VSL Sodba I Cp 1907/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 23.995,61 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 9,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi neustrezno obrazložene zavrnitve predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja T.Š. in postavitev izvedenca ustrezne stroke. Zaslišanje T.Š., detektiva, ki je raziskoval obravnavani primer, je predlagala, da bi potrdil potek in stanje kraja škodnega dogodka, kot sta bila zatrjevana (zanemarjenost prostora, visoka trava, poraščenost stojala za senčnike, prisotnost listja na njem, splošna vidljivost zabetoniranega stojala v visoki travi in morebitna mokrota). Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da tudi 20 do 30 cm visoka trava ni mogla povzročiti, da črne gume, ki obroblja zabetonirani del stojala za senčnike, ne bi bilo mogoče opaziti, z izvedbo dokaza z zaslišanjem predlagane priče, pa bi bilo mogoče dokazati nasprotno. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ZPP ne predvideva rekonstrukcije kot dokaznega sredstva. Gre za posebno vrsto ogleda, katerega cilj je preverjanje ugotovljenih dejstev oziroma izvedenih dokazov s simulacijo dogodka (glej VSC II Kp 42135/2010, VS RS VIII 103/2015). Tako ne drži, da je izvedba ogleda kraja nepotrebna, saj bi bila v ogled vključena rekonstrukcija dogodka. Mokra, 20-30 cm visoka trava je nevarna. Na mokri travi lahko spodrsne vsakomur, dodatna okoliščina, ki je stvar naredila še bolj nevarno, pa je bilo skrito, neopazno, vgreznjeno betonsko stojalo za senčnike znotraj trave. Sodišče prve stopnje prihaja v obrazložitvi samo s seboj v nasprotje, ko navaja, zakaj v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost in pri tem ugotavlja, da možnost nastanka škode zaradi neočiščenega stojala za senčnike ni neobičajna, kar a contrario pomeni, da je možnost nastanka škode običajna, kar je predpostavka objektivne odgovornosti. V nadaljevanju obrazložitve pa navaja razloge, ki so nasprotujoči navedeni trditvi. Obrazložitve se v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabo materialnega prava. Tožnica ni ravnala nepredvidljivo ali neodvrnljivo. Dejstvo je, da bi jo zavarovanka toženke lahko odvrnila od postopanja po visoki, mokri in nevarni travi, lahko bi jo opozorila na stojalo v travi in ji nasploh ne bi svetovala polaganje lešnikov na mizo, navsezadnje pa bi lahko za varnost poskrbela tako, da bi pokosila visoko travo, kar je običajna dolžnost vsakega lastnika nepremičnine ali vsaj označila mesto, kjer se je stojalo nahajalo. Tožnica je bila ustrezno pazljiva, saj je nosila ustrezno obutev, stopala je previdno, večje pazljivosti pa od nje ni bilo mogoče pričakovati. Ne strinja se tudi s presojo sodišča prve stopnje, da od zavarovanke toženke ni bilo moč pričakovati, da bi redno kosila trava. Vsak lastnik nepremičnine je dolžan skrbeti za okolico in stanje svoje nepremičnine, še posebej, če ta morebiti predstavlja škodno nevarnost za prihajajoče posameznike. Ena od takih okoliščin je tudi košnja visoke trave, še posebej v primerih, ko se na takšno parcelo vabi ljudi, ki so na njej prvič. To še posebej velja, če se v travi skrivajo zaraščeni in zanemarjeni predmeti, ki jih povprečen, prvič prisoten obiskovalec, v taki travi ne more opaziti. Neživljenjsko je pričakovanje sodišča, da bi tožnica morala opaziti mokro travo. Povprečno skrben posameznik, ki pride ob jasnem vremenu na določeno lokacijo, ne pričakuje mokre trave in zato na to dejstvo tudi ne polaga pozornosti. Poleg tega se voda na visoki travi ne zadržuje, da bi se lahko lesketala, pač pa pronica na zemljo, bilke trave pa ostanejo vlažne, spolzke in drseče. Zavarovanka toženke ji je sama svetovala pot k mizi, tožnica pa zalivanja ni videla. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bila v danem primeru dobra vidljivost, saj je ravno visoka trava to vidljivost onemogočala in je tožnici preprečevala, da bi natančno videla kam stopa in kakšna točno je podlaga. Poleg tega je argumentacijo, da nedopustnega ravnanja ni mogoče naprtiti zavarovanki toženke, sodišče prve stopnje gradilo na dejstvu, da bi tožnica lahko lešnike odložila na drugih delih mize, kjer ji ne bi bilo treba prečiti mokre trave, s čimer je preseglo trditveno podlago toženke. Tožnica se do tega dejstva v postopku ni mogla opredeliti in pojasniti svojega ravnanje, s čimer je bila kršena njena pravica do izjave. Takšna argumentacije je za tožnico presenečenje. Lešnike je odložila v trenutku, ko ji je zavarovanka toženke rekla, nad jih odloži na mizo. Pot je nadaljevala od tam, koder je tisti trenutek stala in ni razmišljala o najbolj optimalni poti, kjer ne bi prečkala mokrega dela trave, saj ta zanjo ni bil opazen in viden, niti ni opazila betonskega stojala, saj je bil skrit v travi in pogreznjen v zemljo. Pričakovanje, da bi si morala tožnica izbrati bolj optimalno pot, je nerealno in neživljensko. Dejstvo, da se je tožnica prvič nahajala na parceli, ji nalaga določeno stopnjo skrbnosti, ampak s tem povezano nalaga še večjo stopnjo skrbnosti tudi lastniku neurejene parcele. Tožnica ne misli, da bi jo morala zavarovanka toženke¹ opozoriti na dejstvo, da je pred kratkim zalila grmovnico in da je nekaj vode na travi, temveč meni, da bi morala okolico vrta vzdrževati, kar pomeni tudi kositi travo in jo tako narediti lažje prehodno in manj nevarno za obiskovalce, predmete na travi pa bolj vidne. Prav tako bi jo morala opozoriti na dejstvo, da se v visoki travi skrivajo ovire, ob katere se lahko posameznik spotakne. Sama zavarovanka toženke je priznala, da je bila okolica zanemarjena in da od nesreče dalje, skrbijo za večjo urejenost. V podobnih primerih je sodna praksa ugotovila 100% odgovornost toženca (VSL II Cp 891/2014). Mokra trava je bila v jasnem vremenu nepričakovana ovira. Podana je tako objektivna kot krivdna odgovornost zavarovanke toženke za škodni dogodek. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnica od toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela M. N. (v nadaljevanju zavarovanka toženke) sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, terjala odškodnino, ki jo je utrpela zaradi padca na zavarovankini nepremičnini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki jih tožnica ne izpodbija:

- tožnica se je dne 8. 9. 2014 nahajala na nepremičnini v lasti zavarovanke toženke na naslovu ...,

- tožnica je obravnavanega dne zavarovanki toženke pomagala obirati lešnike,

- po končanem obiranju je zavarovanka toženke tožnici dejala naj lešnike odloži na mizo, ki se je nahajala nekaj korakov stran, pred hišo v lasti zavarovanke toženke, pri tem pa je ni opozorila, da je pred kratkim zalila grmovnico in je trava v bližini lahko mokra, prav tako je ni opozorila na obstoj stojala za senčnik v travi,

- trava na parceli je bila visoka med 20 do 30 cm ter na določenem, manjšem delu, mokra, ker je zavarovanka toženke pred škodnim dogodkom zalila okrasno grmovnico z eno zalivalko vode,

- tožnici je spodrsnilo na mokri travi, med lovljenjem se je zadela v stojalo za senčnik in padla ter se z roko udarila v trdo podlago (stojalo), v posledici česar je utrpela poškodbe na levi roki,

- okolica je bila neurejena, ker je zavarovanka toženke takrat urejala notranjost hiše,

- ob stojalo bi tožnica zadela tudi, če bi ga opazila že pred škodnim dogodkom,

- stojalo je stalo tik ob klopi,

- pred konkretnim dogodkom se na stojalu ni poškodoval nihče,

- tožnica je v času škodnega dogodka nosila pohodne čevlje, teren je bil raven,

- tožnica se je na parceli nahajala prvič,

- dan je bil jasen, tožnica ni imela težav z vidom.

Glede na izpoved tožnice, da je bilo zunaj svetlo, sijalo je sonce in je bila vidljivost dobra, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bila vidljivost (glede na vremenske pogoje) dobra.

6Pravno podlago obravnavanega primera predstavljajo določbe OZ o odškodninski odgovornosti, krivdni in objektivni (prvi in drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

7Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju objektivne odgovornosti zavarovanke toženke. V sodni praksi je sprejeto stališče, da mokra/spolzka tla sama po sebi niso nevarna stvar, lahko pa bi izjemoma, v posamičnem primeru postala nevarna, zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, takega zaključka v tej pravdi ne omogočajo. Četudi je bila mokra trava visoka od 20 do 30 cm in se je v njej nahajalo stojalo za senčnik ter je bil dan jasen, te okoliščine ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi lahko govorili o nevarni stvari. Šlo je namreč za majhno količino vode, tla so bila ravna, stojalo za senčnik pa je stalo tik ob klopi, kjer se ta običajno nahaja. Pri tem okoliščina, ali je bilo stojalo mogoče opaziti ali ne, za presojo objektivne odgovornosti ni pravno pomembna. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi v stojalo zadela tudi, v kolikor bi ga pred škodnim dogodkom opazila. Kljub temu višje sodišču pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi v kolikor je bilo stojalo nevidno, to v okoliščinah konkretnega primera, ne predstavlja nevarne stvari. V tem delu je obrazložitev mogoče preizkusiti, kljub temu, da je sodišče prve stopnje besedni zvezi neobičajna škoda oziroma nevarnost pripisalo napačen pomen.² Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da mora biti za obstoj objektivne odgovornosti nevarnost povečana in neobičajna, saj je nevarna stvar tista, iz katere izhaja škoda, ki je niti s potrebno skrbnostjo ni mogoče v celoti izključiti oziroma se vseh okoliščin nastanka škode niti ne da predvideti. Besedno zvezo „neobičajna škoda oziroma nevarnost“ sodišče prve stopnje torej razume kot tisto nevarnost oziroma škodo, ki je niti s potrebno skrbnostjo ni mogoče izključiti. V tej luči si tudi nadaljnji razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo tezo, ne nasprotujejo. Pojasnilo je namreč, da se pred konkretnim dogodkom na stojalu ni poškodoval nihče, ter se je od tožnice, glede na stanje nepremičnine, zahtevala večja stopnja previdnosti. Z drugimi besedami: Hoja po neurejeni parceli je po naravi stvari povezana z določenimi tveganji (sodišče v tem kontekstu uporabi pojem povečana nevarnost nesreče), ta pa v konkretnem primeru niso bila takšna, da jih ob ustrezni skrbnosti ne bi bilo mogoče nadzorovati. S tem zaključkom soglaša tudi višje sodišče. Glede na navedeno, ob branju obrazložitve kot celote, zatrjevana kršitev 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP ni podana. Temu je dodati, da je skrbnost ravnanja sodišče prve stopnje presojalo kot enega izmed kriterijev, ki jih je sodna praksa izoblikovala pri presoji ali je stvar nevarna, in ne zaradi ugotavljanja delne oziroma celotne oprostitve objektivne odškodninske odgovornosti. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mokra trava v okoliščinah konkretnega primera ni predstavljala nevarne stvari, so posledično nerelevantne pritožbene navedbe o neobstoju okoliščin, ki bi predstavljale (delno) razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti.

8Če lahko povečano drsnost trave pripišemo ravnanju ali opustitvi določene osebe in če obstaja možnost očitka neustreznega izpolnjevanja dolžnosti, je treba takšen primer presojati v okviru krivdne odškodninske odgovornosti. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v ravnanju/opustitvi zavarovanke toženke ni bilo nobene protipravnosti. Tožnica sama pritrdi stališču sodišča prve stopnje, da jo zavarovanka toženke ni bila dolžna opozoriti na dejstvo, da je pred kratkim zalila grmovnico in da je na travi nekaj vode. Protipravnost ravnanja zavarovanke toženke pa vidi v tem, da ni pokosila trave in je ni opozorila na stojalo skrito v travi.

9Vprašanje protipravnosti ravnanja se, v primerih kot je obravnavani, ko je zatrjevana opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode, prepleta z vprašanjem krivde, torej z vprašanjem, ali je ta oseba ravnala malomarno oziroma ali je ravnala skladno z zahtevanim standardom skrbnosti. V obravnavanem primeru, kjer je zavarovanka toženke fizična oseba, do škodnega dogodka pa je prišlo na njeni nepremičnini, je standard skrbnosti, ki bi mu morala zadostiti, skrbnost dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Glede na kraj škodnega dogodka (ruralno okolje v gričevnatem svetu) ter upoštevajoč, da v okoliščinah konkretnega primera (raven teren), nastanek škodne posledice ni bil predvidljiv, zavarovanki toženke zaradi opustitve košnje okoli 20 do 30 cm visoke trave ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Opustitev opozorila, da se v travi nahaja „skrito“ stojalo oziroma ustrezna označitev stojala, pa nista pravno pomembna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožnica v stojalo zadela tudi, če bi ga videla.

10Glede na pritožbeno stališče, da zavarovanka toženke tožnice ni bila dolžna opozoriti na mokro travo in neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se v stojalo tožnica zadela tudi, če bi ga videla, se za presojo krivdne odgovornosti zavarovanke toženke, kot nebistvene pokažejo ugotovitve sodišča prve stopnje o pričakovani poti tožnice oziroma o poti, ki ji jo je nalagala ustrezna skrbnost pri hoji (glede na neurejenost nepremičnine in okoliščino, da se je na njej nahajala prvič), ki sta hkrati tudi poti, s hojo po katerih bi se tožnica izognila mokri travi in stojalu. Tudi sicer pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je v tem delu sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago strank in s tem kršilo tožničino pravico do izjave. Stranka je dolžna navesti pravno odločilna dejstva, katerih vsebino nato sodišče napolni glede na izvedeni dokazni postopek. V predmetni zadevi je toženka tožnici očitala, da pri hoji ni bila dovolj skrbna (v okviru te trditve je sodišče presojalo, katera pot do mize je bila najkrajša), tožnica pa, da je zavarovanka toženke ravnala nedopustno, saj bi jo morala opozoriti na nevarnost (v okviru te trditve je sodišče prve stopnje ugotavljalo, katera pot tožnice je bila pričakovana). Zaključek o pričakovani oziroma najkrajši poti je zaključek sprejet na podlagi pravil logičnega mišljenja, zato zadostuje, da se o njem lahko tožnica izjavi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji upoštevalo dotedanjo smer hoje tožnice, pritrditi pa je pritožnici, da je njegov zaključek, kakšno pot tožnice je bilo utemeljeno pričakovati, neživljenjski. Pot, ki jo je izbrala tožnica ni nerazumna glede na kraj, kjer je stala, ko ji je zavarovanka toženke dala napotilo naj lešnike odloži na mizo, prav tako ni bistveno daljša od poti, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da je najkrajša. Razlogi zakaj bi bilo bolj razumno, da bi tožnica lešnike odložila na nasprotnem čelu mize, pa ne prepričajo, saj bi v tem primeru še v večji meri prečila neurejen del zemljišča. Vendar pa zmotni zaključek sodišča prve stopnje, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ni vplival na pravilnost končne odločitev.

11Tudi okoliščina ali je tožnica lahko opazila mokro travo ali ne, ni pravno pomembna, zato so nepomembne pritožbene trditve, s katerimi pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnica ob ustrezni skrbnosti lahko opazila, da je trava mokra. Bistveno v predmetni zadevi je, da zavarovanka toženke tožnice, glede na konfiguracijo terena (ravnina) in nedrsljivo obutev, kljub temu, da zaradi jasnega vremena tožnica ni mogla pričakovati, da bo trava mokra, ni bila dolžna opozoriti, da je zalila grmovnico in da je trava mokra.

12Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnost ravnanja zavarovanke toženke, kot predpostavka krivdne odgovornosti, ni podana.³

13Podana tudi ni zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neustrezne zavrnitve predlaganih dokazov. Obrazložitev je treba brati kot celoto. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi tožnice o načinu nastanka poškodbe (zdrs na mokri travi in zadetje stojala za senčnike) ter njenim navedbam o stanju kraja dogodka (visoka in mokra trava, zanemarjenost prostora), razen glede poraščenosti in prekritosti ter posledične nevidljivosti zabetoniranega stojala. Vendar pa je glede te okoliščine pravilno pojasnilo, da ta za samo presojo odškodninske odgovornosti zavarovanke toženke ni pravno pomembna. Zato je skopa obrazložitev, da drugih dokazov, med katerim sta tudi predlagano zaslišanje priče T. Š. in postavitev izvedenca ustrezne stroke, sodišče ni izvedlo, ker so ti, glede na to, da je bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno z izvedenimi dokazi, nepotrebni, zadostna in omogoča tožnici pravico do izjave. Zaslišanje priče T. Š. je tožnica namreč predlagala zaradi ugotavljanja poteka nezgode in stanja kraja škodnega dogodka. Po pozivu toženke v odgovoru na tožbo, naj specificira dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, pa je tožnica pojasnila, da predlaga postavitev izvedenca travmatologa, ki bo podal mnenje, da so poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, nastale prav pri opisanem dogodku.⁴

14Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena, kar pa ne pomeni, da gre za nedopusten dokaz. Dokazna sredstva v pravdnem postopku namreč niso omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja.⁵ To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da rekonstrukcije dogodka ni izvedlo, ker tega dokaza ZPP ne predvideva. Kljub zmotnemu stališču pa je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi izvedbo rekonstrukcije utemeljeno zavrnilo. Rekonstrukcijo dogodka je tožnica predlagala z namenom dokazovanja, da se je dogodek dejansko zgodil tako, kot je zatrjevala. Že zgoraj pa je višje sodišče pojasnilo, da je glede pravno pomembnih okoliščin sodišče prve stopnje sledilo tožničinem opisu dogodka, zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi ogled na kraju samem.

15Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožnica sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V pritožbi je v tem delu očitna pisna pomota.
² Ta se v sodni praksi uporablja za razmejitev med nevarnostjo, ki so ji ljudje izpostavljeni vsakodnevno in povečano nevarnostjo v pravnem pomenu nevarne stvari (prim. na primer sodbo VS RS II Ips 180/2005 z dne 11. 1. 2007).
³ Obravnavani primer se razlikuje od sodbe VSL II Cp 891/2014 z dne 28. 5. 2014, kjer je šlo za 2 cm visoko in kratko grbino v pohodni asfaltirani površini v zoženem prehodu za pešce na hodniku pred vhodom v letališko zgradbo, kjer se nahajajo številni potniki s prtljago.
⁴ Prva pripravljalna vloga tožnice z dne 19. 1. 2018, list. št. 28.
⁵ Prim. J. Zobec v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 359.