VSRS sodba III Ips 34/2013

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 88/2012-7 z dne 22. 1. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja kršitve 7. člena, 285. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z ugotavljanjem in presojo predmeta zavarovanja za rizik toče („gotova vozila“) ter glede vprašanja kršitve 286. člena ZPP v zvezi z navedbo in predlaganimi dokazi glede povečanja kapacitet proizvodnje.

4Na podlagi navedenega sklepa vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Tožeča stranka je imela pri toženi stranki zavarovana „gotova vozila“ na prostem za rizik toče.

- 16. 6. 2009 je na 50 vozilih in 2 šasijah tožeče stranke, ki so bila parkirana na prostem, nastala škoda zaradi toče.

- Tožena stranka je za 13 vozil in 2 šasiji priznala zavarovalnino; glede ostalih pa je trdila, da vozil ni bilo mogoče šteti za „gotova“.

8Med pravdnima strankama je bilo sporno, kaj se šteje za „gotovo vozilo“, saj so bila le taka vozila predmet zavarovanja (5. točka zavarovalne police 511-1222049).

9Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tudi 13 vozil, za katera je tožena stranka priznala in izplačala zavarovalnino, ni imelo vgrajenih vseh delov. Presodili sta, da je s tem tožena stranka tudi sama štela, da termin „gotova vozila“ ne pomeni le tistih vozil, ki jim ni manjkal noben element, zaradi česar je bistveno le, da so bila vozila odobrena z žigom in podpisom odgovorne osebe pred dnem nastopa zavarovalnega primera. Presodili sta, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, saj je bilo poškodovanih 50 vozil in 2 šasiji tožeče stranke.

10Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). Do očitkov zmotne uporabe materialnega prava ter zatrjevanih kršitev iz 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se zato ni opredeljevalo.

11Očitek revidentke o kršitvi 7. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen. Tožeča stranka se je že v tožbi sklicevala na delno priznanje škode s strani tožene stranke, ki je izplačala zavarovalnino za 2 šasiji in 13 poškodovanih vozil. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je za 13 vozil izplačala zavarovalnino, ker sta bili dve od teh vozil že naloženi na tovornjak; preostala pa so se nahajala na zunanjem parkirišču in so bila pripravljena za odpremo in prevzem. Za preostalih 37 vozil zavarovalnine po lastnih trditvah ni priznala, ker vozila niso bila gotova. Glede na te trditve je sodišče prve stopnje smelo narediti primerjavo med vozili, za katere je tožena stranka priznala zavarovalnino, in med vozili, za katera tožeča stranka vtožuje plačilo v tej pravdi. S tem ni odločalo mimo trditvene podlage.

12Sodišče prve stopnje je razlago spornega določila zavarovalne pogodbe (5. točke zavarovalne police 511-1222049) oprlo na interpretacijo pojma „gotova vozila“ s strani tožene stranke. Presodilo je, da je tožena stranka s tem, ko je izplačala zavarovalnino za 13 vozil in 2 šasiji, kot gotova štela tista vozila, ki so bila odobrena z žigom in podpisom s strani odgovorne osebe pred dnevom nastanka zavarovalnega primera, četudi niso imela vgrajenih vseh elementov. Da je navedeno treba šteti za ključno dejstvo v zvezi z razlago termina „gotova vozila“, je opozorila že tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2011, medtem ko se je tožena stranka zavzemala za to, da se kot „gotova“ štejejo vozila, ki imajo dokument prevzemne kontrole ali vsaj zaključen delovni nalog,(1) oziroma da je dokončanost vozil treba izkazati s predložitvijo potrdil o skladnosti.(2)

13Glede na to, da sta stranki različno razlagali termin „gotova vozila“ ter da sta kot bistvene navajali različne okoliščine za opredelitev tega pojma, bi morala tožena stranka računati s tem, da je lahko relevantna in odločilna tudi okoliščina, na katero se je sklicevala tožeča stranka. Če zapisnikov o končni kontroli vozil ni pravočasno prejela, kot to zatrjuje v reviziji(3), bi lahko to pravočasno navedla. O tem se je imela možnost izjaviti, saj je tožeča stranka opisano zatrjevala že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je na navedeno ni bilo dolžno opozarjati, saj materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost njenih pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.(4) Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo 285. člena ZPP, tako ni podana.

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je na prostem nahajalo tudi 37 vozil, ki jih je štelo za „gotova vozila“. Glede na te ugotovitve, ki jih zaradi omejitve iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni več mogoče izpodbijati, trditve tožene stranke v reviziji v zvezi s pravočasnostjo navedb in predložitve dokazov, ki se nanašajo na povečanje kapacitet proizvodnje tožeče stranke, na odločitev ne morejo vplivati. Do kršitve 286. člena ZPP se zato Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

15Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

Op. št. (2): Navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2011.

Op. št. (3): Tožena stranka trdi, da v času, ko je izplačala zavarovalnino za 13 vozil in 2 šasiji, ni razpolagala z dnevniki končne kontrole in s specifikacijo vozil, saj ji je tožeča stranka to dokumentacijo dostavila šele kasneje.

Op. št. (4): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014.