VSRS Sodba II Ips 231/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 368,44 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica je vtoževala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v balonarski nesreči.

2Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 8.313,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter rento v mesečnem znesku 76,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še 5.550,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 3.705,14 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo toženke. Prilagodilo je še odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje in odločilo o pritožbenih stroških.

4Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 333/2016 z dne 8. 12. 2016 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnice zavrne v delu, ki se nanaša na zahtevke, vložene 12. 5. 2015 in kasneje. Priglaša revizijske stroške.

5Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski in procesni okvir spora

6Tožnica se je telesno poškodovala kot potnica v nesreči balona, ki je dne 23. 8. 2012 strmoglavil na Ljubljanskem barju. Utrpela je nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Zrakoplov bi moral prispeti v namembni kraj istega dne, kot se je pripetila nesreča. Lastnik balona, A., d. o. o., je imel pri toženki sklenjeno zavarovanje odgovornosti lastnika zrakoplova za škodo, povzročeno potnikom na območju Slovenije.

7Tožba je bila vložena 6. 5. 2014. Z vlogami z dne 12. 5. 2015, 12. 6. 2015 in 23. 9. 2015 je tožnica zvišala tožbeni zahtevek. S temi vlogami je uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja, in sicer 75,00 EUR za slikanje zob dne 8. 5. 2014, 233,00 EUR za povrnitev plačila zobozdravstvenih storitev dne 3. 9. 2014, 131,42 EUR za povrnitev dne 13. 8. 2014 nastalih stroškov z nakupom zlata za zobno prevleko, 51,00 EUR za povrnitev plačila zalivk dne 17. 9. 2014, 2.400,00 EUR za plačilo zasebne zobne ordinacije dne 14. 4. 2015, 293,76 EUR za plačilo MR preiskave in za prevoz v Zagreb dne 29. 5. 2015, 56,24 EUR za dodatne stroške prevoza v aprilu in maju 2015 ter 293,04 EUR za nadaljnje stroške prevoza v obdobju med 14. 4. 2015 in 14. 9. 2015.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8Za odločitev o dopuščeni reviziji je relevantno le stališče sodišč nižjih stopenj v zvezi s tistim delom odškodnine za premoženjsko škodo, ki ga je tožnica zahtevala s spremembo tožbe z dne 12. 5. 2015, 12. 6. 2015 in 23. 9. 2015 in glede katerega je toženka ugovarjala zastaranje.

9Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Oprlo se je na določbo prvega odstavka 162. člena Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (v nadaljevanju ZOSRL¹), ki določa, da terjatve iz prevoznih pogodb ter regresne terjatve v zvezi s temi pogodbami zastarajo v dveh letih. Prva točka četrtega odstavka istega člena pa določa, da pri pogodbi o prevozu potnikov v primeru smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnikov ali zamude pri prevozu zastaralni rok teče od dneva, ko je letalo prispelo ali bi moralo prispeti v namembni kraj. Sodišče prve stopnje je zato menilo, da so zahtevki, vloženi po 23. 8. 2014, zastarani.

10Sodišče druge stopnje je nasprotno odločitev – da zastaranje ni podano – utemeljilo na tretjem odstavku 162. člena ZOSRL, ki določa, da terjatve iz zavarovalne pogodbe zastarajo v petih letih. Tožnica namreč odškodnino uveljavlja od zavarovalnice iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

11Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

12Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali so zahtevki za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, vloženi po preteku dveh let, odkar bi moral zrakoplov pristati, zastarani, oziroma ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje glede teka zastaralnih rokov za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo v konkretnem primeru.

Navedbe strank v revizijskem postopku

13V reviziji toženka navaja, da sam ZOSRL glede odgovornosti napotuje na predpise EU o odgovornosti prevoznikov zrakoplovov in da je tudi sicer zaradi hierarhično višjega položaja aktov EU treba upoštevati Uredbo ES 898/2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2027/97, ki določa, da je treba vse odškodninske zahtevke vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati. Nikakor pa naj bi ne prišla v poštev uporaba tretjega odstavka 162. člena ZOSRL. Ta naj bi veljal le za terjatve zavarovalca, ne pa za direktno tožbo oškodovanca zoper zavarovalnico. Upoštevati naj bi bilo treba tudi določbo petega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da neposredni zahtevek oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. ZOSRL kot specialen predpis te določbe namreč ne izključuje.

14Tožnica na revizijske očitke odgovarja, da je predlagana razlaga preozka in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem pa nesprejemljiva za škodo, ki po dveletnem zastaralnem roku še vedno nastaja ali do izteka roka sploh še ni nastala. Meni, da ni razumnega razloga za razlikovanje med oškodovanci iz prometnih nesreč, za katere velja petletni zastaralni rok, in oškodovanci iz nesreč zrakoplovov. Upoštevanje dvoletnega zastaralnega roka bi onemogočilo učinkovito varstvo njihovih pravic.

Presoja utemeljenosti revizije

15Revizija ni utemeljena.

16Odškodninski primer, iz katerega izvira škoda, je urejen z Uredbo (ES) št. 2027/97 z dne 9. 10. 1997 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage, ki je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 5. 2002 (v nadaljevanju Uredba). Čeprav Uredba ne potrebuje implementacijskega predpisa, saj je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah (drugi odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije), je slovenski zakonodajalec sprejel ZOSRL, ki ureja enake življenjske primere. A ker je cilj uredb zagotoviti enotno uporabo prava Unije v vseh državah članicah, se z njimi tudi razveljavljajo vsi nacionalni standardi, ki niso v skladu z njihovimi temeljnimi določbami. To pomeni, da je ZOSRL mogoče uporabiti le, kolikor ne nasprotuje Uredbi.

17Osrednje vprašanje je zato naslednje: ali je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti določbo tretjega odstavka 162. člena ZOSRL, ki se glasi: »Terjatve iz zavarovalne pogodbe zastarajo v petih letih«. Sodišče druge stopnje se je namreč postavilo na stališče, da je ta določba uporabljiva tudi v primerih neposrednih odškodninskih zahtevkov iz naslova zavarovanja odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče ne soglaša s pritožbenim sodiščem.

18Določbi prvega odstavka in prve alineje prve točke četrtega odstavka 162. člena ZOSRL, po katerih »[t]erjatve iz prevoznih pogodb ter regresne terjatve v zvezi s temi pogodbami zastarajo v dveh letih«, pri čemer začne teči zastaralni rok »pri pogodbah o prevozu potnikov v primeru smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnikov ali zamude pri prevozu - od dneva, ko je letalo prispelo ali bi moralo prispeti v namembni kraj«, je usklajena z Uredbo. Ta namreč določa, da je »[v]se odškodninske zahtevke treba vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati«. Določbe, kot je tretji odstavek ZOSRL, pa Uredba ne vsebuje. To pomeni, da je treba vprašanje zastaralnih rokov presojati po Uredbi, iz česar izhaja, da je treba vse, torej tudi neposredne zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 159. člena ZOSRL), vložiti v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati.

19Razloga za to sta dva. Najprej, zastaralni rok je urejen z Uredbo, torej z zakonodajnim aktom Evropske Unije, ki je splošno veljaven, v celoti zavezujoč in neposredno uporaben. Razlaga, po kateri bi za neposredne odškodninske zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti veljal petletni rok, bi bila v nasprotju z zavezujočo in neposredno uporabno Uredbo, konkretno z njeno povsem jasno in nedvoumno določbo Priloge (acte clair), po kateri je »[v]se odškodninske zahtevke […] treba vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati«. Razen tega zastaralni rok odškodninskega zahtevka ne more biti odvisen od tega, ali ga oškodovanec vlaga zoper zavarovalnico iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti ali pa zoper prevoznika. V obeh primerih gre za odškodninski zahtevek, za katerega velja isti zastaralni rok. Določbe tretjega odstavka 162. člena ZOSRL, na katero se je oprlo pritožbeno sodišče in po kateri zastarajo terjatve iz zavarovalne pogodbe v petih letih, zato ni mogoče uporabiti za neposredne odškodninske zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova (obveznega) zavarovanja odgovornosti. Ta določba se nanaša le na področje drugih zavarovanj, torej na področje, ki ni urejeno z Uredbo. To pa so, kot pove že samo besedilo tretjega odstavka 162. člena ZOSRL, zahtevki iz zavarovalnih pogodb – in ne odškodninski zahtevki, kakršen je obravnavani, četudi so vloženi zoper zavarovalnico. Glede na obvezno zavarovanje odgovornosti bi razlaga, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče, dejansko izvotlila določbo o dvoletnem zastaralnem roku za odškodninske zahtevke.

20Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki se je pri presoji zastaranja odškodninskega zahtevka oprlo na določbo tretjega odstavka 162. člena ZOSRL, ki za terjatve iz zavarovalne pogodbe določa petletni zastaralni rok. Odgovor na revizijsko vprašanje bi bil tako lahko naslednji: zahtevki za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, vloženi po preteku dveh let, odkar bi moral zrakoplov pristati, so zastarani.

21Vendar problem s tem še zdaleč ni rešen. Ugoditev reviziji in zavrnitev zastaranih zahtevkov za povrnitev stroškov zdravljenja bi namreč ob stališču sodišča prve stopnje tožnico prikrajšala za pravico do sodnega varstva teh zahtevkov. Večina od njih je namreč nastala šele po izteku zastaralnega roka, eden od njih manj kot štiri mesece, drug pa komaj enajst dni pred nastopom zastaranja. Zastaralni rok, kot je urejen v Prilogi Uredbe bi v primerih, kakršen je obravnavani, ob stališču sodišča prve stopnje izvotlil pravico do sodnega varstva. Tožnica je z vlogami, ki jih je vložila po 23. 8. 2014 (dne 12. 5. 2015, 12. 6. 2015 in 23. 9. 2015) zvišala zahtevek za povrnitev stroškov zdravljenja, in sicer za stroške, od katerih je eden (75,00 EUR za slikanje zob) nastal manj kot 4 mesece, drugi (131,42 EUR za nakup zlata za zobno prevleko dne 13. 8. 2014) deset dni pred iztekom zastaralnega roka, preostali pa vsi že po izteku tega roka. To pomeni, da bi bili vsi ti pozno nastali zahtevki za povrnitev stroškov zdravljenja neiztožljivi. Z drugimi besedami, tožnica bi bila glede njih prikrajšana za pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine). Glede tistih, ki so nastali šele po izteku zastaralnega roka, bi bilo njihovo uveljavljanje že teoretično nemogoče. Glede preostalih dveh, ki sta nastala neposredno pred iztekom zastaralnega roka (eden manj kot štiri mesece, drugi pa le deset dni pred njegovim iztekom), pa bi bilo uveljavljanje čezmerno oteženo, v resnici praktično nemogoče.

22Tako stanje bi bilo v nasprotju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva. O tem sta se izčrpno izrekli tako sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) kot sodna praksa Sodišča Evropske unije.³ Odločilno je, ali nacionalna pravila o zastaranju pomenijo grožnjo učinkoviti uveljavitvi pravic, ki jih podeljuje pravo Unije. Kadar je tako, je poseg v nacionalno procesno avtonomijo neizogiben in nesporen. Ob vsej razvejanosti sodne prakse luksemburškega sodišča in za to sodišče tako značilnem pristopu "case by case", kar ima za posledico, da je težko prepoznati jasno razmejitev med zastaranjem, ki je sprejemljivo, in tistim, ki to ni več,⁴ ter kljub dejstvu, da so na področju zastaranja značilne tudi določene (nihajoče) politične usmeritve (policies), je bistveno, ali nacionalna ureditev zastaranja onemogoča ali čezmerno ne otežuje uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Unije.⁵

23Stališče sodišča prve stopnje, po katerem je zahtevek za povrnitev stroškov zdravljenja v delu, ki se nanaša na stroške, glede katerih je tožnica spremenila tožbo (povečala zahtevek) po preteku dveh let od dneva, ko bi zrakoplov moral pristati, zastaral, je zato neskladno s primarno zakonodajo EU (s 47. členom Listine), če se ga uporabi v primerih, kakršen je obravnavani. Kadar bi institut zastaranja izvotlil načelo učinkovitega sodnega varstva, kot je določeno v 47. členu Listine, je nujna razlaga, po kateri vložitev zahtevka za posamezno vrsto škode pomeni prekinitev zastaralnega roka tudi glede morebitnih zvišanj zahtevka zaradi naknadno nastale ali ugotovljene škode, kot so v obravnavanem primeru novi (dodatni) stroški zdravljenja (tožnica je namreč pravočasno, že v tožbi zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja). Taka razlaga je tudi v skladu z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je dala glede tega dokaj jasen odgovor. Strniti ga je mogoče takole: če je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zvišala zahtevek, se šteje, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Vrhovno sodišče táko stališče utemeljuje s tem, da "imata [oba zneska] isto podlago" ter da zato "ni prišlo do spremembe same istovetnosti zahtevka",⁶ da gre za terjatev "za povrnitev škode, ki je nastala v okviru škodnega dogodka" ter da "[p]ri tem ni pomembno, ali je tožnik že v tožbi zajel vse podrobnosti določenega škodnega dogodka, ali je to storil kasneje".⁷ Toliko bolj je treba zato v primerih, kakršen je obravnavani, dati prednost razlagi, po kateri vložitev zahtevka za povrnitev določene vrste škode povzroči prekinitev zastaranja glede vseh morebitnih zahtevkov za povrnitev nadaljnje istovrstne škode. Rok je namreč 1) dokaj kratek (dve leti), 2) določen je objektivno in 3) njegov začetek je vezan na dejanski ali nameravan pristanek zrakoplova, kar ni isto kot nastanek škode (ta namreč lahko nastaja postopoma, sukcesivno in v daljšem časovnem obdobju po samem škodnem dogodku), ali (kar je vpeljala sodna praksa ESČP) trenutek odkritja škode (discovery rule). Kljub napačnemu stališču pritožbenega sodišča, da je treba v tem primeru uporabiti tretji odstavek 162. člena ZOSRL, ki za terjatve iz zavarovalne pogodbe določa petletni zastaralni rok, je zato odločitev tega sodišča v samem izreku pravilna. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

24V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

25Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 368,44 EUR (282,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 66,44 EUR za 22% DDV).

¹ Ur. l. RS, št. 27/2011 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
³ Prikaz in primerjavo sodne prakse obeh sodišč glej: J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2015, str. 144-159.
⁴ Gl. M. Avbelj, National Procedural Autonomy: Concept, Practice and Theoretical Queries, v: S. Blockmans, A. Lazowski (ur.), Research Handbook on EU Institutional Law, Research Handbooks in European Law Series, Edward Elgar Publishing, 2015, Chapter 16, str. 7, 8, ter judikaturo, navedeno v opombah 57 - 60. Avtor pritrjuje M. Bobeku, ki tak pristop Sodišča opredeljuje nič drugače kot "bom-vedel-ko-bom-videl" test učinkovitosti ("I-know-it-when-I-see-it").
⁵ Prim. tč. 23 sodbe v zadevi Iaia in drugi ter 32. tč sodbe v zadevi Test Claimants, C-362/12.
⁶ Gl. sklep VS RS II Ips 321/2008 z dne 25. 11. 2010 - tč. 9.
⁷ Gl. sodbo VS RS II Ips 849/2008 z dne 19. 2. 2009 - tč. 11.