SEU odločba

I. Dejansko in pravno stanje

1D. N., tožnik v tej pravdni zadevi, je od 8. 11. 1989 imetnik obrtnega dovoljenja za dejavnost struženja strojnih delov in varjenje. Junija 1993 je kot najemodajalec z Gasilskim društvom A. sklenil pogodbo o najemu cisterne za dovoz vode v sušnem obdobju. V letu 1996 je vložil tožbo, s katero je na podlagi navedene najemne pogodbe od Gasilskega društva A. terjal plačilo 17.669,51 EUR. O navedeni tožbi je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 14/2010 z dne 17. 2. 2010. Višje sodišče v Mariboru je razsodilo, da je Gasilsko društvo A. dolžno tožniku plačati 15.061,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 3. 1996 do 31. 12. 2001. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 1. 2002 do plačila je sodišče zavrnilo, ker so obresti do 1. 1. 2002, ko je začel veljati Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), že dosegle glavnico.

2S tožbo v sedaj obravnavani pravdni zadevi tožnik od Republike Slovenije zahteva plačilo odškodnine v znesku 84.614,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopka. Navaja, da vtoževani znesek predstavlja škodo, ki mu je nastala, ker od zneska, ki mu je bil prisojen v pravdi zoper Gasilsko društvo A., zamudne obresti niso tekle vse do plačila 18. 5. 2010. Meni namreč, da je v 376. členu OZ vsebovana ureditev, ki je obresti omejevala do višine glavnice (pravilo ne ultra alterum tantum) v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudi pri plačilu v trgovinskih poslih (v nadaljevanju Direktiva 2000/35/ES)(1) ter da je podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije, ker navedene direktive ni prenesla v slovenski pravni red.

II. Potek postopka in trditve strank

3. Med pravdnima strankama je sporno tako vprašanje, ali pravni posel, iz katerega izvira zamuda, spada med trgovinske posle, za katere se uporablja Direktiva 2000/35/ES, kakor tudi vprašanje, ali je pravilo ne ultra alterum tantum v nasprotju z zahtevami Direktive 2000/35/ES. Sporno pa je bilo tudi vprašanje, ali je Republika Slovenije izkoristila možnost iz točke (b) 3. odstavka 6. člena direktive, da izključi veljavnost direktive za pogodbe, sklenjene pred 8. 8. 2002 oziroma 1. 5. 2001.

4Tožnik meni, da iz 16. točke uvodnih izjav Direktive 2000/35/ES in sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče) v zadevi 01051 Telecom GmbH, C-306/06, z dne 3. 4. 2008, izhaja zahteva, da se terjatve obrestujejo od nastopa zamude do plačila. Zato meni, da je pravilo ne ultra alterum tantum v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES. Trdi še, da njegov dogovor z Gasilskim društvom A., ki je po njegovih navedbah obsegal tudi nabavo tovornega vozila za prevoz vode s strani tožnika, organizacijo prevoza vode na ogrožena območja takratne Občine A., zaračunavanje prevozov občini, obračun vseh stroškov in končno delitev dobička med strankama, predstavlja trgovinski posel v smislu Direktive 2000/35/ES. Navaja tudi, da je za obravnavani posel najema avtocisterne izstavil račun.

5Republika Slovenija, toženka v obravnavani pravdni zadevi, se brani z navedbami, da je bila Direktiva 2000/35/ES sicer prenesena v slovenski pravni red (z OZ, Zakonom o spremembah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1A in Zakonom o javnih financah - ZJF), da pa so bile pri prenosu izključene pogodbe, sklenjene pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) 1. 5. 2004. Trdi tudi, da v konkretnem primeru ne gre za trgovinski posel v smislu direktive, saj ga je tožnik sklepal kot fizična oseba izven okvirov svoje samostojne gospodarske dejavnosti.

6Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18. 5. 2011 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikovo pritožbo zoper tako odločitev je sodišče druge stopnje zavrnilo s sodbo z dne 24. 1. 2012. Odločitev obeh sodišč temelji na presoji, da pravni posel, iz katerega je nastala zamuda pri plačilu, ne spada v področje uporabe Direktive 2000/35/ES. Presodili sta namreč, da tožnik pogodbe o najemu cisterne za prevoz vode ni sklenil kot subjekt v smislu 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES. Tak zaključek temelji na ugotovitvah, da je imel tožnik ob sklenitvi pogodbe obrtno dovoljenje za dejavnost „struženja strojnih delov in varjenje“, zaradi česar pogodbe o najemu cisterne za prevoz vode ni mogel skleniti kot obrtnik oziroma kot gospodarski subjekt v okviru svoje neodvisne gospodarske in strokovne dejavnosti. Tožnikovo trditev, da je za storitev najema izdal račun, sta obe sodišči šteli za nedokazano in nepomembno.

7Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ponavlja trditve, da posel ni vseboval samo najema avtomobilske cisterne, temveč je šlo za kompleksen posel zagotavljanja dostave pitne vode prebivalcem G. v sušnem obdobju, v katerem sta bila poleg tožnika in Gasilskega društva A. udeležena še Izvršni svet Občine A. in občinski štab Civilne zaščite. S tem v zvezi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga, s katerim je dokazoval obstoj in naravo navedenega posla. Vztraja, da je posel izvajal v okviru svoje obrtne dejavnosti, in navaja, da je za svoj del dobička izstavil račun. Tudi v zvezi z računom sodišču očita neizvedbo s tem povezanega dokaznega predloga. Nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje, da pravilo ne ultra alterum tantum ni v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES in da naj bi Republika Slovenija pri prenosu direktive izključila pogodbe, sklenjene pred 1. 5. 2004.

III. Pravo unije

8Ker je bil pravni posel, iz katerega izvira zamuda pri plačilu, sklenjen pred vstopom Republike Slovenije v EU, bi se lahko postavilo vprašanje časovne veljavnosti prava EU. Predložitveno sodišče je pri presoji tega vprašanja upoštevalo, da je do plačila terjatve po navedbah tožnika prišlo šele v maju 2010. V temu času je boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih urejala Direktiva 2000/35/ES.

9V 7. točki uvodnih izjav navedene direktive je navedeno, da so zaradi predolgih rokov in zamud pri plačilih podjetja, zlasti mala in srednje velika, administrativno in finančno zelo obremenjena. Še več, ti problemi so poglavitni vzrok plačilne nesposobnosti, ki ogroža preživetje podjetij, posledica pa je izguba številnih delovnih mest. V 13. točki uvodnih izjav je zapisano, da bi se ta direktiva morala omejiti na plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli in da ne ureja poslovanja s potrošniki, obresti v zvezi z drugimi plačili, npr. plačili glede na zakonodajo o čekih in menicah, plačili kot nadomestili za škodo, vključno s plačili zavarovalnic. V 14. točki uvodnih izjav je navedeno, da dejstvo, da ta direktiva velja za svobodne poklice, ne pomeni, da jih morajo države članice obravnavati kot podjetja ali trgovce za namene, ki jih ta direktiva ne vključuje. V 16. točki uvodnih izjav pa je zapisano, da je zamuda pri plačilih kršenje pogodbe, ki je postala finančno zanimiva za dolžnike v večini držav članic zaradi nizkih obrestnih mer na zamude pri plačilih in/ali dolgotrajnih postopkov sodnega varstva. Potrebna je odločna sprememba, vključno z nadomestili upnikom za njihove stroške, da bi preobrnili ta trend in zagotovili take posledice zamud pri plačilih, ki bi odvračale od zapoznelega plačevanja.

10Po določbi 1. člena Direktive 2000/35/ES se ta direktiva uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.

11Po prvem pododstavku 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES so „trgovinski posli“ posli med podjetji ali med podjetji in državnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo. Po tretjem pododstavku 1. točke 2. člena navedene direktive pa je „podjetje“ katerakoli organizacija, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, tudi če jo izvaja ena sama oseba.

12Za obravnavani primer je pomembna še določba točke (a) prvega odstavka 3. člena Direktive 2000/35/ES. Ta določa, da je upnik upravičen do obresti za zamudo pri plačilu, če: (i) izpolnjuje svoje pogodbene in zakonske obveznosti; in (ii) zapadle vsote ne prejme pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo.

IV. Nacionalni predpisi

13V okviru prenosa in izvajanja Direktive 2000/35/ES Republika Slovenija ni sprejela predpisa, ki bi vseboval splošno določbo o (izključitvi) veljavnosti te direktive za pogodbe, sklenjene pred njenim vstopom v EU 1. 5. 2004.

14V obravnavanem primeru relevantno pravilo, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, je v slovenskem pravnem redu urejeno z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja. Do 31. 12. 2001 je tak zakon bil Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je to pravilo vseboval v prvem odstavku 277. člena. Od 1. 1. 2002 pa so posledice zamude urejene v OZ, ki enako pravilo vsebuje v prvem odstavku 378. člena. Po določbi 1060. člena OZ se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

15Za obravnavani primer je pomembno, da je v prvem obdobju svoje veljavnosti OZ v 376. členu vseboval splošno pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (t. i. pravilo ne ultra alterum tantum). Takšnega pravila ZOR ni vseboval. Pomembno je še, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se je za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporabljal 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Posledica navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije je bila, da se je tudi za obligacijska razmerja, za katere se je glede na čas njihovega nastanka sicer uporabljal ZOR, za zamudne obresti od 1. 1. 2002 dalje uporabljalo pravilo ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ. Zakonodajalec je kasneje z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki velja od 22. 5. 2007, razveljavil določbo 376. člena OZ in v zakonik vnesel nov 382.a člen OZ, s katerim je pravilo ne ultra alterum tantum omejil na pogodbene obresti.

16Pogoje in način opravljanja gospodarske dejavnosti za fizične osebe je v času, ko je bil sklenjen pravni posel, iz katerega izvira zamuda (julij 1993), urejal stari Obrtni zakon(2) (v nadaljevanju ObrZ/88). Gre za zakon, ki je bil sprejet pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in sprejemom Ustave Republike Slovenije. Za ObrZ/88 je bil značilen normativni sistem samostojnega opravljanja gospodarske dejavnosti. Fizični osebi je bilo namreč dovoljeno opravljanje samostojne gospodarske dejavnosti le, če ji je bilo s strani pristojnega organa in ob izkazanih pogojih izdano dovoljenje (t. i. obrtno dovoljenje), ki je obvezno vsebovalo tudi navedbo dejavnosti, za katero je bilo dovoljenje izdano. ObrZ/88 tako med drugim določa:

8člen: (1) S samostojnim osebnim delom po tem zakonu je mogoče opravljati vse dejavnosti oziroma dela iz posamezne dejavnosti, ki niso prepovedana z zakonom. (2) Samostojni obrtnik lahko opravlja eno ali več dejavnosti, če izpolnjuje zanje predpisane pogoje sam ali eden od delavcev, ki so pri njem zaposleni.

9člen: V okviru dejavnosti iz prejšnjega člena tega zakona lahko opravlja samostojni obrtnik vsa storitvena in proizvodna dela. V okviru teh dejavnosti lahko opravlja tudi vse intelektualne storitve, ki sodijo v obseg posamezne dejavnosti, ali pa le posamezna dela iz določene dejavnosti.

14člen: (1) Obrtno dovoljenje se izda, če prosilec izpolnjuje predpisane pogoje, najpozneje v petnajstih dneh, ko je izročil pristojnemu občinskemu upravnemu organu pravilno sestavljeno zahtevo za izdajo obrtnega dovoljenja in dokaze o izpolnjevanju pogojev. (2) V dovoljenju pristojni občinski upravni organ navede dejavnost in dela, ki jih bo opravljal samostojni obrtnik.

17ObrZ/88 je bil kasneje spremenjen z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD),(3) ki je uvedel institut samostojnega podjetnika, ter Obrtnim zakonom (v nadaljevanju ObrZ),(4) ki je status obrtnika ohranil le še za obrtne dejavnosti, določene s tem zakonom. Skladno z določbami 75. člena ZGD je samostojni podjetnik lahko začel opravljati svojo dejavnost, ko je pristojnemu organu priglasil začetek opravljanja dejavnosti in je bil vpisan v imenik podjetnikov. Navedena priglasitev dejavnosti, ki ima konstitutivno naravo, je morala vsebovati tudi navedbo dejavnosti, ki jo je samostojni podjetnik nato opravljal. Skladno s 6. členom ObrZ pa obrtnik (ki ima hkrati položaj samostojnega podjetnika) tudi po novem zakonu pravico do opravljanja obrtne dejavnosti pridobi šele na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register. Za obravnavani primer je še pomembno, da je ZGD v 584. členu določal, da osebe, ki so registrirane za opravljanje dejavnosti po obrtnem zakonu (ObrZ/88), nadaljujejo z delom na način in pod pogoji, pod katerimi so vpisane v register, in se uskladijo z določbami ZGD do 31. 12. 1994.

V. Razlogi za postavitev vprašanja

18Za presojo utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka zoper državo je med drugim pomembno, ali pravni posel, iz katerega v tem primeru izvira zamuda, spada v področje uporabe Direktive 2000/35/ES. V primeru, da je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa se postavlja še vprašanje, ali je pravilo ne ultra alterum tantum, ki ga je v relevantnem času slovenska zakonodaja vsebovala tudi za zamudne obresti, v nasprotju z zahtevami direktive.

19Predložitvenemu sodišču se v okviru prvega vprašanja poraja dvom o tem, ali je kot trgovinski posel v smislu navedene direktive mogoče šteti tudi pravni posel, ki ga je fizična oseba sklenila izven neodvisne gospodarske in strokovne dejavnosti, za katero je registrirana. Direktiva 2000/35/ES kot element opredelitve podjetja v tretjem pododstavku 1. točke 2. člena vsebuje pojem delovanja v okviru „neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti“. Predložitvenemu sodišču se v zvezi s tem postavlja vprašanje, ali je navedeno opredelitev mogoče razlagati tudi tako, da zajema pravne posle, ki jih posameznik, ki je sicer registriran za opravljanje gospodarske dejavnosti, sklene v okviru katerekoli dejavnosti, ki je po svoji naravi lahko gospodarska dejavnost, posel pa je usmerjen v pridobivanje dobička in je bil zanj izdan račun (kar smiselno zatrjuje tožnik). Po drugi strani pa kot možno vidi tudi nasprotno interpretacijo, po kateri je zlasti v sistemu, v katerem je posamezniku dovoljenje izdano (oziroma je registriran) za opravljanje vnaprej določenih dejavnosti, mogoče kot njegovo gospodarsko in strokovno dejavnost v smislu navedene določbe direktive šteti le dejavnost, za katero je posameznik registriran. V obeh primerih gre za to, da je pri fizičnih osebah treba ločiti njihovo neodvisno gospodarsko ali strokovno dejavnost od njihovega siceršnjega udejstvovanja v pravnem prometu, slednje pa ne more biti omejeno le na posameznikov položaj potrošnika. Zato je predložitveno sodišče za primer, da bi bil odgovor na prvo zastavljeno vprašanje negativen, v drugem vprašanju opredelilo elemente, ki bi lahko bili podlaga za navedeno razlikovanje v konkretnem primeru.

20Dvom se predložitvenemu sodišču poraja tudi glede vprašanja, ali je pravilo ne ultra alterum tantum v nasprotju z zahtevami direktive. Iz določbe točke (c) prvega odstavka 3. člena Direktive 2000/35/ES izhaja upnikova pravica do obresti za zamudo pri plačilu. Iz te in drugih določb direktive pa ni mogoče nedvoumno razbrati pravila, da zneska zamudnih obresti ne bi bilo mogoče omejiti z višino dolgovane glavnice. Uvodne izjave direktive sicer kažejo na to, da je njen namen vzpostaviti ureditev, v okviru katere tudi v razmerah dolgotrajnih sodnih postopkov zamuda pri plačilu za dolžnike ne bi smela biti finančno zanimiva. Tožnik svojo razlago direktive utemeljuje tudi s sklicevanjem na sodbo Sodišča v zadevi 01051 Telecom GmbH, C-306/06. Predložitveno sodišče pa meni, da navedene sodbe ni mogoče razlagati tako široko, saj je Sodišče v njej odgovorilo zgolj na vprašanje, kdaj se v primeru plačila z bančnim nakazilom plačilo šteje za pravočasno tako, da prepreči tek zamudnih obresti ali ga ustavi. Čeprav trenutek pravočasnega plačila, kot ga je v navedeni zadevi opredelilo Sodišče, pomeni tudi ustavitev teka zamudnih obresti, pa vendarle s tem ni bilo odgovorjeno na vprašanje teka zamudnih obresti z vidika, s kakršnega se postavlja v obravnavani zadevi, to je, ali morajo zamudne obresti v vsakem primeru (tudi ko že dosežejo glavnico) teči do plačila.

21Glede na navedeno Vrhovno sodišče RS na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče za odgovor na naslednji vprašanji:
(1) ali je določbo tretjega pododstavka 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES treba razlagati tako, da v sistemu, kjer se fizični osebi za opravljanje gospodarske dejavnosti izda dovoljenje, ki vsebuje navedbo dejavnosti, za katero je dovoljenje izdano, ne gre za podjetje in posledično tudi ne za trgovinski posel v smislu navedene določbe direktive, če se posel, iz katerega izvira zamuda pri plačilu, nanaša na dejavnost, ki z dovoljenjem ni zajeta;
ter če je odgovor na prejšnje vprašanje negativen, še vprašanji,
(2) ali je določbo tretjega pododstavka 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES treba razlagati tako, da se fizična oseba šteje za podjetje, pravni posel, iz katerega izvira zamuda pri plačilu, pa za trgovinski posel v smislu navedene določbe direktive, če gre za pravni posel, ki sicer ne spada v registrirano dejavnost te fizične osebe, izhaja pa iz dejavnosti, ki je po svoji naravi lahko gospodarska dejavnost, ter je bil zanj izstavljen račun; in
(3) ali je pravilo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, (pravilo ne ultra alterum tantum) v nasprotju z določbami Direktive 2000/35/ES?

---

(1) UL L 200 z dne 8. 8. 2000, str. 35.
(2) Uradni list SRS, št. 35/88 s spremembami.
(3) Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami. ZGD je veljal od 7. 10. 1993 do 3. 5. 2006, ko ga je nadomestil novi Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki ni bistveno posegel v tu opisano ureditev samostojnega podjetnika.
(4) Uradni list RS, št. 50/94 s spremembami.