VSL Sodba IV Cp 62/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi se sodba in sklep Okrožnega sodišča v Kopru IV P 509/2013 z dne 30. 1. 2015, na podlagi katere je bil mladoletni A. zaupan v varstvo in vzgojo materi, dogovorjeni so bili stiki mladoletnega A. z očetom, oče pa zavezan k plačilu mesečne preživnine, spremenila tako, da bi se mladoletni A. zaupal v varstvo in vzgojo očetu, med materjo in mladoletnim A. bi se določili stiki, mati pa bi bila dolžna za mladoletnega A. plačevati mesečno preživnino (I. točka izreka), ter sklenilo, da je tožnik dolžan pravdne stroške tožene stranke v višini 1.498,42 EUR povrniti v proračun Republike Slovenije, toženka pa je dolžna tožniku povrniti polovico stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca klinične psihologije, in sicer v znesku 1.084,03 EUR. Kar je toženka zahtevala iz tega naslova več, je zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je tožbo za predodelitev otroka vložil zaradi pomembno okrnjenih stikov med sinom in njim. Toženka s svojim aktivnim in pasivnim ravnanjem preprečuje ali bistveno otežuje stike in mu onemogoča sodelovanje pri A. vzgoji, kar vse je v škodo mladoletnega A. Predodelitev mladoletnega A. bi bila v njegovo korist tudi iz razloga boljših možnosti šolanja, prav tako pa si A. želi živeti v K. Tožnik je v spis vložil številno SMS komunikacijo med strankama, s katero je dokazoval oteževanje ali onemogočanje s sodbo določenih stikov, vendar pa vsebine in pomena navedenih SMS sporočil sodišče ni ocenilo. Meni, da bi bilo v konkretni zadevi zelo pomembno ugotoviti, na strani katere stranke so razlogi za odpadle stike in za neprilagajanje življenjskim situacijam pri izvrševanju stikov otroka s staršem, s katerim otrok ne živi. Do tega vprašanja se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga z vpogledom v tožnikov telefon, s katerim je dokazoval, da je odpadlo kar 57 % telefonskih stikov. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka z neutemeljeno zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga po angažiranju drugega sodnega izvedenca, saj izvedenka ni odgovorila na vprašanje, katera oseba je najpomembnejša oseba v življenju mladoletnega A. Opozarja, da je izvedenka v osnovnem mnenju z dne 10. 7. 2017 podala mnenje, da je otroku predodelitev v korist, če prihaja do omejevanja stikov z očetom, zlasti v sedanjem A. razvojnem obdobju, v dopolnitvi mnenja pa je navedla, da med staršema ni zrele in konstruktivne komunikacije, zaradi česar ni v otrokovo korist, da se predodeli očetu, ker bi se otrok zaradi tega še toliko težje soočil s spremembami, ki bi tej predodelitvi sledile. Relevantne želje mladoletnega A. sodišče ni preizkusilo niti z razgovorom otroka s sodnico, niti s postavitvijo zagovornice otrokovih pravic. Sodišče dejansko sploh ni obrazložilo, ali so bili stiki očeta z otrokom ovirani, oteženi ali omejevani.

3Zoper stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi se je pritožila toženka. Meni, da je bila tožba očitno neutemeljena in nepotrebna, saj se okoliščine, ki so botrovale odločitvi sodišča v zadevi IV P 509/2013, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do vložitve nove tožbe niso prav v ničemer spremenile. Meni, da tožnik z vložitvijo tožbe ni zasledoval otrokove koristi, temveč lastni interes, ki je v maščevanju in diskreditaciji toženke.

4Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožnika:

6V skladu s četrtim odstavkom 421. člena ZPP izda sodišče na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Sprememba pravno relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev, mora biti bistvena, saj vsakršna sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka¹. Spoštovanje pravnomočne sodne odločbe je splošno pomembna ustavnopravna vrednota ter sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Iz navedenega razloga morajo biti zato bistveno spremenjene okoliščine na strani enega od staršev oziroma na strani otrok. Predpostavlja se namreč, da pravnomočna sodna odločba, v kateri je odločeno o dodelitvi mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo razvezanima zakoncema, temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka².

7Razlogi izpodbijane sodbe o nespremenjenih razmerah in o tem, da koristi otroka ne zahtevajo spremembe odločbe o varstvu in vzgoji otroka, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se jim pridružuje.

8Oče je štiri mesece po pravnomočnosti sodbe o dodelitvi otroka materi vložil tožbo na predodelitev otroka zaradi domnevno spremenjenih okoliščin. Spremenjene okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, da mu je toženka v pretežnem delu onemogočala ali oteževala telefonske stike z otrokom, da je toženka tožnika, ko je prišel po A., pogosto puščala eno uro čakati pred stanovanjsko hišo, da je toženka preprečevala stike tudi na način, da mladoletni A. stika z očetom ni imel, ker naj bi šel otrok na praznovanje rojstnega dne ali je bil bolan, da toženka onemogoča tožniku sodelovanje pri A. vzgoji, da so pri tožniku boljše bivanjske razmere ter da je šola v kraju njegovega prebivališča boljša, niso takšne narave oziroma ne predstavljajo takšnih spremenjenih okoliščin, ki bi od sodišča v skladu z zgoraj citiranim določilom 421. člena ZPP terjale poseg v pravnomočno sodbo. Sodišče v postopku za predodelitev otroka ponovno ne ugotavlja, na strani katerega od staršev so boljše možnosti za vzgojo in varstvo otroka, temveč se osredotoči na vprašanje, ali so se razmere, v katerih živi mladoletni otrok, bistveno spremenile. Ker v tej zadevi niti trditvena podlaga niti dokazni postopek ni pokazal, da bi se razmere, v katerih živi mladoletni otrok, bistveno spremenile ter da bi bil otrok pri materi kakorkoli ogrožen, ni bilo nobene potrebe, da bi se ugotavljalo na strani katerega od staršev so boljše kapacitete za vzgojo in varstvo mladoletnega A., zato s tem v zvezi tudi ni bilo nobene potrebe po postavitvi izvedenca, še manj novega izvedenca, kot to prvemu sodišču očita pritožba. Iz istega razloga tudi ni pomembno, v katerem kraju ima A. širšo socialno mrežo oziroma katera osnovna šola (ali v K. ali v D.) je boljša. Kot je razvidno iz prejšnje sodbe, je sodišče pri dodelitvi otroka ocenilo oba starša kot primerna za vzgojo otroka. Zgolj dejstvo, da je otrok sedaj starejši za nekaj mesecev, tudi ni tista bistveno spremenjena okoliščina, ki bi pogojevala ponovno pretehtanje okoliščin glede dodelitve otroka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na predodelitev pravilna že iz tega razloga.

9Kot je pojasnilo pritožniku že sodišče prve stopnje, je razgovor z otrokom opravila izvedenka klinične psihologije, ki je ocenila, da bi bilo v nasprotju s koristjo otroka, da bi razgovor z otrokom opravila tudi sodnica, zato je sodišče prve stopnje predlagani dokaz pravilno zavrnilo. Iz istega razloga je prvo sodišče zavrnilo tudi postavitev zagovornika otrokovih pravic. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, otrok ne more biti odgovoren in kompetenten, da se sam odloča o tako občutljivih zadevah, kot je vprašanje, kje bo njegov dom in kako bodo potekali stiki z drugim staršem. A. si želi le miru, varnosti in možnost, da odrašča v varnem in konstantnem okolju, kjer ni konfliktov in rušenja avtoritete enega ali drugega starša s strani staršev, oziroma ožje ali širše socialne okolice. Sicer pa otroci v A. starosti še niso sposobni izraziti svoje prave volje.

10Pravilno je prvo sodišče zavrnilo predlagan dokaz z vpogledom v telefon tožnika, saj ni namen tega postopka ugotavljati okoliščine vsakega od številnih sporov med strankama, ki izvirajo iz njune nezmožnosti komuniciranja in obveščanja drug drugega o zadevah, ki so povezane z njunim sinom. Nesoglasja pravdnih strank pri izvrševanju stikov se bodo reševala v okviru predloga toženke za spremembo stikov v nepravdni zadevi II N 743/2017, kjer bo ravno zaradi različnih interpretacij glede obsega in datuma stika otroka z očetom moralo sodišče stike natančno, jasno in podrobno urediti.

11Čeprav je prišlo do izpada nekaj stikov zaradi samovoljne odločitve toženke, pa stiki med A. in tožnikom, kot je pokazal dokazni postopek, potekajo dokaj redno. Res so bili telefonski stiki z otrokom do konca leta 2017 zaradi dvoizmenskega dela toženke bistveno okrnjeni, vendar od leta 2018 telefonski stiki potekajo redno. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvega sodišča, da imajo stiki otroka z očetom prednost pred drugimi dejavnostmi otroka. Stik lahko odpade oziroma se nadomesti zaradi otrokovih izvenšolskih obveznosti ali praznovanj le v soglasju z obema staršema, kar pomeni, da če ni njunega obojestranskega soglasja, se stik izvrši po sodni odločbi.

12Kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. O vprašanjih dnevnega življenja otrok odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Predlogu mora biti predloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči skušala sporazumeti o izvrševanju roditeljske pravice (drugi in tretji odstavek 113. člena ZZZDR). Če se tožnik ni strinjal z odložitvijo pričetka šolanja mladoletnega A., bi moral sprožiti postopek po določbi 113. člena ZZZDR³. Sicer pa je v konkretnem primeru odlog šolanja A. predlagala komisija na podlagi 46. člena Zakona o osnovni šoli.

13Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka otrok ne kaže znakov oziroma posledic možne indoktrinacije in manipulacije s strani katere od strank. Oba starša imata v A. življenju pomembno vlogo in oba starša ima A. zelo rad. A je po dobrem letu in pol po izdaji sodbe dobro sprejel preselitev in sedanji način življenja, spoznal je nove prijatelje in sovrstnike. Otroku v največjo škodo je patološka medsebojna komunikacija med pravdnima strankama, ki pa se ne bo spremenila oziroma izboljšala, pa čeprav bi sodišče otroka zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, torej bi ključni problem ostal.

14Ostale pritožbene navedbe tožnika niso bile odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi toženke:

15Določba 413. člena ZPP sodišču omogoča, da o stroških odloči po prostem preudarku. Odločanje po merilu uspeha bi bilo namreč neumestno, kajti v družinskih sporih ne gre in ne sme iti za uspeh ene ali druge stranke temveč gre za odločitev o otrokovi koristi. Takšna odločitev gradi na predpostavki, da vsak starš hoče svojemu otroku najboljše in želi to uveljavljati tudi v pravdi. Vzrok nekaj odpadlih stikov je v toženkinem zmotnem prepričanju, da imajo A. nastopi in druge obveznosti prednost pred stikom z očetom, ter v pomanjkljivem oziroma neustreznem medsebojnem komuniciranju, za kar pa odgovarjata oba v enakem deležu, zato tožniku ni mogoče očitati, da je tožbo na predodelitev otroka vložil zaradi maščevanja in diskreditacije toženke.

16Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo.

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

¹ Primerjaj: VSL sodba IV Cp 3006/2015 z dne 10. 11. 2015, VSL sodba IV Cp 2365/2016 z dne 24. 11. 2016, VSL sodba IV Cp 2566/2015 z dne 13. 10. 2015.
² Glej odločbo Up 383/2011 z dne 18. 9. 2013.
³ Po določbi prvega odstavka 113. člena ZZZDR starša otrok izvršujeta roditeljsko pravico sporazumno v skladu z otrokovo koristjo.