VSC Sklep II Kp 15400/2015

Ob ugoditvi pritožbi zagovornikov obdolženega in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta in treh mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo še povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 28,26 EUR in plačilo 400,00 EUR sodne takse.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki in okrajni državni tožilec. Zagovorniki uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Državni tožilec pa graja odločbo o kazenski sankciji (pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP) in se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, ko naj sodišče druge stopnje obdolžencu izreče še varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica po 71. členu KZ-1, in sicer prepoved opravljanja poklica samostojnega podjetnika I., s. p., v delu uvoza in prodaje motornih vozil za obdobje dveh let.

3Zagovorniki so 5. 9. 2018 odgovorili na pritožbo državnega tožilca. Menijo, da ta pritožba ni utemeljena in predlagajo, da jo sodišče druge stopnje kot takšno tudi v celoti zavrne.

4Pritožba zagovornikov je utemeljena; izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

5Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da razlogi prvostopenjskega sodišča, zaradi katerih se je le-to odločilo za izrek obsodilne sodbe, niso prepričljivi. Prav tako pa je pritožbeni preizkus v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP pokazal, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

6Podlaga, na kateri sodišče prve stopnje gradi odločitev o glavni stvari, je ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavljanje dejanskega stanja pa se deli na dve fazi in sicer na fazo izvajanja dokazov in fazo dokazne ocene. Slednja faza postopka se izvaja po načelu proste presoje dokazov in se sprejema tako, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov temeljito pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP), iz njihove vsebine in na podlagi lastne presoje pa napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Ob načelu proste presoje dokazov (prvi odst. 18. člena ZKP) zakon tudi zahteva, da sodišče svojo odločitev obrazloži. V skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem še zlasti navede, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov.

7Kot pravilno opozarjajo pritožniki, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni postopalo po zgoraj nakazanih procesnih pravilih ugotavljanja dejanskega stanja, saj še zlasti glede na to, da je obsodilno sodbo oprlo predvsem na izpovedbah S. U., dokazno sploh ni ocenilo oziroma je površno ocenilo ključne personalne in materialne dokaze.

8Pod točko 24 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot popolnoma verodostojno sprejelo pričevanje priče D. S. na glavni obravnavi 14. 11. 2017. Svojo odločitev je podprlo z argumentom, da sta bila priča in obdolženec dolgoletna prijatelja, zaradi česar je D. S. obdolžencu očitno zaupal glede nakupa vozila. D. S. naj bi tudi obdolžencu plačal vozilo BMW 318d z gotovino, le formalna dokumentacija pa naj bi izkazovala, da je bilo vozilo kupljeno preko družbe P. Prav ob dejstvu, da je formalna dokumentacija izkazovala nakup preko podjetja P. in da so ostali kupci vozil, zaslišani kot priče (J. M., L. M. in A. K.), navajali, da je jim je vozila prodal S. U., bi moralo sodišče prve stopnje še toliko skrbneje analizirati izpovedbe priče D. S. Ta priča je že uvodoma na zaslišanju na glavni obravnavi 14. 11. 2017 povedala, da je obdolženec "njegov bivši prijatelj", ko pa sta mu bili predočeni izjavi, ki ju je podal v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora (23. 5. 2012, list. št. 151) in na Policijski postaji v Velenju (12. 7.2013, list. št. 423), pa ni podal določnega odgovora ampak se je izmikal, češ da je šla ″vsa logistika″ preko obdolženega A. V. (list. št. 525). Priča D. S. je namreč v izjavi davčnemu organu, ki jo je sam napisal 23. 5. 2012, navajal: ″Vozilo je bilo plačano z gotovino, v znesku 13.100,00 EUR, po računu št. 0011-11, z dne 21. 9. 2011, zgoraj navedenemu podjetju oz. prodajalcu g. S. U.″. Na uradni zaznamek z dne 12. 7. 2013 pa je ista priča izjavila, da je obdolženemu A. V. izročila le aro za vozilo v višini 1.000,00 EUR, preostanek kupnine pa S. U. Če bi sodišče prve stopnje skušalo bolj zavzeto pojasniti razlike v izjavah te priče, ki so si vsekakor nasprotujoče, bi lažje ocenilo verodostojnost obdolženčevega zagovora v tistem delu, ko zatrjuje, da se je D. S. v zvezi z nakupom avtomobila res obranil nanj, a ga je potem usmeril na druge preprodajalce (D. S. se naj bi ponujena cena zdela previsoka).

9Pri tem, ko sodišče prve stopnje pričevanje priče D. S. sprejme za popolnoma verodostojno, ne da bi se ukvarjalo z zgoraj opisanimi razhajanji, pa pričevanja prič J. M., L. M. in A. K., ki so zanikale, da naj bi poslovale z obdolženim, oceni kot neresnična zgolj iz razloga, ker naj bi imele interes, saj naj bi vozila višjega cenovnega razreda brez obračunanega DDV kupile po nižji ceni. Ob tem, da sodišče prve stopnje sploh ne pojasni, kako je prišlo do podatka o nižji ceni predmetnih vozil od tržne, prav tako spregleda, da so navedene priče svoje identične izjave davčnemu organu podale že maja oziroma junija 2012, ko niti niso mogle vedeti, da bo prišlo do kazenskega postopka, v katerem bo eden izmed obdolženih tudi A. V. Zapisnik DURS, Davčnega urada Velenje o davčnem inšpekcijskem nadzoru zavezanca P., Velenje, je bil namreč izdelan šele 29. 6. 2012, kazenska ovadba davčnega organa zoper družbo P. in S. U. pa podana na Okrožno državno tožilstvo v Celju, Zunanji oddelek v Velenju 6. 11. 2012. Status osumljenca je obdolženec dobil šele s kazensko ovadbo Policijske postaje Velenje z dne 27. 11. 2013 (list. št. 4), ko se mu je očitala pomoč k predmetnemu kaznivemu dejanju.

10Prav tako sodišče prve stopnje sodbo gradi na zaključku, da naj bi potekala prodaja vozila Audi A6 Avant (točka 31) kupcu E. P. ″nedvomno″ preko obdolženca, ne da bi to pričo na glavni obravnavi sploh zaslišalo, še zlasti glede na vsebino izjave te priče davčnemu organu z dne 24. 5. 2012 (list. št. 147), da naj bi kupnino za vozilo izročil S. U. Sodišče prve stopnje svojega dokaznega sklepa, da je bil dejanski prodajalec vozil obdolženi ni niti preizkusilo z zaslišanjem prič V. L. (kupec Audija A4 2,0 TDI; v izjavi z dne 8. 6. 2012 navajal, da je posloval zgolj s S. U.) in J. K. (vozilo Audi A4 Avant 2,0 TDI odkupil od družbe I.).

11Okoliščino, da naj bi bil pri ustanovitvi podjetja P. navzoč tudi obdolženi, je sodišče prve stopnje dokazovalo tudi na podlagi izpovedb priče M. J., ki jih je sprejelo kot popolnoma verodostojne. Vendar pa je spregledalo, da izpovedbe te priče niso skladne niti s pričevanjema S. U. in njegove partnerice M. K., pa nenazadnje tudi z izpovedbami A. V.. M. J. je namreč v nasprotju z izpovedbami vseh navedenih vztrajal pri trditvi, da ob ustanavljanju podjetja P. A. V. sploh ni bil navzoč. Sodišče prve stopnje pa ni utemeljilo, zakaj kljub temu razhajanju, pričo še vedno šteje za popolnoma verodostojno.

12Nerazumljivo in v nasprotju z ostalimi razlogi sodbe je razlogovanje pod točko 16, ko sodišče obdolženčev dvig gotovine 8.000,00 EUR z računa pri Banki ... (13. 7. 2011) povezuje z ustanovitvenim kapitalom 7.500,00 EUR za družbo P., saj je pred tem utemeljevalo, da je znesek za ustanovitveni kapital prispeval prav A. V., kar je tudi skladno z izpovedbami vseh zaslišanih prič, ki so bile navzoče ob ustanovitvi podjetja. Še manj pa je razumljivo nadaljnje povezovanje tega bančnega dviga (točka 17) z obdolženčevim nakupom vozila Fiat Croma dva meseca pozneje (19. 9. 2011). Tudi povezovanje obdolženčevih bančnih dvigov gotovine pod točkami 37 do 42 obrazložitve z nakupi predmetnih avtomobilov, ni mogoče označiti drugače kot zgolj za špekulacijo sodišča prve stopnje, saj so podatki iz bančnega prometa preohlapno tolmačeni, še zlasti ob pritožbeno izpostavljenem dejstvu, da se je vendarle tudi obdolženec v istem času preko svojega podjetja I. ukvarjal s preprodajo vozil.

13Ena ključnih razbremenilnih prič v predmetnem kazenskem postopku je bila R. T.. Na glavni obravnavi 18. 12. 2014 je R. T. med drugim v nasprotju s S. U. izpovedal, da sta po nakupih v tujino odhajala sama s S. U., da je denar pri sebi imel S. U., da ga je za njegovo sodelovanje prosil prav S. U., na glavni obravnavi 14. 11. 2017 pa še, da mu S. U. ni nikoli omenjal povezave z A. V. Kljub temu pa sodišče prve stopnje niti ni temeljito dokazno ovrednotilo izpovedb navedene priče, ampak jo je pod točko 29 odpravilo z enim stavkom: ″Če bi sodišče verjelo priči R. T. in obdolženemu A. V., bi torej S. U. moral pred oz. ob vsakem takem nakupu vozila razpolagati z denarnimi sredstvi, ki bi ustrezala ceni vozila″.

14Ob vsem zgoraj navedenem, pa kot bistveno velja poudariti, da je obdolženi A. V. v predmetnem kazenskem postopku obtožen napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena v zvezi s 37. členom KZ-1, konkretno napeljevanja S. U. k uporabi ponarejenih poslovnih listin. Za obsodilno sodbo je potrebno torej obdolžencu dokazati, da je S. U. naklepoma napeljal, da je lažne poslovne listine (račune) uporabil kot resnične pri vlaganju davčnih napovedi na Davčnem uradu v ... . Za samo presojo kaznivega dejanja je torej glede na opis kaznivega dejanja po obtožbi odločilno zgolj ugotavljanje in dokazovanje, ali je obdolženec S. U. res izročil osnutek računa za nadaljnjo prodajo vozila Fiat Croma, kot naj ga izda in predloži davčnemu organu ter ali mu je res za vsak nadaljnji uvožen avtomobil dal posebej navodila, kakšne račune naj izda. Pri slednjem očitku pa je treba še opozoriti, da je nedosleden in v neskladju s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja. Opis kot tak namreč obdolžencu očita, da je S. U. z navodili ″kakšne račune naj izda″ napeljal k storitvi predmetnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, torej sami ponareditvi poslovnih listin, ne pa k uporabi lažnih poslovnih listin po drugem odstavku istega člena.

15Predmet obravnavanega kaznivega dejanja so kot že rečeno poslovne listine. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje opredelilo do listin iz opisa kaznivega dejanja in utemeljilo, zakaj imajo značaj poslovnih listin. Mogoče je to res sicer samoumevno, a vendarle gre za odločilno dejstvo, ki ga je potrebno v obrazložitvi sodbe argumentirati, saj sicer sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16Izpodbijana sodba tudi nima jasnih razlogov glede obdolženčeve krivde. Pod točko 48 sodišče prve stopnje obdolženčev direktni naklep utemeljuje z zapisom: ″S tem, ko je S. U. prostovoljno pomagal pri ustanovitvi podjetja, mu dajal nadaljnja natančna navodila kako izvesti uvoz in nadaljnjo prodajo vozila, kako izpolniti potrebno dokumentacijo z lažno vsebino in jo kot tako nato predložiti davčnemu uradu, vse to pa na podlagi lastnih dolgoletnih izkušenj, ko je na nek način vpeljal S. U. v tak posel, je izrazil tudi zavestno hotenje za izvršitev kaznivega dejanja.″ Tudi v tem delu sodišče prve stopnje obdolžencu očita, da je S. U. dal navodila, kako izpolniti potrebno dokumentacijo z lažno vsebino, kar pa presega obtožbene očitke o napeljevanju k uporabi poslovne listine kot resnične, saj se nanaša že na samo izdelavo lažne poslovne listine. Napeljevalčev naklep mora obsegati dve posledici in sicer storilčevo odločitev za kaznivo dejanje in samo storitev kaznivega dejanja. Obdolžencu je torej potrebno dokazati, da je bila posledica njegovega napeljevanja (izročitev osnutka računa, kar bi lahko šteli za konkludentno ravnanje ter dajanje navodil S. U.) odločitev S. U., da davčnemu organu v davčnem postopku predloži lažne poslovne listine, na ta način S. U. stori kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin, obdolženec pa se tega zaveda (ve da je posledica njegovega napeljevanja uporaba lažne poslovne listine) in takšno posledico iz takšnih ali drugačnih razlogov hoče.

17Sicer pa se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenim očitkom zagovornikov, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP glede vprašanja ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Iz opisa kaznivega dejanja jasno izhaja opis kaznivega dejanja storilca - že pravnomočno obsojenega S. U. ter v čem naj bi se manifestiralo napeljevanje kot oblika udeležbe storjeno po obdolženemu A. V. Okoliščina, ki jo izpostavljajo zagovorniki in sicer, vsebina računov izdanih v tujini in zavest obdolženca o njihovi pristnosti oziroma pravi vsebini, pa je predmet obrazložitve. Vsekakor pa bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju več pozornosti nameniti tudi temu vprašanju.

18Po oceni sodišča druge stopnje zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za postavitev izvedencev daktilskopske stroke, genetskih (DNK) preiskav in računalništva. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi pod točko 6 ustrezno obrazložilo, zakaj dokaznim predlogom ni ugodilo. Razlogi, ki jih je zapisalo so sprejemljivi in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve prvostopenjskega sodišča, nikakor ni mogla biti obdolžencu kršena pravica do obrambe. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje je dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba že zaradi same časovne oddaljenosti obravnavanega kaznivega dejanja ter nezavarovanih sledov oziroma materiala, ki naj bi se preiskoval, zagotovo ne more biti uspešna. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

19Ker je glede na vse obrazloženo dejansko stanje v izpodbijani sodbi ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa niti nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčevih zagovornikov ugodilo, izpodbijano sodbo pa na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo tudi po uradni dolžnosti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze, kot priče zaslišati tudi ostale kupce predmetnih avtomobilov (V. L., E. V. P., J. K.), temeljito analizirati izvedene personalne in materialne dokaze in svoje zaključke podpreti z neoporečno argumentacijo (opredeliti se tudi do zgoraj izpostavljenih neskladnosti), posvetiti pozornost nedoslednemu opisu napeljevanja (k sami ponareditvi poslovnih listin ali k njihovi uporabi kot resničnih), obrazložiti zakaj gre predmetne račune šteti za poslovne listine, se izogniti dokazovanju kaznivega dejanja na podlagi domnev, ki niso z gotovostjo povezane s samim kaznivim dejanjem, dalje v primeru, če bi obdolženega ponovno spoznalo za krivega, pravilno obrazložiti njegovo krivdo, nato kritično presoditi tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, ki se vsebinsko nanašajo na očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljenih kršitev v napadeni sodbi, ni moglo podrobneje ukvarjati ter odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kot je bilo to nakazano zgoraj, šele nato pa o zadevi ponovno odločiti.

20Ker je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP odločilo, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje, o pritožbi okrajnega državnega tožilca glede odločbe o kazenski sankciji ni odločalo.