VSK Sklep I Cp 449/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tretji do peti nasprotni udeleženec in prvi do šesti udeleženec sami trpijo stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o predlogu za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi št. 1163, stoječi na parc. št. 1605/1 k.o., z naslovom X. (v nadaljevanju: stavba 1163) in ugotovilo kot pripadajoče zemljišče k navedeni stavbi parcelo št. 1599 k.o. (v nadaljevanju: parcela 1599). To zemljišče je splošni skupni del stavbe, na katerem obstoji solastninska pravica v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe. Nadalje je ugotovilo neobstoj maksimalne hipoteke, vknjižene v korist imetnika B. d.d., in po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi odredilo ustrezne vpise. Odločilo je še, da bo o stroških odločeno s posebnim pisnim sklepom.

2Zoper sklep je pritožbo vložila šesta nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo sklepa tako, da se kot pripadajoče zemljišče k stavbi 1163 ugotovi le južni del parcele 1599, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču uvodoma očita bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Prvi narok je namreč sodišče združilo z ogledom 19.4.2017, poslalo pritožnici prepis zapisnika s fotografijami ogleda in skico izvedenca ter jo pozvalo naj v petnajstih dneh odgovori na navedbe tretjega do petega nasprotnega udeleženca in prvega do šestega udeleženca na naroku, kar je pritožnica storila z vlogo z dne 14.6.2017. Zatem je sodišče izdalo izpodbijani sklep, a brez zaključka glavne obravnave, sodišče tudi ni na obravnavi sprejelo dokaznega sklepa o tem, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne in tako pritožnici ni bila dana možnost, da se o tem izjasni. S tem ji je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.

3Prva nasprotna udeleženka je lastnica parcele 1599. Pritožnica pa v tem postopku nastopa zaradi varstva javnega interesa, saj je na nepremičnini urejena zelenica oziroma parkovna površina. Ta s sosednjimi zemljišči, ki so prav tako parkovne površine, tvori prostorsko celoto. Navedena parcela se nahaja znotraj planskega območja KC 45, območja za centralne dejavnosti, ki so prednostno namenjena razvoju oskrbnih in storitvenih dejavnosti, kakor tudi v mešani rabi. Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za posege v prostor na območju mestnega jedra mesta K. z vplivnim območjem pa še določa, da se ta parcela nahaja znotraj območja z oznako FC3, EU 3-8. V prostorskih aktih torej ne gre za zemljišče, ki je opredeljeno kot zemljišče, neposredno namenjeno za redno rabo stavbe št. 1163, saj večji del parcele 1599 v naravi predstavlja odprte zelene oziroma parkovne površine. Na gradnjo same poslovne stavbe se nanaša lokacijsko dovoljenje št. 351-268/76 z dne 08.06.1977. To dovoljenje omenja parcelo 1599, vendar je iz izseka lokacijske dokumentacije - iz kopije katastrskega načrta razvidno, da je obseg parcele 1599 bistveno drugačen kot danes. Površina, ki danes ravno tako predstavlja parcelo 1599 (gre za zeleno obarvano površino na skici geodeta V. z dne 19.04.2017), je bila tedaj del parcele 890/2, na to parcelo pa se ne nanaša nobeno gradbeno dovoljenje in nobeno lokacijsko dovoljenje (ne za stavbo in ne za zunanjo ureditev). Zato je pritožnica v postopku predlagala dokaz z izvedencem geometrom, da se ugotovi obseg parcele 1599 v času izdaje lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Razlogov za neizvedbo dokazov ni, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi zato je bila pritožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano 8.6.1977, gradbeno dovoljenje v letu 1977, dopolnilno gradbeno dovoljenje pa v letu 1978. Vse to je bilo pred tem, ko je bila izdana odločba št. 5/86 IDPOS 231 z dne 9.1.1986, s katero se je parcela 1599 povečala na današnjo velikost 1025 m², kar je ugotovila že izvedenka dr. M. P. in povzelo sodišče prve stopnje v točki 16 izpodbijanega sklepa. Navedeno pomeni, da ne držijo zaključki sodišča prve stopnje iz točke 17 izpodbijanega sklepa, ko na podlagi Pogodbe o oddaji zemljišča v uporabo in komunalni opremi št. 36-77/2 z dne 13.05.1977 in dodatka k tej pogodbi z dne 30.09.1987 zaključuje, da je bila parcela 1599 oddana investitorju za namen gradnje poslovnih objektov na naslovu P. in da to kaže, da je bila namenjena rabi teh dveh stavb in ne splošni (javni) rabi. Investitorju je bil za namen gradnje lahko oddan le del parcele 1599, ki predstavlja stavbišče in modri del parcele, označen na skici izvedenca V.. Dodatek k pogodbi z dne 13.5.1977 pa je bil sklenjen šele 30.9.1987, to je več kot 10 let po izdaji gradbenega dovoljenja in izgradnji stavbe. Ob tem opozarja na judikat VS RS II Ips 86/2014 z dne 3.7.2014, v katerem je zavzeto sledeče stališče: v primeru, ko pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele še ni bila izdana, pripadajoče zemljišče pa je mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, se kot pripadajoče zemljišče določijo (zgolj) nepremičnine, ki so v navedenih aktih zajete, ne pa tudi druge nepremičnine, ki sicer ustrezajo kriterijem iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). To velja tako za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, kot tudi za stavbe, zgrajene po navedenem datumu. Navedena odločba je bila sicer izdana v času veljavnosti ZVEtL, vendar pritožnica meni, da je to stališče mogoče uporabiti tudi v konkretnem primeru. Po prostorskih aktih, ki so veljali v času gradnje, je bil severni del parcele namenjen parkovnim površinam. To izhaja tudi iz grafičnega izseka »arh. zazidalnega situacija« (2. stran priloge 1 izvedenskega mnenja), kjer je stavba 1163 označena s št. 3, pri čemer so parkirišča zarisana na južni strani te parcele, na severni strani pa ne. Tudi na strani 4 priloge 1 so na severni strani parcele 1599 zarisane parkovne površine in ne parkirišča, enako izhaja iz perspektivnega pogleda z avenije J. (danes P.) na strani 5 priloge 1. Tudi, če bi bila parcela 1599 oddana v uporabo za gradnjo v današnjem obsegu, to ne omogoča zaključka, da je bila namenjena rabi stavbe na naslovu P. in ne splošni oziroma javni rabi. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ko na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 04. 06. 1996 zaključi, da je bila parcela 1599 namenjena za redno rabo stavbe 1163, in sicer kot parkirišče. Samo dejstvo, da je parcela 1599 bila tedaj parkirišče, ne pomeni, da gre za parkirišče, namenjeno stavbi 1163. To iz pogodbe z dne 04. 06. 1996 ne izhaja. Ta pogodba parcelo 1599 v naravi opredeljuje kot parkirišče, nič pa ne pove o tem, da naj bi bilo parkirišče namenjeno redni rabi stavbe 1163. Sicer pa je jasno, da parcela 1599 ne predstavlja samo parkirišča, pač pa tudi zemljišče okoli stavbe (pločnike). Tudi dejstvo, da je parcela 1599 v pogodbah, na podlagi katerih je potekal promet s posameznimi deli, opredeljena kot funkcionalno zemljišče, ne pomeni, da funkcionalno zemljišče predstavlja celotno parcelo 1599.

4Prvostopenjsko sodišče je dalo preveliko težo pri odločitvi dejstvu, da so bile sklenjene pogodbe o pravnem prometu s stavbo in njenimi posameznimi deli ter vsebini teh pogodb. Kupci posameznih delov stavbe so res postali lastniki funkcionalnega zemljišča na parceli 1599, toda dikcija pogodb je splošna dikcija v pogodbah, v letu 1993 pa funkcionalna zemljišča niso bila ne odmerjena, ne določena in zapis ne more pomeniti tega, kar zaključuje sodišče pod točko 19 sklepa. Tudi ni res, da naj bi stavba 1163 imela parkirišče le na severnem delu parcele 1599, razlogov, ki so vodili sodišče do takega zaključka, ni ter je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ugotavljalo ali je stavba imela parkirišče še kje drugje. Dejstvo, da je bilo parkirišče na severnem delu parcele 1599 zamejeno z zapornico, temu parkirišču ne more podeliti statusa funkcionalnega zemljišča k stavbi 1163. To parkirišče in tudi parkirišče na sosednji parceli 1600/1 je bilo namenjeno parkiranju celotnega mesta in ne samo lastnikom prostorov v predmetni poslovni stavbi. Zapornica je bila postavljena brez soglasja oziroma predlagatelj in drugi udeleženci niso izkazali, da bi za postavitev zapornice imeli ustrezna dovoljenja. Če so si etažni lastniki na severnem delu uredili parkirišča, pa čeprav tam niso bila predvidena, tak način uporabe parcele ne more pretehtati nad tistim, kar je bilo določeno v prostorskih aktih ali v upravnih dovoljenjih. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, spregledalo je določbo drugega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtL-1). Po tej določbi se v primeru, če se z uporabo meril iz prvega odstavka 43. člena ne dokaže drugače, za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe. V gradbenem dovoljenju iz leta 1977 in 1978 je kot gradbena bila določena parcela 1599, vendar ne v obsegu, kot ga ima danes, saj je bil zeleno obarvani del današnje parcele 1599 k tej parceli priključen šele v letu 1986, kar pomeni, da je v upravni odločbi bil kot gradbena parcela določen le tisti del današnje parcele 1599, ki je obarvan z modro barvo na skici izvedenca V.. Očitno je, da se na podlagi vseh meril iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ne da zanesljivo ugotoviti obsega pripadajočega zemljišča. Na neživljenjskost odločitve kaže tudi grafična pogodba parcele 1599, kot izhaja iz skice izvedenca V.. Med modro obarvanim in zeleno obarvanim delom poteka ozek pas, ki v naravi ni širši od 1 metra. Vhod v stavbo 1163 se nahaja na strani, kjer so zarisana betonska korita za rože. Neživljenjsko je, da bi zeleno obarvani del predstavljal pripadajoče zemljišče k stavbi 1163, saj bi to pomenilo, da bi morali lastniki do pripadajočega zemljišča hoditi vse okoli stavbe do vogala stavbe in po manj kot 1 širokem pasu oziroma bi morali do pripadajočega zemljišča hoditi po parceli 1600/1. Tudi iz tega razloga je nelogična odločitev, da tudi zeleno obarvani del predstavlja pripadajoče zemljišče s stavbi 1163 (za modro obarvani del se pritožnica strinja, da gre za funkcionalno zemljišče). Sodišče je z odločitvijo poseglo v javni interes, v mestnem jedru so namreč urejene parkovne in zelene površine, ki so v javni rabi, namenjene so vsem prebivalcem mesta.

5Na pritožbo je odgovoril predlagatelj. ZNP glavne obravnave ne predvideva, sodišče pa izvaja dokaze brez dokaznega sklepa (26. člen ZNP). Pritožnica je imela dovolj možnosti, da svoje stališče obrazloženo predstavlja v postopku. Prostorski akti ne opredeljujejo, katere parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče v določeni stavbi. Soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča. Ko je predlagateljica v letu 1992 kupila poslovne prostore in v letu 1995 in 1998 parkirišča, je bilo v pogodbah izrecno navedeno, koliko parkirišč ji pripada na parceli 1599. Sodišče prve stopnje je pri določitvi pripadajočega zemljišča pravilno upoštevalo preteklo rabo parcele, ta zaključek temelji na ustrezni pravni podlagi, to je sklenjenih pogodbah v preteklosti. Pritožnica je imela možnost zaščititi javni interes v preteklosti, s posegom v letu 2009 javnega interesa ni ščitila, vprašanje pa je, zakaj se ni poslužila legalnih poti. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6Na pritožbo so odgovorili tudi tretji do peti nasprotni udeleženec in prvi do šesti udeleženec po skupnem pooblaščencu. Pritožnici odrekajo pravni interes za pritožbo. Ta namreč ne trdi in toliko manj izkazuje pravice na sporni parceli. Ta parcela tudi nima statusa javnega dobra. Ne gre za parkovno površino, pač za parcelo v zasebni lasti. Že iz lastnih evidenc občine, potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 25.4.2014, izhaja, da je parcela glede na vrsto rabe zavedena kot parkirišče – zasebno parkirišče lastnikov stavbe na naslovu P., med katerimi pa ni občine, ki pred začetkom tega postopka sama priznavala, da celotna parcela 1599 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu P. oziroma, da na tem zemljišču nima nobenih pravic. Ob samovoljnem posegu v letu 2009 je celo ponudila nadomestna parkirišča kot (izrecno le) začasno rešitev tega protipravnega posega. To kaže, da je udeležencem priznavala lastninsko pravico. Podobno izhaja iz osnutka Pogodbe za dosego javno koristi št. 371-418/2009. Procesno postopanje občine v tem postopku predstavlja kršitev načela vestnosti in poštenja, kot tudi temeljnega procesnega načela prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 11. člena ZPP. Predlagajo zavrženje pritožbe. Pritožbene navedbe so tudi vsebinsko neutemeljene. Sklicevanje v pritožbi na sodno prakso je zavajajoče, saj gre za judikat, kjer se upošteva merila po predhodnem zakonu, to je ZVEtL in ne ZVEtL-1. Prav ta sodba Vrhovnega sodišča je bila predmet ocene zakonodajalca, da hierarhija v zakonskih kriterijih ne predstavlja sistema podredja, primernega za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 ter je zato z novim zakonom merila za ugotavljanje pripadajočih zemljišč približal in prilagodil omejenemu predmetu odločanja. V 43. členu členu ZVEtL-1 ne gre za merila po načelu izključevanja. Sodišče prve stopnje je pravilno sočasno uporabilo vsa merila, kar tudi po mnenju zakonodajalca pripomore k pravilnejši ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča. Predstavnik občine, odvetnik Š. je na naroku 19.4.2017 zaprosil za petnajstdnevni rok za odgovor na navedbe pooblaščenca udeležencev, to mu je bilo odobreno. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je imela stavba parkirišče le na severnem delu predmetne parcele, kar izhaja iz ortofoto posnetkov in tudi mnenja izvedenke. Parkirišče je bilo omejeno z zapornico, torej ne drži, da bi tam parkiralo "vse mesto". Tej zapornici občina predhodno ni nasprotovala, tam je stala vsaj 30 let. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožba ni utemeljena.

8Ta postopek se je začel v času veljavnosti ZVEtL. Ta je v 26. členu med drugim določal, da je udeleženec v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi tudi občina, na območju katere se nahaja stavba, h kateri se določa pripadajoče zemljišče. Kot udeleženka pa ima pravico do pritožbe (30. in 31. člen ZNP).

9Sodišče je bilo dolžno v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZVEtL opraviti narok le, kadar je bilo to po njegovem mnenju smotrno, enako določbo vsebuje sedaj veljavni ZVEtL-1 v 29. členu. Sodišče prve stopnje je v tem postopku opravilo ogled, zatem (drugega) naroka ni razpisalo, ker je očitno ocenilo, da lahko o drugih spornih vprašanjih med udeleženci postopka odloči meritorno na podlagi že zbranih dokazov. Prav tako v nepravdnem postopku sodišče dokaze izvaja brez dokaznega sklepa (drugi odstavek 26. člena ZNP). Že iz pritožbenih navedb pritožnice pa izhaja, da je imela možnost, ki jo je tudi uveljavila, da poda odgovor na navedbe drugih udeležencev. V zvezi s tem postopanjem sodišča uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10Dne 19. 7. 2017 je stopil v veljavo ZVEtL-1, ki v prvem odstavku prehodne določbe 57. člena med drugim določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. januarjem 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače. Sodišče prve stopnje je, saj je ZVEtL-1 stopil v veljavo tekom postopka na prvi stopnji, moralo uporabiti za odločitev materialne določbe 43. člena ZVEtL-1. Na podlagi predhodnega zakona, ZVEtL, je bilo namreč treba pri določitvi pripadajočega zemljišča prvenstveno izhajati iz prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena (šesti odstavek 30. člena ZVEtL – tako tudi VS RS v odločbi, na katero se sklicuje pritožnica – II Ips RS 86/2014). ZVEtl-1 pa kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih v 43. členu primeroma našteva, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče, kar je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi tudi storilo. Upoštevalo je: 1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno; 2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3) preteklo redno rabo zemljišča in 4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.

11Ko je sodišče ugotavljalo obseg pripadajočega zemljišča k stavbi, je moralo ugotoviti, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Ta postopek je namreč namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem. Dejanski vidik pripadajočega zemljišča se v postopku za določitev pripadajočega zemljišča dokazuje v skladu s pravili iz 43. člena ZVEtL-1. Ugotovitev, da je bilo določeno zemljišče pred 1. januarjem 2003 neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, pa glede na takratno pravno ureditev praviloma tudi pomeni, da je to zemljišče postalo last lastnika stavbe. Ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo bo tako v postopku za določitev (sedaj ugotovitev) pripadajočega zemljišča glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostovala tudi za sklep, da je tako zemljišče postalo last lastnika stavbe, saj je bila prav to podlaga za pridobitev pravice uporabe in poznejšega olastninjenja v korist lastnika stavbe po zakonu v primeru družbenega zemljišča (prim. tudi Poročevalec DZ, predlog ZVEtL-1, stran 64). Predlagatelj zakona je med drugim tudi izpostavil, da je bila pri pravici uporabe ena bistvenih okoliščin za njeno pridobitev, ohranitev oziroma prenehanje tudi njeno dejansko izvajanje.

12Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča severni del parcele 1599 sicer ni bil določen kot pripadajoče zemljišče k stavbi v času gradnje v letu 1977, in je bil rabi stavbe namenjen južni del. Toda po tem, ko se je obseg zemljišča z odločbo v letu 1986 povečal na današnje stanje, je Sklad stavbnih zemljišč občine sklenil v letu 1987 Dodatek k pogodbi (s katero je predhodno oddal stavbne parcele) in dovolil vknjižbo pravice uporabe v korist S. G., torej tudi glede celotne parcele 1599 (po določbi tedaj veljavnega 5. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. SRS 18/1984 s spremembami) je stavbna zemljišča v družbeni lastnini upravljala občina in z njimi razpolagala preko sklada stavbnih zemljišč, ti skladi so prenehali z delom 31.12.1997, po uveljavitvi novega Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS 44/1997), ki je v 54. členu določil tudi, da premoženje, obveznosti in sredstva skladov, vključno z evidencami in drugimi podatkovnimi bazami prevzamejo občine, za katere so skladi opravljali svojo dejavnost). Slednji je s pogodbo prenesel pravice na prvo nasprotno udeleženko, predmet prenosa je bila tudi parcela 1599, namenjena za redno rabo stavbe 1163, in sicer kot parkirišče. Tudi v pogodbah, s katerimi je v nadaljevanju potekal promet z deli stavbe, so kupci pridobili delež solastnine pri parkirnih mestih. Severni del parcele 1599 se je kot asfaltirano parkirišče, zamejeno z zapornico, uporabljal kot parkirišče le za lastnike predmetne stavbe do leta 2009 (skupno 29 let), ko je pritožnica zemljišče samovoljno odvzela in ga zatravila. Navedene ugotovitve utemeljujejo sprejeto odločitev, ki temelji na zaključku o pridobitvi pravice uporabe in zatem z lastninjenjem (so) lastninske pravice celotne parcele 1599 v korist lastnikov posameznih delov stavbe 1163, pravilno so upoštevani kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1, zato odločitve ne omaja sklicevanje na sprejete prostorske akte. Res je pritožnica v postopku predlagala dokaz z izvedencem geometrom, da se ugotovi obseg parcele 1599 v času izdaje lokacijskih in gradbenih dovoljenj, ta dokaz ni izveden, razlogi so podani že s tem, ko je obrazloženo, zakaj je celotna parcela pripadajoče zemljišče in ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oz. ni bila pritožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica podvomi v ugotovitev, da bi imela stavba parkirišče le na severnem delu, toda konkretnih nasprotnih trditev ne poda, sodišče prve stopnje pa je to ugotovitev sprejelo na podlagi ocene dokazov, tudi aerofoto posnetkov. Nenazadnje tudi iz mnenja izvedenke izhaja enako, da se južni del ni uporabljal kot parkirišče (stran 18 in 19). Odločitve ne omaja niti pritožbeno sklicevanje na grafično podobo parcele 1599, ko je severni del povezan s preostalim delom z ožjim, meter širokim prehodom. Ta okoliščina glede na zakonske kriterije in ugotovitve sodišča glede dejanske pretekle rabe in sprejete akte v povezavi z nadaljnjim prometom ni odločilna, ter očitno tudi ni predstavljala ovire pri pretekli rabi.

13Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, razlogi pritožbe pa niso podani.

14ZNP v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar pa v konkretni zadevi ne gre. Udeleženci zato stroške pritožbenega postopka trdijo sami.