VSL Sodba in sklep I Cpg 1264/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže kot prepozna.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo hipotekarni tožbi tožeče stranke A. d. d. in toženi stranki E. d. o. o. naložilo, da je dolžna priznati, da je Družba za upravljanje terjatev bank d. d., upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v višini 278.738,09 EUR iz zastavljenih nepremičnin ID znak 000, ID znak 001, ID znak 002, ID znak 003, ID znak 004 in ID znak 005, vpisanih pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ter je dolžna dopustiti poplačilo terjatve z izvršbo na teh nepremičninah. Obenem je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 8.040,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbo v celoti zavrže oziroma da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožniku naloži povrnitev stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožeče stranke sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta tožnica A. d. d. in družba F. d. d. (stranski intervenient na strani tožene stranke) dne 10. 9. 2009 sklenila Pogodbo o zastavi nepremičnin (priloga A 42), na podlagi katere je bila na v izreku navedenih nepremičninah ustanovljena maksimalna hipoteka v višini 12,000.000,00 EUR za zavarovanje terjatev na podlagi kreditnih, garancijskih in drugih pogodb, obstoječih in bodočih, sklenjenih med tožnico in družbo F. Tožeča stranka je nato z družbo F. kot kreditojemalcem dne 26. 8. 2011 sklenila Kreditno pogodbo št. 1415930 v višini 1,000.000,00 EUR z Dodatkom št. 1 z dne 28. 2. 2012 (priloga A9), na podlagi katere ima osebni dolžnik F. d. d., odprt dolg v višini 1,391.593,17 EUR (priloga A53). V izreku navedene nepremičnine je tožena stranka E. d. o. o. pridobila na podlagi dveh prodajnih pogodb, ki jih je kot kupec dne 16. 3. 2011 sklenila z F. d. d., kot prodajalcem. Tožeča stranka je na družbo DUTB. prenesla celotno pogodbo št. 1415930 s celotno terjatvijo in stranskimi pravicami (prim. Potrditveno pogodbo o odstopu terjatev z dne 29. 12. 2014, priloga A49). Tožeča stranka in družba F. sta dne 5. 6. 2014 sklenila sodno poravnavo v zadevi II Pg 5600/2013 Okrožnega sodišča v Ljubljani (priloga B26), glede katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da je ta po vsebini v 1. točki identična izreku sodišča v hipotekarni tožbi, kar pomeni, da je F. d. d. pripoznal zahtevek tožeče stranke iz hipotekarne tožbe. V prvem odstavku točke 2 sodne poravnave je zapisan sporazum strank, da tožeča stranka do določenega datuma svoje pravice do poplačila iz določenih zastavljenih nepremičnin ne bo uveljavljala. S tem sta se tožeča stranka in družba F. sporazumela o daljšem roku za uveljavljanje poplačila iz določenih obremenjenih nepremičnin. V drugem odstavku točke 2 pa je zapisana pravica tožeče stranke, da se v delu terjatve, ki ne bo poplačan, poplača v skladu s potrjeno prisilno poravnavo, kar je skladno s tretjim odstavkom 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovanja s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obveznost tožene stranke, da dovoli poplačilo terjatve iz obremenjenih nepremičnin, ni prenehala niti z omenjeno sodno poravnavo (v katero niso vključene sporne nepremične) niti s prisilno poravnavo. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v prisilni poravnavi namreč ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja obveznosti realnega dolžnika.

6Pritožnica napada zaključek prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi Potrditvene pogodbe (priloga A49) in ob upoštevanju prvega odstavka 11. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (Ur. l. RS. št. 105/2012 s spremembami, ZUKSB) s prenosom terjatev na DUTB dejansko prišlo do prenosa celotnega pravnega razmerja med tožnico in F. ter izpodbija zavzeto stališče prvostopenjskega sodišča, da 11. in 29. člen ZUKSB predstavljajo lex specialis v razmerju do četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V postopku pred prvostopenjskim sodiščem naj bi bilo nesporno, da je tožnica na DUTB prenesla samo svoje terjatve do F., ne pa celotnega pravnega razmerja. Prav tako naj bi bilo nesporno, da pravno razmerje med F. in tožnico še vedno obstaja. Navedeni argument izpodbijane sodbe naj bi bil v nasprotju z vsebino listin, na katere se sklicuje.

7Nosilni razlog izpodbijane sodbe je, da je bila hkrati s pravnim razmerjem na DUTB veljavno prenesena tudi maksimalna hipoteka. V Potrditveni pogodbi o odstopu terjatev (priloga A49) je zapisano, da tožeča stranka na DUTB prenaša tudi vse povezane stranske pravice, pogodba pa hkrati vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo tožeče stranke, da se v zemljiški knjigi vknjiži prenos hipotek na družbo DUTB.¹ Sodišče prve stopnje se je oprlo na prvi odstavek 11. člena ZUKSB, ki izrecno določa, da DUTB pridobi obveznosti iz odobrenih kreditov v vsakem primeru skupaj s pripadajočim zavarovanjem. Če bi 11. člen ZUKSB razlagali drugače, bi bilo to v nasprotju s ciljem ustanovitve DUTB. Poleg lastninske pravice na DUTB preidejo tudi stranske pravice. ZUKSB določa, da morebitne omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali iz pogodbe med banko upravičenko in njenimi dolžniki, nimajo učinka pri prenosu premoženja na DUTB (drugi odstavek 29. člena ZUKSB). Sodišče prve stopnje je zato zaključilo na podlagi trditev tožeče stranke in Potrditvene pogodbe (priloga A49), glede na specifičnost prenosa, da na DUTB niso prešle samo terjatve, temveč celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje med tožečo stranko in družbo F. Sodišče prve stopnje se je pri svojih zaključkih oprlo tudi na stališče sodne prakse, in sicer VSL sodba II Cp 3016/2015 z dne 24.2.2016 (revizijo zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo s sodbo II Ips 236/2016 z dne 17. 5. 2018). Zaključek prvostopenjskega sodišča v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je glede na kontekst celotne obrazložitve treba razumeti tako, da je prenos pomenil prenos temeljnega pravnega razmerja med tožnico in družbo F. Pritožbeni očitki o nejasnosti sodbe v smeri, da naj iz izpodbijane sodbe ne bi bilo povsem razvidno, ali je šlo za prenos terjatve ali celotnega razmerja, niso utemeljeni, saj je v končni fazi tudi pritožnica iz obrazložitve razbrala, da gre po oceni prvostopenjskega sodišča za prenos celotnega pravnega razmerja. Brez podlage so tudi pritožbeni očitki o nasprotju med listinami v spisu in njihovo v izpodbijani sodbi povzeto vsebino. V nasprotju s samim bistvom stališč tožeče stranke in stranskega intervenienta na strani tožnice je tudi razlaga pritožnice, da je bilo med strankami nesporno, da je šlo zgolj za prenos terjatve in ne celotnega razmerja.

8Pritožbeno sodišče zavrača očitek glede napačne uporabe 190. člena ZPP. Ta določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama; to pomeni, da strankama po nastopu litispendence omogoča prosto razpolaganje s stvarjo ali pravico, ki je predmet pravde. V takem primeru pride do ločitve procesne in stvarne legitimacije; slednja namreč preide iz prenosnika na pridobitelja. Konkretno to pomeni, da je tožnica hkrati s sporno terjatvijo na DUTB prenesla tudi svojo stvarno legitimacijo, medtem ko je procesna ostala v njenih rokah. Glede na novo procesno stanje je tožnica upravičeno in pravilno, skladno s t. i. relevančno teorijo, prilagodila svoj tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobiteljice pravice DUTB, pri čemer zato ni potrebovala toženčevega soglasja. Odtujitev pravice med pravdo namreč ne pomeni subjektivne spremembe tožbe, saj stranki spora ostaneta isti, temveč zgolj ex lege razširitev subjektivnih meja pravnomočnosti (konkretno poleg strank še na DUTB).²

9Pritožnica v bistvenem uveljavlja dva argumenta, in sicer, da naj bi prenos maksimalne hipoteke na DUTB nasprotoval določilom četrtega odstavka 146. člena SPZ, zato naj tožnica na DUTB ne bi prenesla krovnega dolžniško-upniškega razmerja, temveč zgolj sporno terjatev. Drugi argument pa je, da se določba SPZ o prepovedi prenosa maksimalne hipoteke uporablja tudi pri prenosu terjatev na DUTB, saj ZUKSB te določbe ni derogiral. Pritožbeno sodišče (enako kot Vrhovno sodišče v sorodni zadevi II Ips 236/2016) izhaja iz presoje, ali je prišlo v danem primeru ne le do prenosa sporne terjatve, ampak tudi do prenosa krovnega upniško-dolžniškega razmerja. Če je tako, je preostali del materialnopravnih očitkov brezpredmeten, saj v takem primeru prenos maksimalne hipoteke na DUTB ni bil v nasprotju z določbami SPZ in zato vprašanje derogacije četrtega odstavka 146. člena SPZ ni relevantno.

10Maksimalna hipoteka je (posebna) vrsta hipoteke, ki ni namenjena zgolj varstvu posamezne terjatve, temveč varstvu celotnega trajajočega upniško-dolžniškega razmerja. Ustanovi se z določitvijo najvišjega zneska, do katerega za zavarovanje terjatve jamči nepremičnina (prvi in drugi odstavek 146. člena SPZ). V konkretnem primeru je tožnica zavarovala svoje terjatve iz obstoječih in bodočih kreditnih pogodb z družbo F. (krovno upniško-dolžniško razmerje) z ustanovitvijo maksimalne hipoteke na spornih nepremičninah, ki so bile naknadno predmet prodajne pogodbe in so bile prenesene na toženca.

11Določba prvega odstavka 11. člena ZUKSB posebej za DUTB jasno določa, da se namensko premoženje bank nanjo prenaša vedno skupaj s svojim zavarovanjem. Toženec temu nasprotuje, češ da navedena določba nudi DUTB zgolj podlago za prenos obstoječih, ne pa tudi bodočih terjatev, ki so prav tako del upniško dolžniškega razmerja (zavarovanega z maksimalno hipoteko).

12Tožencu je načelno mogoče pritrditi, da zakon DUTB ne dalje podlage za prevzem morebitnih bodočih terjatev, ki utegnejo nastati med banko in njenimi dolžniki (toženec izpostavlja pogodbo o vodenju transakcijskega računa), vendar pa ta okoliščina za prenos premoženja za DUTB ni pomembna, saj gre v takem primeru za prenos, ki je izveden na podlagi specialnih okoliščin. ZUKSB je bil namreč sprejet kot odziv na svetovno finančno in gospodarsko krizo, ki se je v bančnem sektorju izrazila v občutnem povečanju t. i. slabih posojil. Na njegovi podlagi je bil vzpostavljen t. i. mehanizem slabe banke (DUTB), katerega namen je sanacija slovenskega bančnega sistema. V praksi je DUTB izvajala t. i. proces očiščenja bilanc bank, na katerega se nanaša tudi predmetna pravda. Ne gre torej za tipična upniško-dolžniška razmerja, temveč za razmerja, v katerih so se dolžniki izkazali kot (dolgo) trajno neplačeviti.

13Glede na posebno naravo razmerij, v katera vstopa DUTB, tako ni utemeljeno pričakovati, da bi banka (ki je bila deležna ukrepov po ZUKSB) s "slabim dolžnikom" še naprej sklepala kreditne pogodbe pod istimi pogoji, kot so bili dogovorjeni do sedaj, in so se izkazali kot neustrezni za poplačilo obstoječih terjatev. V takih primerih je tako utemeljeno sklepati, da se je temeljno upniško-dolžniško razmerje izčrpalo (oziroma zamejilo na obstoječe terjatve) in da posledično ni pričakovati nastanka novih terjatev. Toženčev ugovor o neprenosljivosti bodočih terjatev torej v tem pogledu ostane brez podlage.³ S tega vidika so terjatve iz pogodbe o vodenju transakcijskega računa, ki ga omenja pritožnica, obrobnega pomena.

14Da pride v primerih, kot je obravnavani, hkrati s terjatvijo, tudi do prenosa krovnega upniško-dolžniškega razmerja do DUTB, izhaja tudi iz že omenjenega prvega odstavka 11. člena ZUKSB, ki določa, da se premoženje vedno prenaša skupaj s svojim zavarovanjem. Na enak zaključek napotuje tudi vsebina prvega odstavka 3. člena ZUKSB, ki med drugim od DUTB zahteva, da pri izvajanju svojih ukrepov skrbi za gospodarno uporabo proračunskih sredstev, predvsem pa za njihovo povrnitev; kar je dosegljivo le tako, da DUTB hkrati s "slabimi terjatvami" pridobi tudi ustrezno zavarovanje. V razmerju do dolžnika torej ne sme biti postavljena v slabši položaj od banke prenosnice. DUTB s prenosom "slabih terjatev" dejansko prevzame položaj organizatorja posojila, na kar kaže določba osmega odstavka 11. člena ZUKSB, ki od banke zahteva, da na DUTB hkrati s "slabimi terjatvami" prenese tudi popolne kreditne mape posameznega dolžnika. To nadalje pomeni, da je (z maksimalno hipoteko zavarovano) upniško-dolžniško razmerje tudi iz tega zornega kota izčrpano, saj DUTB kot nova organizatorka posojila nima zakonskih pooblastil za sklepanje novih kreditnih pogodb.

15S tem se pokaže kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je hkrati z odstopom sporne terjatve tožnica na DUTB prenesla tudi celotno pravno razmerje med hipotekarnim upnikom in hipotekarnim zastaviteljem. To pomeni, da so nepomembni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanje derogacije četrtega odstavka 146. člena SPZ, saj bi se le-to zastavilo zgolj v primeru cesije, do katere pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Ob povedanem toženec tudi ne more uspeti z očitkom o neenakopravni obravnavi tožnice napram ostalim udeležencem na trgu. Kot že rečeno, da je bil prenos maksimalne hipoteke na DUTB opravljen na podlagi specialne ureditve ZUKSB, katere sprejem so narekovale posledice svetovne finančne krize na slovenskem bančnem sistemu, hkrati pa je potrebno upoštevati, da so bile ob tem spoštovane tudi omejitve iz SPZ (prim. VSS sodba II Ips 236/2016).

16Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na sodno poravnavo II Pg 5600/2013. Razlage, da se je tožeča stranka s sklenitvijo sodne poravnave odpovedala hipotekarnemu zavarovanju na nepremičninah, ki niso del sodne poravnave, ne dopušča niti jezikovna razlaga niti razlaga po namenu pogodbenih strank. Sodna poravnava predstavlja dogovor o načinu poplačila terjatev stranskega intervenienta na strani tožene stranke F. d.d., kot stranke sodne poravnave, ne ureja pa odnosov med tožečo stranko in toženo stranko kot hipotekarnim dolžnikom v zvezi z unovčenjem predmetne maksimalne hipoteke. Tožena stranka ni bila stranka sodne poravnave, hkrati pa stranski intervenient na strani tožene stranke kot stranka sodne poravnave ob sklepanju le-te ni bil (več) upravičen razpolagati s predmetnimi nepremičninami, saj ni bil več njihov lastnik. Zato tudi ni mogel obljubiti poplačila iz teh nepremičnin oziroma jih vključiti v sodno poravnavo. To je tudi razlog, da sodna poravnava teh nepremičnin ne omenja. Če pa bi se sodna poravnava dejansko nanašala tudi na v tej zadevi sporne nepremičnine tožene stranke, kot zatrjuje pritožnica, potem bi bilo treba to v sodno poravnavo tudi jasno zapisati, in sicer da se tožeča stranka odpoveduje temu zavarovanju oziroma dati izjavo v smislu zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke. Pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sodna poravnava ne predstavlja novacije, saj na novo dogovorjena obveznost nima drugačnega predmeta in drugačne pravne podlage (323. člen OZ).⁴ Glede pritožbenih navedb, da sta se tožeča stranka in F. s sklenitvijo sodne poravnave dogovorila za način poplačila, ki izključuje poplačilo iz predmetnih nepremičnin, je treba pojasniti, da iz vsebine sodne poravnave to enostavno ne izhaja. S sklenjeno sodno poravnavo je bilo dogovorjeno zgolj to, da se tožeča stranka poplača iz v sodni poravnavi navedenih nepremičnin v lasti F., nikakor pa ni bilo dogovorjeno, da se ne bi mogla poplačati iz drugih nepremičnin, na katerih ima vknjiženo maksimalno hipoteko.

17Niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek prisilne poravnave, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. St 001. Zmanjšanje terjatev po prisilni poravnavi se ne nanaša na zavarovane terjatve, ki so predmet te hipotekarne tožbe. Potrjena prisilna poravnava nad osebnim dolžnikom (stranski intervenient na strani tožene stranke) sama po sebi ne vpliva na razmerje med tožečo stranko kot upnikom in toženo stranko kot realnim dolžnikom. Razmerje med njima je primerljivo z razmerjem, ki ga ureja drugi odstavek 213. člena ZFPPIPP⁵. Da potrjena prisilna poravnava nad osebnim dolžnikom v konkretnih okoliščinah primera ne vpliva na terjatve upnika do realnega dolžnika, smiselno izhaja tudi iz 1056. člena OZ.⁶

18Pritožbene navedbe glede res transacte niso utemeljene, saj tožena stranka ni stranka sodne poravnave, zato sodna poravnava nanjo ne učinkuje. Temeljno pravilo v pravdnem postopku namreč je, da sodna poravnava učinkuje med strankama. Navedbe pritožnice v smeri, da naj bi šlo v konkretnem primeru za širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti, so nekonkretizirane in nesklepčne.

19Pritožbeno sodišče je presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Toženec je po izteku pritožbenega roka vložil dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da so po vložitvi pritožbe nastopila nova dejstva, ki jih toženec ni mogel navesti v pritožbi, ker so nastala in se je toženec z njimi seznanil šele po vložitvi pritožbe, in sicer da je prišlo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 002 z dne 22. 1. 2018 in popravnega sklepa z dne 14. 2. 2018 do znižanja maksimalne hipoteke na vrednost 288.949,70 EUR in da je bila terjatev upnika DUTB, ki je zavarovana tudi z maksimalno hipoteko na toženčevih nepremičninah, v zvezi s katero teče predmetna hipotekarna tožba, dne 3. 5. 2018 delno plačana v višini 145.800,00 EUR. Vendar pritožbeno sodišče upošteva dejansko stanje, kakršno je bilo na dan zadnje glavne obravnave oziroma ob izdaji prvostopenjske sodbe. Dejstev, ki se nanašajo na prenehanje terjatve in so nastopila v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v predmetnem postopku, so eventuelno lahko razlog za ugovor v izvršilnem postopku (prim. 8. točka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Glede na navedeno je bilo treba prepozno dopolnitev pritožbe zavreči (352. člen v zvezi s 346. in 343. členom ZPP).

21Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

¹ V skladu s četrtim odstavkom 146. člena SPZ je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Prenos maksimalne hipoteke na novega upnika je mogoč samo z odstopom pogodbe, iz katere izvira temeljno razmerje.
² Prim. VS RS sodba II Ips 236/2016.
³ Prim. VS RS sodba II Ips 236/2016.
⁴ Po določilu 323. člena OZ obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da obstoječo obveznost nadomestita z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot je sporazum o izdaji nove listine o dolgu, se ne štejejo za prenovitev.
⁵ Ta določa, da potrjena prisilna poravnava tudi ne učinkuje na terjatve upnikov do porokov, solidarnih sodolžnikov insolventnega dolžnika in regresnih zavezancev.
⁶ Iz 1056. člena OZ izhaja, da (le) če je s poravnavo izvršena prenovitev obveznosti, preneha zastava, ki jo je dal kdo tretji. Sicer pa ostane tretji, ki je zastavil svojo stvar, še nadalje v zavezi.