tožnica že z dopisom z dne 3. 12. 2009 toženki podala zahtevek v smislu 631. člena OZ, ampak je z njim le seznanila toženko o obstoju težav pri plačilih s strani podjemnika. V tistem času pa toženki tudi še ni bila izdana (začasna ali končna) situacija s strani podjemnika in toženka ni mogla vedeti, ali je tožnica svoje delo opravila ter je njena terjatev pripoznana v smislu določb OZ. Tožnica je direktni zahtevek podala šele z dopisom z dne 28. 1. 2010. Glede na pogodbeno dogovorjeno zapodlost tožničinih terjatev do podjemnika tudi ni mogoče, da bi bile vtoževane terjatve 3. 12. 2009 v razmerju do podjemnika že dospele, kar je tožnica v svojih kasnejših dopisih toženki tudi sama izrecno priznavala. Zato ne morejo biti problematična plačila po pogodbah o odstopu terjatve št. 3445 in št. 155, saj so bile sklenjene pred 29. 1. 2010. Smisel določbe 631. člena OZ je, da je na podizvajalcu dokazno breme, da naročniku izkaže izpolnjenost pogojev za izvedbo neposrednega plačila. Napačen je očitek pritožbenega sodišča, da toženka ni pritožbeno grajala zaključka sodišča prve stopnje, da so vse tožničine terjatve zapadle pred 1. 2. 2010, terjatev glavnega izvajalca v višini 886.929,38 EUR pa je zapadla s prevzemom objekta in ni bila nikoli poravnana. Ta okoliščina namreč ni bila ključna za odločitev sodišča prve stopnje. Ker je glavni izvajalec toženki dolgoval prek 4 mio EUR in je stečajna upraviteljica terjatve v stečaju pobotala, ni bilo nobene neplačane terjatve podjemniku. Zato ni bilo pogojev za neposredno plačilo tožnici, koneksne terjatve za njena dela pa so bile odstopljene v plačilo faktor družbam. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju koneksnosti med tožničino terjatvijo do podjemnika in podjemnikovo terjatvijo do toženke je neobrazložen, pritožbeno sodišče pa na pritožbene očitke v tem delu ni odgovorilo. Glede dodatnih del toženka s podjemnikom ni imela sklenjene pogodbe in je imela z njim sklenjeno pogodbo na ključ, dodatnih del pa ni naročila in vanje ni privolila, zato tožnica nima podlage za neposredni zahtevek od toženke. Tožnica je ta dela obračunala šele 18. 2. 2010, zato ta terjatev 3. 9. 2009 že pojmovno ni mogla nastati, v plačilo pa je zapadla šele 17. 5. 2010. Po tem datumu pa so bile vse podjemnikove terjatve cedirane in plačane cesionarjem. Toženka je tako dela, ki jih je opravila tožnica, že plačala. Nižji sodišči se nista opredelili do toženkinih navedb, da je tožničin neposredni zahtevek po 631. členu OZ prenehal, ko je podjemnik svoje terjatve do toženke cediral tretji osebi. Pogoji za neposredno plačilo po 631. členu OZ morajo namreč biti izpolnjeni ob prejemu podizvajalčevega neposrednega zahtevka in morajo svojo pripadnost ohraniti vse do izpolnitve. Ker so bile vse terjatve podjemnika že pred vložitvijo tožbe in tudi že pred vložitvijo tožničine zahteve toženki cedirane cesionarjem, je tožničina terjatev (že) ugasnila. Tožničina tožba zato ni sklepčna. Zaradi plačil, izvedenih cesionarjem, toženki ni moč pripisati nobene odgovornosti, saj je vsa plačila izvedla na temelju posebej podpisanih asignacij. Ker privolitev toženke za veljavnost podjemnikovega odstopa terjatve ni potrebna, datum obvestitve toženke o sklenitvi cesijske pogodbe ni odločilen, ampak je ključen datum sklenitve cesije.

9Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da morajo biti za uspešnost neposrednega zahtevka podizvajalca predpostavke v pravdi zatrjevane in izpolnjene najkasneje do zaključka glavne obravnave (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 1/2017 z dne 19. 9. 2017). Napačno je revizijsko stališče, da bi morali biti vsi pogoji po 631. členu OZ (vključno z dospelostjo podjemnikove terjatve do naročnika) izpolnjeni že ob sami zahtevi za neposredno plačilo. Dospelost terjatve podizvajalca pred dospelostjo terjatve glavnega izvajalca ne pomeni neutemeljenosti podizvajalčevega zahtevka, če je dospelost nastopila do zaključka glavne obravnave. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z namenom zaščite podizvajalca. V zvezi s tem se sklicuje tudi na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 198/2014 z dne 11. 2. 2014 in II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018. Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 341/2015, III Ips 152/2015 in II Ips 283/2014, na katere se sklicuje toženka, z obravnavano zadevo niso primerljive. Toženka je dela prevzemnikom terjatev plačevala pred zapadlostjo in je s tem tožnici onemogočila izpolnitev pogojev po 631. členo OZ. Neobstoj predpostavk za uveljavljanje neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika ne izključuje protipravnosti ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti naročnika podizvajalcu, če je naročnik z izpolnitvijo svoje obveznosti izvajalcu in prevzemniku terjatve onemogočil, da bi podizvajalec lahko uveljavljal svoje upravičenje iz 5. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 53/2015 in III Ips 41/2013. Revizija je v delu, s katerim uveljavlja neobrazloženost izpodbijane sodbe, nekonkretizirana, neobrazložena in pavšalna, uveljavljanje postopkovih kršitev pa je navidezno. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 118/2016, II Ips 126/2005 in II Ips 151/2004. Izpodbijana sodba temelji na ločenem, podrobno pojasnjenem lastnem stališču glede obstoja pogoja koneksnosti, ki ga avtentična razlaga 631. člena OZ zgolj dodatano podpira. Revizija na več mestih (glede dodatnih del, toženkine nekrivde, dopisa z dne 3. 12. 2009, pogodb št. 3445 in št. 155, nesklepčnosti tožbe, neodločilnosti navedb C. C.) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 373/2006, II Ips 491/2006, VIII Ips 225/2010, II Ips 450/2008 in II Ips 285/2006). Toženka je 3. 9. 2009 podala soglasje k nominaciji tožnice kot podizvajalke in je torej zanjo vedela, tožnica pa je bila edini izvajalec elektroinstalacijskih del in je prevzela izvedbo vseh del, ki jih je izpolnila v celoti. Revizijske navedbe o pobotanju terjatev v stečaju predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto, tudi sicer pa pogoji za pobot niso izpolnjeni, saj toženka zoper tožnico nima nobene terjatve. Toženka zato z izvajalcem ne more pobotati tožničinih terjatev do izvajalca oziroma tožničinih terjatev do toženka. S tem ko toženka svojo nasprotno terjatev do izvajalca uveljavlja v obliki materialnega pobota, konkludentno priznava tožničino terjatev (sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 166/2007). Gradbena pogodba na ključ tudi ne zajema dodatnih del. Sodišči sta se opredelili do toženkinih navedb, da je tožničin zahtevek prenehal, ko je izvajalec svoje terjatve do toženke cediral tretji osebi.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizija je utemeljena.

11Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost tožničinega zahtevka na podlagi 631. člena OZ, v okviru tega pa je odločilna razlaga 631. člena OZ glede vprašanja obstoja pogoja koneksnosti terjatev. Tožnica je uveljavljala, da je od toženke zahtevala neposredno plačilo za dela, ki jih je opravila kot podizvajalka, toženka pa je kljub temu plačilo namesto njej izvedla izvajalcu oziroma drugim družbam. Ker toženka izvajalcu še vedno dolguje znesek zadržanih sredstev, je njen zahtevek utemeljen, saj gre za terjatvi iz iste gradnje, izpolnjeni pa so tudi vsi ostali pogoji po 631. členu OZ. Toženka je ugovarjala, da je opravljena dela že veljavno plačala izvajalcu oziroma drugim družbam (na podlagi pogodb o odstopu terjatev), zato je tožničin zahtevek neutemeljen.

12Po določbi 631. člena OZ se sodelavci (v obravnavani zadevi tožnica) za svoje terjatve do podjemnika (v obravnavani zadevi izvajalec) lahko obrnejo neposredno na naročnika (v obravnavani zadevi toženka) in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko podizvajalec uspešno uveljavi pravico do direktnega plačila od naročnika po 631. členu OZ, so:

1pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve,

2dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca,

3dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika,

4koneksnost obeh terjatev in

5podizvajalec mora od naročnika plačilo zahtevati.

13Revidentka nima prav, da bi moralo sodišče utemeljenost zahtevka presojati glede na obstoj predpostavk iz 631. člena OZ (vključno z dospelostjo izvajalčeve terjatve do toženke kot naročnice) v trenutku, ko je tožnica pri toženki neposredni zahtevek uveljavljala. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče da mora biti za uspešno uveljavitev zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ (kar pomeni ugoditev tožbenemu zahtevku zoper naročnika za plačilo terjatve) terjatev glavnega izvajalca do naročnika zapadla najkasneje ob zaključku glavne obravnave, na kateri je sodišče obravnavalo ta zahtevek (primerjaj II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018 in III Ips 1/2017 z dne 19. 9. 2017).

14Prav tako niso upoštevne revizijske navedbe, s katerimi skuša toženka izpodbiti dejanske ugotovitve glede dodatnih del (da jih sploh ni naročila in vanje ni privolila), saj predstavljajo zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v reviziji ni dopustno. Obseg revizijske presoje je namreč omejen (glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva) in revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15Se pa Vrhovno sodišče strinja s stališčem revidentke, da je nepravilna odločitev pritožbenega sodišča glede obstoja koneksnosti terjatev. Določba 631. člena OZ namreč predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe, saj vzpostavlja direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 18/2015 z dne 31. 6. 2016). Po stališču Vrhovnega sodišča je pravna narava neposrednega zahtevka podizvajlca na podlagi 631. člena OZ najbližja zakoniti cesiji (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 1/2017 z dne 19. 9. 2017, III Ips 96/2016 z dne 25. 7. 2017 in III Ips 50/2014 z dne 19. 1. 2016). To pomeni, da čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu).¹⁰ Vendar pa je treba z zakonskim besedilom, da naročnik podizvajalcem na podlagi neposrednega zahtevka terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, razumeti vsoto, ki jo za dela, ki jih je za podjemnika po podizvajalski pogodbi opravil podizvajalec, naročnik dolguje podjemniku (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 152/2015 z dne 24. 1. 2017)¹¹. To pomeni, da je pogoj koneksnosti terjatev podan takrat, ko se obe terjatvi (torej terjatev podizvajalca do izvajalca in terjatev izvajalca do naročnika) nanašata na ista dela (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 283/2014 z dne 9. 6. 2016).

16Glede na navedeno je nepravilno stališče pritožbenega sodišča, da je obstoj koneksnosti obeh terjatev po 631. členu OZ podan že, če gre za dela, ki so v sklopu iste gradnje oziroma istega posla (naročnikove investicije) in ne nujno za ista dela. Pritožbeno sodišče je svoje stališče utemeljilo z namenom 631. člena OZ, ki je v varstvu interesa podizvajalca v razmerju do izvajalca, pri tem pa to ne gre na škodo naročnika. S tem je tudi pritrdilo avtentični razlagi 631. člena OZ¹², ki je bila sprejeta 27. 3. 2018. Vrhovno sodišče je v sklepu Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014 že zavzelo stališče, da avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Sodnik je namreč v skladu z določbo 125. člena URS vezan na ustavo in zakon, kar pa avtentična razlaga ni. Avtentična razlaga je omenjena le v Poslovniku državnega zbora (v nadaljevanju PoDZ-1, 149.-152. člen PoDZ-1), postopek njenega sprejema pa je v primerjavi z rednim zakonodajnim postopkom enostavnejši (med drugim ni možnosti veta ali referenduma). Njena nezavezujoča narava izhaja tudi iz načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena URS). Zakonodajalec je pristojen sprejemati zakone, medtem ko je razlaga zakonov za odločanje v konkretnih primerih naloga sodne veje oblasti. Če zakonodajalec meni, da posamezna zakonska določba ni jasna ali da so ji sodišča z razlago dala drugačno vsebino, kot ji jo je hotel dati sam, ima možnost zakon spremeniti ali dopolniti po predpisanem zakonodajnem postopku. Sodišča zakonske določbe torej razlagajo z uveljavljenimi metodami razlage, pri tem lahko upoštevajo tudi avtentično razlago zakona, niso pa tega dolžna storiti (natančneje glej sklep Vrhovnega sodišča Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014).

17Razlogi pritožbenega sodišča (predvsem varstvo podizvajalca) za spremembo sicer ustaljene sodne prakse glede razlage pojma koneksnosti terjatev po presoji Vrhovnega sodišča niso prepričljivi. Ureditev 631. člena OZ pomeni namreč izjemo od temeljnega načela obligacijskega prava (načelo relativnosti pogodbenega razmerja po 125. členu OZ), po katerem pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med strankama, ki sta jo sklenili, in jo je zato treba razlagati ozko. Zahtevek za neposredno plačilo je tako vezan na konkretno terjatev, ki izvira iz že konkretno opravljenih del. Ko naročnik na račun glavnega izvajalca plača to terjatev, terjatev preneha obstajati. V tem delu se torej zmanjša naročnikova obveznost, saj se upošteva, kaj bilo s strani naročnika že plačano. Tudi ko naročnik plača celoten znesek glavnemu izvajalcu, podizvajalec nima več neposrednega zahtevka zoper naročnika. Prav tako je glede razlage tega instituta enotna večinska pravna teorija.¹³ Nasprotno stališče, da ni pomembno, ali so bila dela po posameznih začasnih situacijah že plačana, bi pomenilo, da je odločilen čas podaje neposrednega zahtevka podizvajalca naročniku in ne, ali gre za neplačana dela, ki jih je opravil podizvajalec. Naročnik bi tako bil dolžan plačati terjatev podizvajalca za dela, ki jih je pred tem že veljavno plačal glavnemu izvajalcu. To pa bi lahko povzročilo tudi neupravičene posege v pravice drugih podizvajalcev. Zato Vrhovno sodišče vztraja pri že zavzetem stališču (opredeljenem v zadevah, navedenih v 15. točki obrazložitve tega sklepa), da je treba določbo 631. člena OZ razumeti tako, da je pogoj koneksnosti terjatev sodelavca podjemnika do podjemnika in podjemnika do naročnika izpolnjen, če se obe terjatvi nanašata na ista dela.

18Zaradi nepravilne uporabe 631. člena OZ je pritožbeno sodišče napačno presodilo, da ni v ospredju odločanja o pritožbah pravdnih strank vprašanje, ali je tožničina vloga z dne 3. 12. 2009 že predstavljala podizvajalčev zahtevek v smislu 631. člena OZ in ali so že tedaj nastopili učinki zakonske cesije po tej zakonski določbi. Kljub temu je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da tožničina vloga z dne 3. 12. 2009 predstavlja tožničin zahtevek za direktno plačilo na podlagi 631. člena OZ¹⁴. Vrhovno sodišče se strinja z revidentko o nepravilnosti navedenega stališča nižjih sodišč. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se namreč vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi jasen, določen in konkreten zahtevek, ki izpolnjuje kumulativno zahtevane pogoje iz 631. člena OZ in je pravilno dokumentiran (s potrjenimi situacijami in računi). Kakršnakoli korespondenca med toženko in tožnico še ne pomeni uveljavljanja neposrednih plačil po določbi 631. člena OZ (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 344/2017 z dne 17. 5. 2018 in III Ips 97/2016 z dne 18. 4. 2017, primerjaj še sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017). Zato dopis z dne 3. 12. 2009, s katerim je tožnica toženko zgolj obvestila, da izvajalec ne poravnava finančnih obveznosti kljub danim obljubam in jo pozvala, da ji zagotovi način in termin poplačila izvedenih del, terjatve pa po višini niti ni natančno opredelila, še ni zahteva podizvajalca v smislu 631. člena OZ. Takšen pomen je imel šele dopis z dne 29. 1. 2010 in šele takrat je nastalo razmerje med pravdnima strankama po 631. členu OZ (zakonita cesija).

19Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistveno dejansko vprašanje, koliko je toženka že plačala izvajalcu za elekotrinstalacijska dela (ki jih je opravila tožnica) do datuma tožničinega neposrednega zahtevka ter vprašanje pomena toženkinih plačil na podlagi pogodb o odstopu terjatev. Ob tem Vrhovno sodišče še opozarja, da je v sodbi III Ips 57/2018 z dne 25. 9. 2018 že zavzelo stališče, da v položaju zakonite cesije na podlagi 631. člena OZ (učinek nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka) kasnejša seznanitev dolžnika (toženke) z odstopom terjatve na drugi pravni podlagi ne more imeti pravnega učinka. V sodbi II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018 pa je Vrhovno sodišče, ko je presojalo protipravnost ravnanja naročnice, ki je bila obveščena o obeh cesijah - pogodbeni in zakoniti (neposredni zahtevek podizvjalke) in je dala prednost pogodbeni ter del terjatve namesto tožnici (podizvajalki) plačala cesionarju glavnega izvajalca, navedlo še, da je bilo v okoliščinah obravnavanega primera očitno, da je bil namen plačil cesionarju izigravanje tožnice, česar sta se zavedala tako glavni izvajalec kot toženka. Zato takšno ravnanje že samo po sebi pomeni obid 631. člena OZ in s tem protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti¹⁵.

Odločitev o reviziji

20Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča se pritožbeno sodišče s temi vprašanji ni ukvarjalo in ni preizkusilo odločbe sodišča prve stopnje v celoti (predvsem glede odločilnih dejstev, koliko je toženka pred tožničim zahtevkom za neposredno plačilo že plačala izvajalcu za dela, ki jih je opravila tožnica, in kakšen je pomen toženkinih plačil na podlagi pogodb o odstopu terjatev). Posledično je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem postopku bo moralo pritožbeno sodišče odločiti v skladu z opisanimi stališči Vrhovnega sodišča in odgovoriti na vse pritožbene očitke obeh pravdnih strank.

Odločitev o stroških postopka

21Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

¹ O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.
² Rok je bil sicer dogovorjen do primopredaje del, vendar do slednjega med toženko in izvajalcem nikoli ni prišlo, zato se šteje, da sta bila sprejem in izročitev del oziroma toženkinega objekta opravljena z dnem začetka njegove uporabe.
³ Plačilo po naslednjih pogodbah: pogodba št. 627/09 z dne 14. 9. 2009 za znesek 100.000,00 EUR, pogodba št. 919/09 z dne 6. 11. 2009 za znesek 101.659,36 EUR in pogodba št. 1121/09 z dne 16. 12. 2009 za znesek 30.000,00 EUR
⁴ O odstopu je bila obveščena pred 3. 12. 2009 in je tudi vsa plačila izvedla pred tem.
⁵ Plačilo je izvedla na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 3445 z dne 14. 10. 2009.
⁶ Plačilo je izvedla na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 155 z dne 21. 1. 2010.
⁷ Gre za terjatev v skupnem znesku 1.038.921,89 EUR (767.483,40 EUR po gradbeni pogodbi in 13.828,80 EUR ter 257.609,69 EUR za dodatna dela).
⁸ Tožnica je sicer podala več zahtevkov za neposredno plačilo po 631. členu OZ, in sicer 3. 12. 2009, 28. 1. 2010, 17. 3. 2010, 13. 4. 2010 in 16. 5. 2010.
⁹ Toženka je zadržala 10 % pogodbene vrednosti del, poleg tega pa še 148.389,57 EUR zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.
¹⁰ Primerja tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018.
¹¹ Navedenemu stališču je v obravnavani zadevi sledilo tudi sodišče prve stopnje.
¹² Po tej avtentični razlagi je določbo 631. člena OZ treba razumeti tako, da je pogoj koneksnosti terjatev sodelavca podjemnika do podjemnika in podjemnika do naročnika izpolnjen, če se obe terjatvi nanašata na dela, opravljena v okviru istega pogodbenega razmerja.
¹³ Juhart, Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 820-821;S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerih, veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, III. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1985;dr. Vesna Kranjc, Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naroči, Pravosodni bilten št. 1/2014.
¹⁴ Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo sledilo stališču pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Cp 557/2016 z dne 29. 6. 2016 (glej točko 7. obrazložitve tega sklepa), ki je glede dopisa z dne 3. 12. 2009 navedlo, da “ta dopis ne more imeti nobenega drugega pomena oziroma drugače ne bi imel nobenega smisla”.
¹⁵ Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi pojasnilo, da je v položaju, ko si nasproti stojita pošten podizvajalc (ki je svojo obveznost opravil) in naročnik, ki kljub uveljavitvi direktnega zahtevka in zavedanju, da podizvajalec plačila ne bo dobil, v kolikor to ne bo izvedeno direktno njemu, plačilo izvede v korist tretje osebe, treba varovati podizvajalca. Povsem nesprejemljivo bi namreč bilo v takšnih okoliščinah ščititi naročnika, ki se je ob prejemu obvestila o cesijski pogodbi zavedal, da je bila njena sklenitev namenjena prav preprečitvi poplačila podizvajalca, pa je plačilo kljub temu izvedel cesionarju.