VSRS Sklep III Ips 37/2018

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 2,003.386,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pritožbenemu ali prvostopenjskemu sodišču.

4Revizija je bila vročena toženi stranki. Obe toženki v odgovoru nanjo predlagata zavrnitev revizije.

5Revizija je utemeljena.

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

7Iz sodb in dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva in potek postopka:

− Tožeča stranka je 31. 12. 2009 s prvo toženko sklenila pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 22/2009 in št. 23/2009, na podlagi katerih ji je posodila 60.000,00 EUR in 2,113.386, 86 EUR.

− Nad tožečo stranko se je 9. 8. 2010 začel stečajni postopek.

− Obe posojili sta zapadli v plačilo 31. 12. 2010. Na ta dan je terjatev tožeče stranke do prve toženke znašala 2,003.386,86 EUR.

− 18. 4. 2011 sta tožeča stranka in prva toženka sklenili še pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 2/2011, na podlagi katere je tožeča stranka prvi toženki posodila 15.000,00 EUR.

− Prva toženka je tožeči stranki 2. 8. 2012 nakazala 7.500,00 EUR, 22. 7. 2013 pa še 4.000,00 EUR. Obe plačili sta bili namenjeni poplačilu obveznosti po posojilni pogodbi št. 2/2011. Tudi plačili v višini 3.400,00 EUR in 890,17 EUR, izvršeni 5. 8. 2014, sta bili namenjeni poplačilu posojila po pogodbi št. 2/2011.

− 2. 4. 2013 je bila skupščina prve toženke seznanjena z obstojem obveznosti prve toženke do tožeče stranke v skupni višini 2,010.887,00 EUR.

− Tožeča stranka je z drugo toženko 15. 5. 2013 sklenila Pogodbo o prodaji premoženja stečajnega dolžnika, s katero se je druga toženka kot solidarni porok in plačnik zavezala poravnati obveznost prve toženke iz posojilnih pogodb do višine 1,900.000,00 EUR.

− Predlog za izvršbo, s katerim se je začel ta postopek, je bil vložen 15. 1. 2015.

8Tožeča stranka je zahtevala plačilo obveznosti po posojilnih pogodbah št. 22/2009 in št. 23/2009. Toženki sta ugovarjali zastaranje terjatve.

9Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je vtoževana terjatev zastarala. Pojasnili sta, da 3-letni zastaralni rok v času od 9. 8. 2010, ko se je začel stečajni postopek nad tožečo stranko, do 9. 8. 2011, na podlagi 249. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ni tekel. Presojali sta, ali je z delnim plačilom posojila, ki ga je izvršila prva toženka v letih 2012 in 2013, prišlo do pretrganja zastaranja, in zaključili, da do pretrganja ni prišlo, saj ni šlo za plačila dolga po pogodbah, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, temveč za poplačilo dolga po drugi posojilni pogodbi (št. 2/2011). Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da seznanitev z obstojem dolga na skupščini ne pomeni pripoznave dolga.

Glede zahtevka zoper prvo toženko

10Z revizijskimi trditvami, da sta sodišči napačno šteli, da so bila delna plačila, ki jih je izvršila prva toženka, namenjena poplačilu dolga po posojilni pogodbi št. 2/2011, tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Očitek zmotne uporabe materialnega prava (neuporabe 287. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki ga s tem v zvezi izpostavlja revidentka, ni utemeljen, saj sta sodišči dejstvo, katera obveznost se poravnava, ugotavljali na podlagi dokazov pravdnih strank in ne samoiniciativno. Ugotovili sta, da delna plačila zneskovno popolnoma sovpadata z opominom, ki ga je tožeča stranka 29. 7. 2014 poslala prvi toženki. Drži sicer stališče revidentke, da je določba 287. člena OZ, ki določa vrstni red vračunavanja izpolnitev, v primeru, da ni sporazuma med upnikom in dolžnikom, kogentna določba. Vendar pa je glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje treba šteti, da sta se tožeča stranka in prva toženka na podlagi poslanega opomina in plačila denarnega zneska na podlagi tega opomina smiselno sporazumeli, da prva toženka poravnava obveznost iz posojilne pogodbe št. 2/2011. Ne gre torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, temveč na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

11364. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

12Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da se je skupščina prve toženke 2. 4. 2013 seznanila s poslovnim načrtom prve toženke za leto 2013. V tem poslovnem načrtu je vsebovana tudi tabela kreditov, iz katere izhaja, da znaša znesek posojila do tožeče stranke kot posojilodajalke 2,010.887,00 EUR.

13Pripoznava dolga mora biti jasna, nepogojna in določena. Iz izjave ali konkludentnega ravnanja mora biti razvidna pravna podlaga terjatve.¹ Tabele kreditov, v kateri je prva toženka opredelila višino posojila, ni mogoče šteti za pripoznavo njene obveznosti do tožeče stranke iz posojilnih pogodb št. 22/2009 in št. 23/2009, ki jo vtožuje v plačilo v tem postopku. Iz primeroma naštetih konkludentnih ravnanj v drugem odstavku 364. člena OZ, ki predstavljajo pripoznavo dolga, je mogoče razbrati, da mora iz ravnanja dolžnika jasno izhajati, da je njegov namen priznati obstoj dolga do upnika. Gre za ravnanja, usmerjena v poplačilo obveznosti. Zgolj omembe kredita v poslovnem načrtu pa ni mogoče opredeliti za takšno ravnanje.

14Tožeča stranka v reviziji nasprotuje zavrnitvi dokaza z zaslišanjem takratnega zakonitega zastopnika prve toženke A. A. in stečajnega upravitelja tožeče stranke. V pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2015, v kateri je predlagala njuno zaslišanje, je navedla, da je bilo zastaranje terjatve večkrat pretrgano s pripoznavo dolga zakonitih zastopnikov obeh toženk. Stečajni upravitelj tožeče stranke naj bi se večkrat dobil z obema, na sestankih pa naj bi se pogovarjali o vračilih dolga. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala zaslišanje A. A., ki naj bi bil prisoten na sestankih in naj bi vedel izpovedati o pripoznavi dolga, ter stečajnega upravitelja tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da naj bi bila trditvena podlaga tožeče stranke glede ustne pripoznave dolga pomanjkljiva, zato je presodilo, da je bil dokaz z zaslišanjem obeh prič pred prvostopenjskim sodiščem utemeljeno zavrnjen.

15Stranka, ki predlaga, da naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev (236. člen ZPP). Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2015 te podatke navedla. V zadostni meri je pojasnila, da naj bi priči izpovedali o ustni pripoznavi dolga, ki naj bi bila podana na sestankih, na katerih sta bili priči prisotni. Očitek o zagrešitvi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 236. členom ZPP pred sodiščem druge stopnje je tako utemeljen. Presoja pritožbenega sodišča, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede ustne pripoznave dolga nezadostna za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ni pravilna.

Glede zahtevka zoper drugo toženko

16Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da od druge toženke zahteva plačilo na podlagi njene poroštvene obveznosti ter hkrati tudi na podlagi pogodbene odškodninske obveznosti, ker naj bi se druga toženka s pogodbo zavezala, da bo prvi toženki zagotovila denarna sredstva, ki ji bodo omogočala, da bo lahko poplačala svoje obveznosti po posojilnih pogodbah št. 22/2009 in št. 23/2009. Sodišče druge stopnje je glede zahtevka zoper drugo toženko, ki temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, zapisalo, da je ta nesklepčen in kot tak nepotreben vsebinske obravnave (10. točka obrazložitve na strani 4. sodbe sodišča druge stopnje).

17Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, je utemeljen. Sodišče druge stopnje namreč ni z ničemer obrazložilo razlogov, zakaj je presodilo, da zahtevek v tem delu ni sklepčen. S tem je tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj razlogov za takšno odločitev iz nje ni mogoče razbrati.

Odločitev o reviziji

18Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v celoti in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

19V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje ponovno presoditi pritožbene očitke o neizvedbi dokaza z zaslišanjem A. A. in o pogodbeni odškodninski odgovornosti druge toženke oziroma obrazložiti razloge za presojo, da ta del zahtevka ni sklepčen.

20Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Glej tudi dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 364. členu, str. 500 – 503.