UPRS Sodba I U 57/2016-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnica dolžna odpraviti ugotovljene nepravilnosti tako, da na zahtevo kolektivne organizacije ob koncu vsakega četrtletja sporoča podatke o vrsti in številu prodanih ali uvoženih naprav in nosilcev ter podatke o prodanih fotokopijah, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila. Odločil je še, da je tožnica nepravilnosti dolžna odpraviti v 15 dneh po prejemu odločbe, da mora o tem takoj obvestiti inšpektorja in da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep.

2V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnica proizvajalec programske in strojne opreme printbox kioska, ki je sestavljen iz kovinskega ogrodja, tiskalnikov in skenerjev. Ugotovil je, da printbox kiosk omogoča izvajanje storitve tiskanja, kopiranja in skeniranja v javnem prostoru, da so njegovi uporabniki fizične in pravne osebe ter samostojni podjetniki, ki se registrirajo v printbox, da uporabnik lahko na printboxu tiska dokumente s pomočjo USB ključa, e-mail naslova, spletne aplikacije ....com in namizne aplikacije Printbox. Skeniranje opravi tako, da izvleče skener, poskenira dokument in ga doda na printbox račun. Dokument lahko prenese na svoj računalnik ali mobilnik preko spletne strani. Izvedba posameznih storitev je plačljiva. Pojasnjuje, da je v postopku pridobil neobvezujoče mnenje Urada RS za intelektualno lastnino, iz katerega izhaja, da printbox spada med naprave za fotokopiranje, da sta skeniranje in tiskanje druga podobna tehnika reproduciranja v smislu petega odstavka 37. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Sklicuje se še na določbe 23., 37., 38., 39. in 50. člena ZASP ter komentar ZASP (Gospodarski vestnik, 1997). V zvezi s tem med drugim povzema, da zakon izhaja iz domneve, da se bodo naprave in nosilci uporabljali za reproduciranje avtorskih del in da privatne uporabe ni mogoče natančno izračunati in izterjati, zato to nadomeščajo pavšalni zneski. Ugotavlja, da printbox kiosk omogoča izdelavo elektronske kopije (skena), fotokopij in tiskanih kopij (printa), podobno kot druge multifunkcijske naprave, in da sodobni fotokopirni stroji naredijo najprej sken in nato tiskano kopijo. Pojasnjuje, zakaj so zavezanci za plačilo poleg proizvajalcev tudi uvozniki naprav, med imetniki naprav pa tisi, ki svojo dejavnost opravljajo odplačno. Glede na opredelitev pravice reproduciranja iz 23. člena ZASP, sklene, da sta tiskanje in skeniranje drugi podobni tehniki reproduciranja, ki sta izenačeni s fotokopiranjem. K temu dodaja še domnevo, da se kopirajo avtorskopravno varovana dela, saj bi bilo razlikovanje med varovanim in nevarovanim fotokopiranim gradivom predrago in težko izvedljivo.

3Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Izpodbijani odločbi očita, da je ugotovljeno dejansko stanje nepravilno in nepopolno ter da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Med drugim navaja, da je imetnica visokotehnoloških naprav printbox, ki uporabniku omogočajo hitro in enostavno tiskanje in skeniranje lastnih dokumentov. Trdi, da uporabniki s pomočjo naprav Printbox, ki se nahajajo na javnih mestih, iz elektronskih nosilcev (USB ključ) in arhiva „cloudomat“ natisnejo lastne vsebine in dokumente ali te z elektronskim kopiranjem (skeniranjem) shranijo v arhiv „cloudomat“ ter da so plačljive tiskane strani, ki jih izdela ta naprava. Trdi, da si toženka preširoko razlaga pojma fotokopiranje in reproduciranje ter zato med fotokopiranju podobne tehnike reproduciranja prišteva vse obstoječe tehnike in naprave, ki omogočajo zapis ali prenos določene vsebine na medij oziroma nosilec, kot so papir, CD-ROM, USB ključ, arhiv „cloudomat“ ali kakšen drug spletni arhiv. Meni, da je tako široko pojmovanje v škodo imetnikov elektronskih in visokotehnoloških naprav ter povsem neživljenjsko. Pojasnjuje, da naprava Printbox ni multifunkcijska naprava, fotokopirni stroj ali nova naprava za fotokopiranje, saj ne omogoča storitve fotokopiranja. Želene vsebine naj bi bilo mogoče natisniti (print) z uporabo tiskarske tehnike brez stalne tiskovne forme (TF) na osnovi kapljičnega tiska Ink Jet z neprekinjenim tokom, kar naj bi bilo drugačno od fotokopiranja, kjer se optično direktno reproducira fizično obstoječi izvirnik na kopirni boben. Navaja še, da se s pomočjo fotokopirnih strojev razmnožuje obstoječi dokument (v fizični obliki, uporabniku viden, običajno na papirju), medtem ko tiskalnik natisne nov, še neobstoječ dokument, ki šele z materializacijo vsebine na papirju postane izvirnik. Meni, da ZASP in Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (v nadaljevanju Uredba) urejata pravico do nadomestila izrecno za primer fotokopiranja ali temu podobno tehniko reproduciranja. Pri tem naj bi šlo za tehnike in naprave, ki uporabniku omogočajo izdelavo dokumenta oziroma vsebine, ki že obstaja v stvarnosti, pri čemer se obstoječi izvirnik poustvarja in nastajajo dvojniki, medtem ko tisk (print) predstavlja produkcijo izvirnika, ki ga tako s tehnološkega kot pojmovnega vidika ni mogoče prištevati med tehnike reproduciranja oziroma fotokopiranju podobne tehnike, ki na podlagi stalne tiskovne forme razmnožujejo. Meni tudi, da ZASP in Uredba le načelno omenjata naprave, ki so izenačene s fotokopirnimi stroji, zaradi česar toženka arbitrarno in samovoljno odloča o tem, kaj šteje za druge podobne tehnike reproduciranja. Glede skeniranja navaja, da gre za nekomercialno storitev, ki uporabniku omogoča brezplačno preslikoavo in shrambo osebnih dokumentov v njihov arhiv „cloudomat“, zato zanj ne obstoji pravna podlaga za plačilo nadomestila. Poudarja, da je več kot 90 % vseh vsebin, ki se tiskajo in skenirajo na napravah Printbox, zasebnih in so jih ustvarili sami uporabniki, ki so „praktično izključno“ fizične osebe, ki za lastno uporabo in praviloma v enem primerku tiskajo za dokumente in listine, ki niso (tuja) avtorska dela. Ne strinja se s stališčem, da ni pomembno, kaj se fotokopira (lastno ali tuje avtorsko delo ali delo, ki ni avtorsko varovano), za koga se fotokopira (pravne ali fizične osebe) oziroma za kakšen namen (lastno uporabo, študijske ali druge namene), ker naj bi bilo tovrstno razlikovanje in razmejevanje predrago in težko izvedljivo. Navaja, da je v okviru Printbox naprav vzpostavljen celovit in tehnološko napreden sistem beleženja njihovega delovanja, tako da ima toženka možnost vpogleda v podatke o tem, kdo koristi storitve Printbox, v kakšni količini in kakšna je vsebina skeniranih in natisnjenih vsebin, zaradi česar je mogoče natančno ugotoviti, v kakšnem obsegu gre za lastna ali tuja avtorska dela. Toženki očita, da tega dejstva ni upošteval, temveč je obveznost sporočanja podatkov in plačila nadomestila oprla le na domnevo, da gre za kopiranje avtorskih del.

5Toženka na tožbo ni podala vsebinskega odgovora, poslala pa je upravne spise.

6Tožba ni utemeljena.

7Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ na podlagi pooblastil iz 186. člena ZASP v zvezi s (tedaj veljavno) 1. točko prvega odstavka 185. člena ZASP tožnici naložil pošiljanje podatkov o vrsti in številu prodanih ali uvoženih naprav in nosilcev ter podatke o prodanih fotokopijah, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila.

8Gre za obveznost, ki jo je v času izdaje izpodbijane odločbe ZASP urejal v četrtem odstavku 38. člena, ki določa, da morajo zavezanci iz prvega odstavka tega člena na zahtevo kolektivne organizacije ob koncu vsakega četrtletja sporočati podatke o vrsti in številu prodanih ali uvoženih naprav in nosilcev iz prejšnjega člena ter podatke o prodanih fotokopijah, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila. Skladno s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 37. člena ZASP se nadomestilo za fotokopiranje avtorskega dela, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena tega zakona, plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za fotokopiranje, in od fotokopij, narejenih za prodajo, in sicer mesečno glede na njihovo verjetno število, pri čemer so s fotokopiranjem po tem členu izenačene druge podobne tehnike reproduciranja, (...), ki omogočajo isti učinek.

9Tožnica se naloženi obveznosti upira, ker meni, da uporaba njene naprave Printbox ne pomeni fotokopiranja oziroma druge podobne tehnike reproduciranja v smislu navedenih določb ZASP; poleg tega pa samo skeniranje ni plačljiva storitev. Trdi tudi, da gre za tehnologijo, ki omogoča razločevanje med avtorsko varovanim in nevarovanim gradivom.

10Med strankama ni sporno, da naprava Printbox omogoča tiskanje in skeniranje na način, kot ga toženka opisuje v izpodbijani odločbi, saj tem ugotovitvam tožnica ne oporeka. Prav tako ni sporno, da je storitev tiskanja plačljiva, storitev skeniranja pa ne, saj tako navajata obe stranki.

11Za odločitev v obravnavani zadevi je pravno pomembno, ali je plačljivo storitev, ki jo tožnica omogoča z napravo Printbox, mogoče enačiti s fotokopiranjem oziroma ali gre za drugo podobno tehniko reproduciranja. Za odgovor na to vprašanje pa po presoji sodišča niso bistvene tehnološke razlike med fotokopiranjem in tiskanjem na tožničini napravi, kot jih v tožbi opisuje tožnica, temveč vsebina in namen določb ZASP, s katerimi je predpisano plačilo nadomestila.

12Obveznost plačila nadomestila po 37. členu ZASP izhaja iz materialne avtorske pravice, ki varuje premoženjske interese avtorja. Ena izmed njenih temeljnih oblik je prav pravica reproduciranja, ki jo ureja 23. člen ZASP. Po tej določbi ZASP je pravica reproduciranja izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki (prvi odstavek). Delo se reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve oziroma izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronski obliki (drugi odstavek).

13Pri reproduciranju gre torej za vsakršno (tudi enkratno) razmnoževanje avtorskega dela. Z nadomestilom iz 37. člena ZASP pa je zakonodajalec uredil posebno poplačilno pravico avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Ureditev namreč izhaja iz podmene (ki se je v času od sprejema zakona še dodatno utrdila), da je razvoj tehnik reproduciranja po obsegu, hitrosti, kakovosti in preprosti dosegel takšne razsežnosti, da se je z njim začelo presegati običajno (privatno) uporabo in s tem poseglo v zakonite interese avtorjev pri izkoriščanju njihovih del.¹ Gre torej za ureditev, ki preko kolektivnih avtorskih organizacij, s pobiranjem nadomestila od prodaje ali uvoza novih naprav za fotokopiranje oziroma druge podobne tehnike reproduciranja ter od fotokopij oziroma drugih oblik reprodukcij, narejenih za prodajo, in sicer mesečno glede na njihovo verjetno število (1. in 2. točka tretjega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 37. člena ZASP), avtorjem zagotavlja poplačilo za izkoriščanje njihovih del v obliki njihovega dovoljenega reproduciranja (razmnoževanja), ki ga omogoča sodobna tehnologija.

14Za odločitev tako ni bistveno, kakšna je tehnologija reproduciranja oziroma da zakon, sprejet v letu 1995, kot njeno temeljno obliko šteje fotokopiranje, temveč da gre za napravo, ki omogoča reprodukcijo avtorskega dela. Reprodukcija pa po določbi 23. člena ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje² oziroma prenos avtorskega dela iz elektronske oblike v druge telesne oblike (npr. tiskanje na papir). Ob pojasnjenih nespornih ugotovitvah o načinu delovanja naprave Printbox tako ni dvoma, da gre pri njenem delovanju (skeniranje in tiskanje z elektronskih nosilcev) za obliki reproduciranja.

15Zakon nadalje izhaja iz domneve, da se bodo naprave in nosilci, ki reproduciranje omogočajo, uporabljali za reproduciranje avtorskih del. Nadomestilo iz 37. člena ZASP se zato obračunava v obliki pavšala: to je od vsake prve prodaje ali uvoza novih naprav, ki omogočajo fotokopiranje oziroma reprodukcijo, ter od vsake fotokopije oziroma reprodukcije s takimi napravami, ki so narejene za prodajo. Za odločitev v obravnavani zadevi zato ni pomembna tožnikova trditev, da naj bi njegova naprava omogočala razločevanje med dokumenti glede na to, ali gre za avtorsko varovana dela. Da bi se tožnica lahko izognila zakonski obveznosti iz 37. člena ZASP, bi morala namreč trditi in dokazati, da s tehnologijo naprave Printbox reprodukcija avtorskih del sploh ni mogoča, česar pa ni niti zatrjevala.

16Ker nadomestilo po prvem odstavku 37. člena ZASP izrecno zajema reproduciranje pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, za odločitev tudi ni pomembno, da naj bi se po tožbenih trditvah s tožnikovo napravo fotokopiralo (reproduciralo) za pravne in fizične osebe oziroma za potrebe lastne uporabe, študijske in druge namene.

17Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker (kot izhaja iz obrazložitve te sodbe) dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, niso takšni, da bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18Odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Prim. Miha Trampuž in ostali, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV 1997, str. 122-123.
² Navedeno delo, str.124.