VSM Sklep V Kp 6122/2016

Pritožbi zagovornika obdolženega D.D. in zagovornice obdolženega R.R. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloga zagovornice obdolženega R.R. in zagovornika obdolženega D.D. za izločitev dokazov.

2Proti sklepu sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Bistvo predloga za izločitev dokazov in sedaj pritožb je v zatrjevanju, da bi moralo sodišče prve stopnje iz spisa izločiti vse izjave obdolžencev, podane v okviru davčnega postopka, skupaj z listinami in dopisi ter pojasnili, ki so jih posredovali sami ali po pooblaščencih, vse reprodukcije teh izjav, dopisov ali pojasnil, ki so vsebovani v zapisnikih Davčnega urada (v nadaljevanju DU), odločbah DU, kazenski ovadbi in obtožnici zato, ker se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava, oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. DU je namreč tekom davčnega postopka aktivno sodeloval z organi pregona, jih obveščal o postopku ter jim posredoval dokumentacijo iz davčnega spisa in da jim je dne 8. 12. 2014 poslal kopije odločb drugostopenjskega organa in informiral o stanju postopkov zoper sedaj obdolženega M.M.

Po mnenju pritožb bi moralo sodišče, da se razjasnijo vprašanja, ali je bil davčni postopek voden pošteno in da se tekom njega ni pridobivalo dokazov za potrebe poznejšega kazenskega postopka in da ta ni bil usmerjan s strani policije in niti s strani tožilstva, zaslišati kriminalističnega inšpektorja D.H. in inšpektorja DU M.D. in M.K., ki sta vodila davčne postopke zoper sedaj obdolžene. Predlagala sta tudi, da naj se na finančnem uradu pridobijo dopisi s kratico SKP, s katerimi je slednji pozival na dostavo dokumentacije in vse uradne zaznamke, ki se nanašajo na predajo dokumentacije s strani takrat DU na SKP ter pridobitev drugih uradnih zaznamkov o telefonskih klicih med takrat DU in SKP, saj iz dopisov DU med drugim izhaja, da se dokumentacija dostavlja na podlagi telefonskih klicev, kar po mnenju obdolženega R.R. oziroma zagovornikov kaže na sodelovanje SKP in DU v času, ko je davčni postopek zoper obdolžence še potekal.

5Sodišče prve stopnje je 17. 5. 2018 izvedlo narok za izločitev nedovoljenih dokazov in na njem zaslišalo v točki 4 navedene priče. Iz vsebine zaslišanj teh prič in drugih podatkov spisa izhaja, da je v letu 2010 nemški davčni organ zaprosil slovenskega, da preveri kdo je dvigoval denar iz računa nemške firme in zakaj je bil ta denar porabljen. Sodelovanje med nemškimi in slovenskimi davčnimi organi je potekalo preko Oddelka za mednarodno izmenjavo na Generalnem davčnem uradu, od katerega je DU dobil nalogo, da se ti podatki pripravijo. Generalni urad je nato poslal podatke tožilstvu in v jeseni 2012 je bila formirana posebna preiskovalna skupina, pred izdajo sklepov o uvedbi davčno inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), v kateri so sodelovali, DU, tožilstvo in policija. Kot priča zaslišani davčni inšpektor M.D. je pojasnil, da kadar obstaja sum storitve kaznivega dejanja, vedno o tem obvestijo policijo. V konkretnem primeru so policijo seznanili, da gre za dvige iz računa v Nemčiji in kdo je te dvige opravil. Za vsako od oseb, ki je dvige opravila, so opravili tudi davčni postopek. Šlo je za štiri ločene postopke, ki so bili med seboj povezani. Ko so prišli do končnih zaključkov, s katerimi so bili zavezanci seznanjeni in so lahko podali pripombe, ki se upoštevajo, v kolikor so utemeljene, so izdali odločbe. V kolikor ugotovijo, da gre za prekršek, ukrepajo sami, sicer pa posredujejo podatke, kar je običajni postopek in tudi v tem primeru ni bilo nič drugače, tožilstvu in policiji. Posebej je še pojasnil, da je sodeloval v posebni preiskovalni skupini, oseb, za katere se je vodil davčni postopek po odredbi, s katero se je ustanovila ta posebna preiskovalna komisija, ni obvestil, saj za kaj takega da bi jih obveščal, ni pravne podlage, saj sami vodijo upravni postopek. Sam je sicer policiji naznanil sum storitve kaznivega dejanja, kar je običajno, vendar na podlagi njegovega obvestila ni bila formirana posebna preiskovalna komisija. Dela v okviru skupine ni nihče usmerjal, davčni postopek so vodili sami, če pa je bilo potrebno pa so le odgovorili na razna zaprosila. V zvezi s to izpovedbo priče D. je sodišče prve stopnje obrazložilo, da lahko davčni organ pomembna dejstva ugotovi tako, da pridobi podatke od oseb, ki kaj vedo o zadevi, vendar ne na način, da bi bile zaslišane kot priče v postopku (41. člen Zakona o davčnem postopku - v nadaljevanju ZDavP-2). V davčnem postopku je organ skladno z določili ZDavP-2, zlasti na podlagi 39. in 41. člena po uradni dolžnosti pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe (5. člen ZDavP-2). Tako morajo skladno z 41. členom ZDavP-2 fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Takšno izpovedbo priče Dvoršak je potrdila tudi zaslišana priča M.K., ki je sicer le deloma sodelovala v upravnem delu postopka, prav tako pa tudi zaslišan kriminalist gospodarskega oddelka SKP PU D.H. Ta je še posebej pojasnil, da so s strani takrat DURS-a, sedaj FURS-a, prejeli naznanilo o kaznivem dejanju, v letu 2012 pa je bila v ta namen ustanovljena posebna preiskovalna komisija, ki jo je določilo Specializirano državno tožilstvo, na podlagi tega pa so sami zbirali obvestila. Pojasnil je še, da je njegov prispevek v zadevi bil v tem, da je po končanem zbiranju obvestil sestavil kazensko ovadbo, ki je bila posredovana Specializiranemu državnemu tožilstvu, ki je v predkazenskem postopku tudi usmerjalo njihovo delo. Davčnim inšpektorjem ni dajal nobenih navodil, kako naj vodijo inšpekcijski nadzor zoper sedaj obdolžene osebe, saj gre za dva ločena, samostojna postopka. Sami namreč delajo po ZKP, davčni inšpektorji pa po Zakonu o davčnem postopku.

6Na podlagi zbranih podatkov je moč nedvomno zaključiti, da so davčni postopki in predkazenski postopek tekli ločeno in samostojno. Pritožbeno sodišče poudarja in se tudi samo sklicuje na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Vrhovno sodišče je v sodbi zapisalo, da je bilo v (ustavno) sodni praksi že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 obrazložilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena. Ustavno sodišče pa je v zvezi z dometom privilegija zoper samoobtožbo v omenjeni odločbi sprejelo stališče, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. Iz odločbe Ustavnega sodišča pa še dodatno izhaja, da se pravica privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

7Stališči, ki sta ju zavzeli Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedenih odločbah, pritožba razume narobe. Davčni postopki, ki jih je izvajal Davčni urad v kritičnem času, bi se lahko obravnavali, da se de facto vrši kazenska preiskava zoper obdolžence, le takrat ko bi policija prejela ovadbo od nekoga, ki bi prijavil davčnega zavezanca, da je utajil davek in bi naročila izvedbo inšpekcijskih in nadzornih postopkov FURS-u, ki bi torej na podlagi zahteve policije začel zbirati podatke, zbrani podatki pa bi bili uporabljeni za kasnejši kazenski postopek. V obravnavani zadevi pa je DU bil zaprošen od nemških davčnih organov, da preveri zaprošene podatke, kar pa je lahko storil le na podlagi davčno inšpekcijskega nadzora, in sicer z obnovo davčnih postopkov.

8Sicer pa pritožbe spregledajo določbe prvega odstavka 145. člena ZKP, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni ali če kako drugače zanje zvedo. Skladno z drugim odstavkom 145. člena ZKP morajo navedeni organi in organizacije obenem z ovadbo navesti dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno ter druga dokazila. Ker so dokazi, ki jih kazenski ovadbi priloži državni organ, pridobljeni oziroma zbrani po postopku, ki se ne ravna po določbah 29. člena Ustave Republike Slovenije in ZKP, se kljub določbi 145. člena ZKP, ki državnemu organu nalaga dolžnost naznaniti kazniva dejanja in predložiti dokaze, lahko postavi vprašanje dopustnosti takšnih dokazov v kazenskem postopku (18. člen ZKP). V določbi drugega odstavka 18. člena ZKP se dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne omenjajo med dokaze, na katere se sodna odločba ne bi smela opreti.

9Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki jih dejansko tudi ni natančno poimenovalo ter tudi pritožbene navedbe za izvedbo dodatnih dokazov. Ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).