145. člen ZKP

Ni mogoče trditi, da je postopek po ZPND predstavljal de facto kazensko preiskavo pod krinko nekazenskega postopka, je pa po presoji pritožbenega senata izpolnjen drugi alternativni pogoj, namreč da je bila dejavnost uradnih oseb CSD usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

Kazenska ovadba je obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (145. do 147. člen ZKP). Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej toženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom pristojnega sodišča ter Okrožnega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta. Prav tako okoliščina, da je toženec vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi domnevno nezakonitega in pristranskega sojenja pristojnega sodišča (ki se po navedbah toženca obravnava pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih obveznosti v zvezi s pogodbo o odprtju in vodenju TRR namreč ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu oziroma njegovim sodnicam in sodnikom namenjeni

Inšpektor je izjavo osumljenca pridobil v okviru pooblastil oziroma pravic in dolžnosti gozdarske inšpekcije ter izključno za potrebe inšpekcijskega postopka, torej zoper sedanjega osumljenca ni de facto vodil kazenske preiskave, in ga pred zaslišanjem tudi ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobtožbo.

Dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, ki so bili pridobljeni v nekazenskih postopkih, je potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Domet privilegija zoper samoobtožbo se ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu.

Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej nasprotni udeleženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom Okrajnega sodišča v Mariboru, Okrožnega sodišča v Mariboru ter Višjega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta. Prav tako pristojno sodišče v postopku za postavitev nasprotnega udeleženca pod skrbništvo ne bo odločalo o obstoju očitanih kaznivih dejanj oziroma o pravilnosti in zakonitosti sodniških odločitev v njegovih drugih zadevah. Nezadovoljstvo nasprotnega udeleženca z izidom drugih postopkov pred pristojnim sodiščem pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.

Splošna bolnišnica, ki je v času, ko je bila obtožba že pravnomočna, naključno prišla do podatkov, za katere je ocenila, da bi lahko bili dokaz v kazenski zadevi, v kateri ima sama položaj oškodovanca, ni mogla in ne smela prezreti dokazov, saj ima nenazadnje po določbi prvega odstavka 59. člena ZKP oškodovanec v kazenskem postopku med drugim tako v fazi preiskave kot tudi glavne obravnave pravico predlagati dokaze, zbiranje dokaznega gradiva pa ureja tudi 145. člen ZKP, ki vse državne organe in organizacije z javnimi pooblastili zavezuje ne le naznaniti kazniva dejanja, temveč navesti tudi dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar je oškodovano bolnišnico, ki je javni zavod, tudi v tem smislu zavezovalo k predložitvi naključno najdene elektronske dokumentacije iz prejšnjega prenosnega računalnika obtoženke, ki se je nahajala na strežniku.

Stališči, ki sta ju zavzeli Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedenih odločbah, pritožba razume narobe. Davčni postopki, ki jih je izvajal Davčni urad v kritičnem času, bi se lahko obravnavali, da se de facto vrši kazenska preiskava zoper obdolžence, le takrat ko bi policija prejela ovadbo od nekoga, ki bi prijavil davčnega zavezanca, da je utajil davek in bi naročila izvedbo inšpekcijskih in nadzornih postopkov FURS-u, ki bi torej na podlagi zahteve policije začel zbirati podatke, zbrani podatki pa bi bili uporabljeni za kasnejši kazenski postopek. V obravnavani zadevi pa je DU bil zaprošen od nemških davčnih organov, da preveri zaprošene podatke, kar pa je lahko storil le na podlagi davčno inšpekcijskega nadzora, in sicer z obnovo davčnih postopkov.

Toženec je dolžan plačevati preživnino v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR), zato so nepomembne njegove trditve, da na drug način pokriva potrebe tožnikov oziroma, da jima kupuje razne potrebne stvari. Na ta način bi veljavno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost le v primeru, če bi zakonita zastopnica tožnikov s tem soglašala, česar pa toženec ni zatrjeval. Če bi najemnina res znašala samo 120,00 EUR, A. A. ne bi imel nobenega razloga, da je odklonil odgovor na to vprašanje. Takšno ravnanje jasno kaže na izogibanje davčni obveznosti (ker gre za očiten sum storitve kaznivega dejanja, bi prvo sodišče moralo ustrezno reagirati v smislu 145. člena ZKP).

Tožnik ob sklenitvi sporazuma glede na zakonske določbe o dolžnosti naznanitve kaznivih dejanj javnih oseb ni mogel biti v zmoti glede tega, da ga bo tožena stranka naznanila – nasprotno, to bi moral pričakovati, ne glede na morebitne obljube tožene stranke, saj bi se moral zavedati, da tovrstnih obljub tožena stranka ne bo mogla in smela izpolniti. Tožnik ne more trditi, da ga je tožena stranka z vložitvijo kazenske ovadbe prevarala, če pa je vedel ali pa bi moral vedeti, da je to dolžna storiti.

Zgolj dejstvo, da je podana kazenska ovadba zoper sodnika, ki vodi postopek, ne more predstavljati utemeljenega razloga za delegacijo; drugačna razlaga bi namreč omogočala celo izigravanje tega instituta.

Tožnik (ravnatelj osnovne šole) bi moral potem, ko je bil s strani sodelavk obveščen o neprimernem obnašanju učitelja do učenke, podati prijavo pristojnim organom kazenskega pregona v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca - učitelja. Takšna dolžnost izrecno izhaja iz določbe 28. člena Pravilnika o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki v 1. odstavku določa, da so ravnatelj oziroma pooblaščeni delavci, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost učenca, dolžni v skladu z zakonom o socialnem varstvu o tem obvestiti center za socialno delo na svojem področju. Drugi odstavek tega člena pa določa, da je šola dolžna zaščititi učenčeve koristi in v ta namen pristojne organe kazenskega pregona (policija oziroma državno tožilstvo) obveščati o primerih, ko strokovni delavci zvedo za primere telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja, izkoriščanja ali spolnih zlorab. Splošna dolžnost za naznanitev kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, za državne organe in organizacije z javnimi pooblastili pa izhaja tudi iz določbe 145. člena ZKP. Tožnikovo nezakonit