VSL Sodba V Cpg 865/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Tožena stranka je v svoji poslovni enoti - TURISTIČNI AGENCIJI X. v ... od marca 2012 do marca 2017 na površini do 50 m² brez plačila javno priobčevala fonograme. Prvostopenjsko sodišče je zahtevkoma tožeče stranke na plačilo nadomestila in civilne kazni delno ugodilo, delno pa je ta dva zahtevka zavrnilo. O stroških je odločilo glede na uspeh.

2Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in odločitev o stroških (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

Nedopustnost razlikovanja med uporabniki

5Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.¹ Nadomestilo je odmerilo v skladu s Skupnim sporazumom o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS, št. 115/2006; v nadaljevanju: SS 2006).

6Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo nadomestilo odmeriti v skladu s Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005; v nadaljevanju: T 2005).

7Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je odločilen odgovor na vprašanje, ali ima ustrezno zakonsko podlago določba petega odstavka 2. člena SS 2006, s katero je določeno, da ta sporazum ne velja za uporabnike, ki ne pristopijo k podpisu individualne pogodbe s tožečo stranko v rokih in pod pogojih iz drugega do četrtega odstavka tega člena.

8Odločilno je, ali obstaja pravni temelj v določilih ZASP za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe s tožečo stranko. Ta okoliščina je v skladu s petim odstavkom 2. člena SS 2006 razlog, da se določila tega sporazuma ne uporabijo.

9Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem ustaljenem stališču, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko v določbah ZASP oziroma od uveljavitve Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) dne 22. 10. 2016 (88. člen ZKUASP), ki so glede tega prisilne. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP oziroma četrtega odstavka 44. člena ZKUASP. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko. Tudi glede na prisilna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Nadomestila določena s T 2005 so višja, kot tista po SS 2006. To bi pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006 in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

10Prav o vprašanju, ali je okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice dopustna in neproblematična z vidika prava EU, se je izrekalo Sodišče EU v odločbi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015). Obrazložilo je, da okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je tako zapisalo:

„namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“.

11Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage.² Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice. V skladu s sodno prakso SEU torej okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike.

12Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (3. odstavek 168. člena ZASP).

13VS RS je v dveh odločbah (opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014) že odločilo glede razlage in uporabe Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006-PD). Edini razlog, ki ga je navedlo v prid uporabi tarife iz tega sporazuma, je bil, da je sam SS 2006-PD v svojem 2. odstavku 4. člena razlikoval med tremi vrstami uporabnikov fonogramov. Obrazložitvi glede tega sta v obeh navedenih odločbah v r. št. 16 do 18. V tej zadevi pa ne gre za uporabo SS 2006-PD, temveč SS 2006. Ta sporazum je ne le drug kot tisti, o katerem je odločilo VS RS, temveč je tudi vsebinsko drugačen. Razlikovanja med tremi vrstami uporabnikov ne pozna. Razlog, ki je vodil VS RS do odločitve v obeh prej navedenih zadevah, se torej ne more smiselno uporabiti tudi v tej zadevi. Pritožba se sklicuje na dve odločbi VS RS, ki se sploh ne nanašata na istovrstno zadevo, kot je predložena.

Glede pravne narave skupnega sporazuma in očitanih bistvenih kršitev določb ZPP

14Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča.

15Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP (ali katera druga določba) pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

16Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP oziroma četrti odstavek 44. člena ZKUASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP).³ Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP oziroma 1. točka četrtega odstavka 44. člena ZKUASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP oziroma sedmi odstavek 44. člena ZKUASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP oziroma osmi odstavek 44. člena ZKUASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

17Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. To pravico ima tako pri SS 2006 kot tudi pri T 2005. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006.

18ZPP v relevantnem delu 14. točke drugega odstavka 339. člena predpisuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Od vsebine materialnega prava je odvisno, katera dejstva so odločilna. Tožeča stranka je z navedbami, ki jih je podala v okviru strokovnega ekonomskega mnenja, poskušala upravičiti razlikovanje uporabnikov po T 2005 in SS 2006. Sodišče prve stopnje je sledilo ustaljeni sodni praksi VSL in stališčem SEU, v skladu s katerimi razlikovanje med uporabniki fonogramov na podlagi okoliščine (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice, to je (ne)sklenitve pogodbe, materialnopravno ni dopustno. Zato dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla glede razlikovanja uporabnikov po T 2005 in SS 2006, niso pravno relevantna. Očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Zahtevek za plačilo DDV

19Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi v delu, ko na prisojeno nadomestilo za uporabo fonogramov ni prištelo DDV.

20Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV-1 (Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami). Povsem enak je pravni položaj, če tožeča stranka uveljavlja zahtevek kot zahtevek iz neupravičene obogatitve.

21Tako odškodninske kot tudi terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.

Civilna kazen

22Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upravičencu prisodi tudi civilno kazen, ki znaša do 200% osnovnega nadomestila.

23Glede na podane argumente za uporabo določb SS 2006 se tudi za odmero civilne kazni uporabi SS 2006.

24Ker drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov zoper odločitev o civilni kazni tožeča stranka ni navedla, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Stroški prvostopenjskega postopka

25Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

26Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati nagrado za opomin pred tožbo, ni utemeljen, saj se v skladu s prvim odstavkom 151. člena ZPP štejejo kot pravdni stroški le izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Pri opominu pred tožbo ne gre niti za strošek, ki je nastal med postopkom, prav tako pa ne gre za strošek, ki je nastal zaradi postopka in bi bil za postopek nujno potreben (155. člen ZPP).

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

27Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

28Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.
² Prim. VSRS III Ips 179/2007.
³ Po ZKUASP je ureditev podobna, le da se vabilo k pogajanjem objavi na spletni strani AJPES in na spletni strani kolektivne organizacije, sklenjeni skupni sporazum pa v Uradnem listu (tretji in šesti odstavek 44. člena ZKUASP).