VSL Sodba II Cp 654/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku 8 dni plačati znesek 1.119,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2014 do plačila (I. točka izreka). Glede zakonskih zamudnih obresti od posameznih zakupnin od prenehanja vsakega koledarskega leta zakupa do 12. 11. 2014 je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot to izhaja iz II. točke izreka. Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati v roku 8 dni stroške postopka v višini 468,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica pritožbo vlaga zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se tudi zahtevku za plačilo zamudnih obresti, kot so navedene v 1. točki tožbenega zahtevka v celoti ugodi. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Toženka se ne more izgovarjati na dobrovernost ali nevednost. Bila je v slabi veri. Upoštevati je treba 96. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zastaralni rok 3 let predstavlja čas, v katerem mora lastnik zahtevati vračilo plodov, plodovi pa niso časovno omejeni na 3 leta. Toženka ne zanika, da je sklepala zakupne pogodbe za sporno parcelo 137/1 k. o. X. Prejemala je zakupnino. Tožnica zahteva plačilo plodov, torej zakupnine in obresti, do katerih je upravičen lastnik proti nedobrovernemu posestniku. Tožnik je 11. 11. 2014 zahteval, da toženka plača celotno zakupnino z vsemi zamudnimi obrestmi. Sodišče nima razlogov za drugačno tolmačenje opomina z dne 11. 11. 2014. Izpolnitev obveznosti vsebuje vse, kar tožnik od toženca zahteva, bodisi plačilo glavnice, obresti, plačilo storitev ali dajatev. Zastaralni rok določa, v kolikšnem časovnem obdobju tožnik vloži tožbo, da je njegov zahtevek pravno varovan. V okviru tožbenega zahtevka pa je dopustno uveljavljati vse terjatve, ki iz konkretnega zahtevka izvirajo. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu je neutemeljena in nasprotuje razlogom sodbe.

3Toženka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot izhaja iz obrazložitve pritožbe, se pritožuje zoper ugodilni del. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in opisuje dejanske okoliščine okoliščine glede sporne parcele 137/1, k.o. X, ki je bila predmet sporne zakupne pogodbe. Glede te je tožnica v času družbene lastnine izkazovala pravico uporabe. Glede na dejstvo, da je tožnica zadruga, je treba v konkretnem spornem razmerju za presojo dobre oziroma slabe vere toženke upoštevati predvsem Zakon o zadrugah (ZZad) in Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (Navodilo), ki je bilo sprejeto na podlagi 16. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ). Opozarja na izjemo po drugem odstavku 74. člena ZZad, po katerem so last RS postala tista kmetijska zemljišča, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Glede spornega vprašanja, kdo, kdaj in s kakšnimi listinami je dolžan dokazovati, da je šlo za odplačen način, obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki jo je sodišče prezrlo. Opozarja na odločbe VS RS, št. II Ips 166/2006, II Ips 308/2013 in II Ips 245/2014. Vprašanje, kdo je dolžan dokazati, da so bila zemljišča v družbeno lastnino pridobljena na odplačen način, je sodna praksa nedvoumno razrešila in sicer je dolžnost zadruge, da predloži listine, ki dokazujejo, da je določeno kmetijsko zemljišče pridobila v svoj fond družbenega premoženja na odplačen način. Če zadruga listin ne predloži toženki, je ta upravičeno prepričana, da je šlo za pridobitev zemljišč na neodplačen način. Ker se v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, ta pridobi že z njegovo uveljavitvijo, je vpis v ZK deklaratornega značaja. Sodišče napačno navaja, da so bili bivši imetniki pravice uporabe dolžni toženki predložiti zgolj dokumentacijo za tista kmetijska zemljišča, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Sodišče je spregledalo 3. in 4. člen v povezavi s 1. členom Navodila. Posebej izpostavlja zadnjo alinejo 4. člena Navodila. Tožnica je bila tako dolžna toženki predložiti zahtevano dokumentacijo tako za odplačno kot za neodplačno pridobljena zemljišča v šestih mesecih od uveljavitve ZSKZ. Ker tega ni storila, je bila toženka v dobri veri, da je sporno zemljišče v njeni lasti na podlagi samega zakona. Upravičeno je z njim razpolagala in ga dajala v zakup ter pobirala zakupnino. Opustitev dolžnega ravnanja tožnice ne more biti v breme toženki in imeti za posledico izkaz njene slabe vere. Ker Zakon o kmetijskih zemljiščih določa poseben postopek javne objave ponudbe za zakup in sprejema ponudbe za zakup kmetijskih zemljišč ter je zakup vseskozi viden tudi dejansko v naravi, je bila toženka še toliko bolj prepričana in v dobri veri, da je sporna parcela v njeni lasti. Toženka je bila tako do konca leta 2014 utemeljeno prepričana, da je sporna parcela v njenem upravljanju in ni govora o slabi veri. S pogodbo o prenosu, ki sta jo podpisali leta 1998, pravdni stranki nista v celoti uredili vprašanja lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov v bivši družbeni lasti in upravljanju tožnice.

4Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke. Pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Glede pritožbe toženke:

7Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantne določbe predpisov, ki so uredili lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Po prvem odstavku 74. člena ZZad je vse premoženje obstoječih zadrug postala zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil ustanovljen z ZSKZ in vanj so se v rokih in po postopku, določenem s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih, torej tudi po prej omenjeni določbi 74. člena ZZad. Upravljalci so morali kmetijska zemljišča in gozdove prenesti na sklad in predložiti bilanco po stanju 31. decembra 1992 oziroma na dan uveljavitve ustreznega predpisa o lastninjenju skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča in gozdove (prvi odstavek 16. člena in drugi odstavek 14. člena ZSKZ). Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo (o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine) in to Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način.

8Glede na vsebino navedenih določil je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da so bili upravljalci dolžni toženki predložiti dokumentacijo za zemljišča, ki so postala last RS po 74. členu ZZad, torej za zemljišča, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Neutemeljene so zato trditve toženke, da je bila toženka, ker ji tožnica ni predložila dokumentacije o odplačni pridobitvi parcele, v dobri veri, da je RS postala lastnica sporne parcele z uveljavitvijo ZZad. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da noben predpis ne določa, da se domneva, da je lastnica kmetijskega zemljišča postala RS, dokler zadruga toženki ne predloži dokumentacije o odplačni pridobitvi. Prvi odstavek 74. člena ZZad namreč ureja pravilo, drugi pa izjemo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v konkretnem primeru ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica parc. št. 137/1 k. o. X z uveljavitvijo ZZad postala RS.

9Glede na vsebino 1. člena Navodila, ki določa, da se s tem navodilom določa dokumentacija, ki jo morajo občine in druge pravne osebe predložiti Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za tista kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove, ki so med drugim tudi po ZZad postali last Republike Slovenije oziroma občin, se navedeno nanaša na tista zemljišča, ki so bila pridobljena neodplačno.

10Glede na to, da je v predmetni zadevi ugotovljeno, da je bila predmet zakupne pogodbe parcela, ki je last tožnice, in ob nadaljnji ugotovitvi, da sta tožnica in Republika Slovenija, ki jo je zastopala toženka, sklenili pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov (A14), s katero je tožnica na RS prenesla lastninsko pravico na več parcelah, na katerih je imela pravico uporabe, a so bile pridobljene neodplačno, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da toženka ni bila v dobri veri oziroma da bi ob ustrezno skrbni presoji morala vedeti, da RS ni lastnica sporne parcele, pravilen. Sicer pa, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati. Toženka sicer navaja, da z navedeno pogodbo razmerja (med pravdnima strankama) niso bila urejena v celoti, kar drži, vendar pa glede sporne parcele ni potekal noben postopek, med strankama pa ni bilo sporno, da gre za parcelo last tožnice (torej pridobljeno na odplačen način).

11Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo usklajene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o tem, kdo je dolžan dokazati, da so bila zemljišča pridobljena na odplačen način, saj to dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno, navedena sodna praksa pa se nanaša na primere, ko je bilo sporno, ali je šlo za odplačen ali neodplačen način pridobitve določenega zemljišča.

Glede pritožbe tožnika:

12Neutemeljena je pritožbena navedba, da razlogi sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu nasprotujejo drugim razlogom sodbe. Tožnik navaja, da sodišče priznava, da po drugem odstavku 96. člena SPZ zahtevki zastarajo v roku 3 let, tožnik pa je 11. 11. 2014 od toženke zahteval, da plača celotno zakupnino skupaj z zamudnimi obrestmi. Pritožbene navedbe so delno nerazumljive, saj sodišče prve stopnje zavrnitev obrestnega dela ni utemeljilo na zastaranju. Vse pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem so zato nerelevantne. Tudi zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran, razlogi za zavrnitev obrestnega dela zahtevka pa temu ne nasprotujejo.

13Tožnik je v tožbi zahteval plačilo zakupnin za posamezno leto od leta 2006 do leta 2014 ter zakonske zamudne obresti, za katere je navajal, da tečejo po prenehanju vsakega koledarskega leta zakupa. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v primeru denarne odmene na podlagi vindikacijskega zahtevka neupravičeni uporabnik pride v zamudo s trenutkom, ko lastnik od njega zahteva vračilo denarne odmene. Ugotovilo je, da je tožnik na toženko 11. 11. 2014 naslovil dopis, v katerem je zahteval plačilo zakupnine za sporno parcelo za čas od 1. 1. 2005 dalje skupaj z zamudnimi obrestmi (A3). Toženka je dopis prejela 12. 11. 2014 in prišla v zamudo 13. 11. 2014. Ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Zaključek, da je od tega dne dalje toženka tožnici dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, je pravilen. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek za plačilo zamudnih obresti pred 13. 11. 2014 pravilno zavrnilo.

14Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor tožnika na pritožbo toženke pa ni bil potreben. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.