VDSS Sklep Pdp 837/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženki prizna povračilo vseh pravdnih stroškov ter jih naloži v plačilo tožniku skupaj s stroški pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbeni zahtevek umaknil šele po približno šestih mesecih od izpolnitve in da ta čas ne predstavlja umika dela tožbe za izpolnjeni del zahtevka v razumnem času. Umik tožbe ne pomeni uspeha tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, saj bi na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP vse stroške toženke moralo naložiti v plačilo tožniku. Zakon ne daje podlage, da bi se v primeru umika, ki ni vložen takoj po izpolnitvi zahtevka, glede povračila stroškov postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Obrazložitev sklepa nasprotuje sama sebi, ker sodišče zaključuje, da je odločitev sprejeta na podlagi 158. člena ZPP, obenem pa navaja, da je sprejeta na podlagi 154. člena ZPP. Odločitev je lahko sprejeta samo na podlagi 158. člena ZPLP. Če bi bila sprejeta na podlagi 154. člena ZPLP, bi to pomenilo zmotno uporabo materialnega prava. Če pa je sprejeta na obeh omenjenih pravnih podlagah, pa gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba, odločitev pa je materialnopravno pravilna.

5Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ta ni podana – v sodbi ni nikakršnega nasprotja med odločitvijo in razlogi sodbe niti med samimi razlogi sodbe, zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

6Če pride med pravdo do delnega umika tožbe, se odloča o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem strinja. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (Prim.: N. Betteto, V: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006).

7V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe (sklep VSL II Cp 1707/2015). Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma „takoj“ v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL, I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin „takoj“, saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

8Stališče pritožbe, da bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, in da sodišče v nobenem primeru ob umiku tožbe ne sme odmeriti stroškov po načelu uspeha, je torej napačno. Stroški se v takem primeru odmerijo po določbi 154. člena ZPP, torej po prvem ali drugem odstavku tega člena. Zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka v obravnavani zadevi pravilno odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 1.076,58 EUR, toženka pa je zahtevek izpolnila le delno, v višini 647,80 EUR. To pa pomeni, da je tožnik v postopku uspel v deležu 60,17 %, toženka pa v deležu 39,83 %. Tožnik je torej uspel z več kot polovičnim deležem, zato ni nobenega dvoma, da je odločitev sodišča, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, pravilna (in verjetno celo v korist tožene stranke, glede na to, da bi se stroški lahko odmerili tudi glede na dejanski uspeh po prvem odstavku 154. člena ZPP, saj krivdno povzročenih stroškov v tem postopku ni bilo).

9Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).