VSM Sodba in sklep I Cpg 233/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka glede zavrnitve zahtevka:

„Ugotovi se, da denarna terjatev (za zavarovanje 300.000,00 EUR v korist upnika s firmo B. B., do (stečajne dolžnice) V. T., iz izvršbe In 1905/2010 v višini 371.318,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, ne obstaja.

Ugotovi se, da denarna terjatev (za zavarovanje 3.300.000,00 EUR), v korist upnika s firmo B. B., do (stečajne dolžnice) V. T., v višini 4.538.664,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, ne obstaja.“

razveljavi in tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrže.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter v nerazveljavljenem in izpodbijanem delu (točke 5, 6, 7, 8, 9 in 10 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), ki je glasil:

"1. Ugotovi se, da denarna terjatev (za zavarovanje 300.000,00 EUR) v korist upnika s firmo B. B., do (stečajne dolžnice) V. T., iz izvršbe In 1905/2010 v višini 371.318,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, ne obstaja.

2Ugotovi se, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve iz točke 1. točke, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. 1905/2010, ni dovoljena.

3Ugotovi se, da denarna terjatev (za zavarovanje 3.300.000,00 EUR), v korist upnika s firmo B. B., do (stečajne dolžnice) V. T., v višini 4.538.664,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, ne obstaja.

4Ugotovi se, da izvršba za uveljavitev denarne terjatve iz 3. točke v izvršilnem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. In 1379/2012, ni dovoljena.

5Ugotovi se neobstoj zastavne pravice v korist upnika s firmo B. B. na nepremičninah 111, 115, 37, 38, 119 vse k.o. K., do polovice v lasti (stečajne dolžnice) V. T., iz notarskega zapisa Sporazuma SV 781/07, sklenjenega 7. 8. 2007 za zavarovanje denarne terjatve v višini 3.300.000,00 EUR v korist upnika B. B., in se vzpostavi stanje spisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo hipoteke v korist B. B. in dovoli vknjižba izbrisa zastavne pravice iz točke 5. na nepremičninah v lasti stečajne dolžnice do polovice z identifikatorji: 111, 115, 37, 38, 119, vse k.o. K.

6Ugotovi se neobstoj zastavne pravice v korist upnika s firmo B. B. na nepremičninah 111, 15, 37, 38, 19 vse k.o. K., do polovice v lasti (stečajne dolžnice) V. T., iz notarskega zapisa Sporazuma SV 108/08, sklenjenega dne 21. 2. 2008 za zavarovanje denarne terjatve v višini 300.000,00 EUR v korist upnika B. B., in se vzpostavi stanje spisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo hipoteke v korist B. B. in dovoli vknjižba izbrisa zastavne pravice iz točke 6. na nepremičninah v lasti stečajne dolžnice do polovice z identifikatorji: 111, 115, 37, 38, 119 vse k.o. K..

7Ugotovi se, da priznana ločitvena pravica na nepremičninah stečajne dolžnice v lasti do polovice z ID 111, 115, 37, 38, 119 vse k.o. K. za denarno terjatev v znesku 4.538.664,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, v korist upnika s firmo B. B., ne obstaja in nima pravega učinka proti stečajni masi, natečeni v St 569/2012.

8Ugotovi se, da priznana ločitvena pravica na nepremičninah stečajne dolžnice v lasti do polovice ID 111, 115, 37, 38, 119 vse k.o. K. za denarno terjatev v znesku 371.318,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, v korist upnika s firmo B. B., ne obstaja in nima pravnega učinka proti stečajni masi, natečeni v St 569/2012.

9Ugotovi se, da pogojno priznana ločitvena pravica na nepremičninah v lasti tožnika do celote na nepremičninah z ID 111, 115, 37, 38, 119 vse k.o. K., za denarno terjatev v znesku 4.538.664,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, v korist upnika s firmo B. B., ne obstaja.

10Ugotovi se, da pogojno priznana ločitvena pravica na nepremičninah v lasti tožnika do celote na nepremičninah iz ID 111, 115, 37, 38, 119 vse k.o. K. za denarno terjatev v znesku 371.318,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 4. 2014 dalje do plačila, v korist upnika s firmo B. B., ne obstaja."

2Proti tej sodbi se pritožuje tožnik. Izpodbija odločitev, sprejeto v točkah 1, 3, 5, 6, 7, 8, 9 in 10 zavrnilnega dela sodbe in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožnika.

V pritožbi navaja, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) kot temelj terjatve v višini 4.538.664,80 EUR in ločitvene pravice v prijavi navajala sklep o izvršbi, opr. št. In 1379/2012 z dne 28. 1. 2013. Tako prijavljena terjatev in ločitvena pravica toženke do stečajne dolžnice je bila v postopku osebnega stečaja St 569/2012 priznana pod zaporedno številko 5 Končnega seznama preizkušenih terjatev, na tožbo zaradi ugotovitve neobstoja te zavarovane terjatve in z njo povezane ločitvene pravice pa je bil v skladu s 302. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - (v nadaljevanju ZFPPIPP) napoten tožnik, ki je prijavljeno terjatev 4.538.664,80 EUR v stečaju St 569/2012 in ločitveno pravico v njeno zavarovanje v celoti prerekal. V tem okviru sodišče prve stopnje pod 9 točko obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno ugotovi, da naj bi tožnik v stečaju prerekal le navadne terjatve toženke. Zapis sodišča prve stopnje je po mnenju tožnika pisna pomota, saj sodišče prve stopnje sicer ne ugotavlja, da tožnik ne bi v stečaju sporne zavarovane terjatve in ločitvene pravice za znesek 4.538.664,80 EUR s pripadki prerekal. Kljub temu iz previdnosti tožnik ugovarja, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in v nasprotju z vsebino vloge tožnika "Prerekanje terjatve drugemu upniku B. B., St 569/2012 z dne 9. 6. 2014“, ki se nahaja v sodnem spisu in tudi v nasprotju s Končnim seznamom preizkušenih terjatev.

Pravno zmotna in obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka je odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi obstajala zavarovana denarna terjatev toženke do stečajne dolžnice v znesku 4.538.664,80 EUR s pripadki na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi In 1379/2012 z dne 28. 1. 2013 in je zato nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Sklep o izvršbi In 1379/2012 z dne 28. 1. 2013 ne predstavlja pravne podlage sporne terjatve, ker se v njem ni odločalo o obstoju te terjatve in se z njim ni niti vzpostavila niti ugotavljala morebitna obveznost stečajne dolžnice do toženke za plačilo določene denarne terjatve. Z njim se je zgolj dovolila izvršba zoper stečajno dolžnico kot realno dolžnico zaradi izterjave terjatve iz Kreditne pogodbe z dne 7. 8. 2007 do povsem drugega pravnega subjekta. V tem okviru je bilo zato dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno, saj je sodišče prve stopnje sklepu o izvršbi pripisalo pravne učinke, ki jih nima. Tožnik pa izpostavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti povsem nejasni. Sodišče prve stopnje glede ene in iste terjatve zneskov 4.538.664,80 EUR s pripadki najprej ugotavlja, da gre za obstoječo denarno terjatev toženke do stečajne dolžnice kot osebne dolžnice, v drugih delih sodbe pa drugače ugotavlja, da je stečajna dolžnica v tej zvezi le realna dolžnica in toženka nima pravice do poplačila iz vsega premoženja stečajne dolžnice. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje torej stališča, ki so si v medsebojnem notranjem nasprotju, pojasnila sodišča prve stopnje pa so do te mere nejasna, da ni mogoče spoznati, kateri razlogi so bili odločilni za končno odločitev sodišča.

Tožnik v nadaljevanju pritožbe opozarja na pomembnost pravilne prijave terjatve v stečajnem postopku, zlasti njeno vsebinsko pravilnost. V tem pogledu izpostavlja, da je bila prijava terjatve v višini 4.538.664,80 EUR v postopku osebnega stečaja St 569/2012 napačna in neutemeljena, saj terjatev v prijavljeni vsebini oziroma v vsebini, kot je bila ugotovljena pod zaporedno št. 5 Končnega seznama preizkušenih terjatev, ne obstoji. Terjatev do realnega dolžnika je sicer res treba prijaviti v stečaj, vendar pa je odločilnega pomena, v kakšni vsebini je bila terjatev prijavljena in priznana v Končnem seznamu preizkušenih terjatev. Toženka bi po stališču tožnika morala v stečajnem postopku prijaviti terjatev do stečajne dolžnice kot realnega dolžnika tako, da bi se zahtevek za plačilo omejil na plačilo do višine vrednosti predmeta ločitvene pravice, oziroma da bi izrecno izključila zahtevek za plačilo terjatve v preseženem nezavarovanem delu iz splošne razdelitvene mase, ki se po zakonu sicer domneva. Iz prijavljene terjatve bi moralo biti povsem nedvoumno razvidno, da se prijavlja zoper stečajno dolžnico izključno terjatev do višine vrednosti hipotekarno obremenjenih nepremičnin z ločitveno pravico in gre za terjatev, ki se lahko poplača izključno iz nepremičnin, ki so predmet ločitvene pravice, ne pa tudi iz siceršnjega premoženja stečajne dolžnice. V konkretnem primeru pa je bila prijava terjatve toženke v znesku 4.538.664,80 EUR s pripadki oziroma njena ugotovitev v Končnem seznamu preizkušenih terjatev napačna tudi zato, ker gre v konkretnem primeru za pogojno terjatev, ki je, potem ko nastane, vezana na razvezni pogoj. S tem ko toženka predmetne terjatve v postopek stečaja ni prijavila kot pogojne terjatve pod razveznim pogojem, je njena prijava nepravilna in jo je toženka tudi zato povsem utemeljeno prerekala, oziroma je tudi iz tega razloga treba tožbenemu zahtevku toženika, da terjatev ne obstoji, ugoditi. S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika pod 3. točko prvega dela izreka izpodbijane sodbe, je toženki prisodilo in priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu. Izpodbijana sodba je zato napačna, dejansko stanje v tej zvezi je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno in materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Glede na to, da terjatev toženke v višini 4.538.664,80 EUR s pripadki iz že pojasnjenih razlogov ne obstoji, je ob pravilni uporabi materialnega prava edina možna posledica, da ne obstoji niti ločitvena pravica toženke v zavarovanje te iste terjatve. Za hipoteko namreč velja temeljno načelo akcesornosti, ki ga je poznalo že rimsko pravo. Ločitvena pravica namreč ne more obstajati in ne more imeti nobenih pravnih učinkov, če ne obstoji terjatev, v zavarovanje katere je sporna ločitvena pravica bila sploh prijavljena oziroma priznana. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in vsled tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik še navaja, da je v postopku ves čas uveljavljal, da toženka v razmerju do družbe M. O. d.o.o. - v stečaju, kot glavnega dolžnika, nima veljavne terjatve, ker je ta prenehala v skladu s pravili ZFPPIPP, saj toženka takšne terjatve iz naslova Kreditne pogodbe z dne 7. 8. 2007 ni pravočasno prijavila v stečajni postopek St 924/2010, ki se vodi nad družbo M. O. d.o.o. - v stečaju. V postopku stečaja nad glavnim dolžnikom M. O. d.o.o. - v stečaju, je namreč terjatev iz naslova Kreditne pogodbe z dne 7. 8. 2007 v trimesečnem prekluzivnem roku prijavila samo podružnica tožene stranke iz Republike Slovenije, ne pa tudi toženka, kar vse je razvidno iz predlaganih dokazov v sodnem spisu. Tako je dejanski zaključek sodišča prve stopnje pod 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče navaja, da naj bi toženka pravočasno prijavila predmetne terjatve in ločitveno pravico v postopek stečaja St 924/2010 in naj bi ta terjatev in z njo povezana ločitvena pravica bila toženki v stečaju St 924/2010 tudi priznani, napačen in v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu. Navedeno ne drži, saj je terjatev in ločitveno pravico prijavila le podružnica toženke in so bile te terjatve in z njimi povezane ločitvene pravice v Končnem seznamu preizkušenih terjatev priznane samo podružnici toženke. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje so torej v tem okviru napačni, v nasprotju z dejanskim stanjem in v nasprotju z listinami v spisu.

Glede terjatve in ločitvene pravice v znesku 371.318,15 EUR s pripadki tožnik v pritožbi navaja, da je predmetno terjatev toženka prijavila v postopek osebnega stečaja nad stečajno dolžnico s Prijavo z dne 11. 4. 2014 pod 1. točko svoje prijave tako, da je iz tega naslova prijavila do stečajne dolžnice zavarovano denarno terjatev, ki naj bi po stanju na dan začetka stečaja znašala 371.318,15 EUR ter naj bi bila zavarovana z vknjiženo hipoteko (ločitveno pravico) na nepremičninah, ki so navedene v točki 6 oziroma 8 in 10 točki prvega dela izreka izpodbijane sodbe. Predmetna terjatev in ločitvena pravica do stečajne dolžnice naj bi temeljila na poroštveni obveznosti stečajne dolžnice iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 51000232/08 ter na sklepu o izvršbi, opr. št. In 1905/2010, ki naj bi bil zoper stečajno dolžnico izdan zaradi izterjave takšne poroštvene obveznosti. Pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila predmetna poroštvena obveznost stečajne dolžnice utemeljena na sklepu o izvršbi, opr. št. In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010. S tem sklepom ni bila ugotovljena poroštvena obveznost stečajne dolžnice, niti ni na njegovi podlagi nastala ali bila naložena v plačilo kakršnakoli druga denarna obveznost stečajni dolžnici. V konkretnem primeru je šlo za sklep o izvršbi na temelju izvršilnega naslova, katerega bistvo in pravni učinek je zgolj v tem, da se zaradi izterjave terjatve, ki izvira iz drugega izvršilnega naslova (v konkretnem primeru iz Kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008) dovoli izvršba. Na njegovi podlagi torej ni nastala nobena poroštvena obveznost stečajne dolžnice za plačilo kreditne obveznosti M. O. d.o.o. - v stečaju iz Kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008 in se učinek pravnomočnosti tega sklepa ne nanaša na obstoj terjatve, za izterjavo katere je bil sklep o izvršbi izdan. Glede na to, da je bilo v konkretnem primeru treba ugotoviti, ali je stečajna dolžnica imela iz naslova Kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008 veljavno poroštveno obveznost za terjatev 300.000,00 EUR ali morebiti kakšno drugo obveznost in da sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotavljalo, čeprav so te okoliščine bile med pravdnima strankama sporne, pa je izpodbijana sodba tudi neobrazložena oziroma je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nazadnje tožnik v pritožbi izpostavlja razloge za ničnost oziroma pravno neučinkovitost sklenjenih kreditnih sporazumov. V tem pogledu izpostavlja razmerje med B. B., kot matično družbo, ter B. A., Bančna podružnica, kot bančno podružnico. Tožnik opozarja, da matična družba v stečajnem postopku nad M. O. d.o.o. - v stečaju nima procesne legitimacije ter statusa upnika, saj je bila nosilka oziroma podpisnica Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 51000183/07 z dne 3. 8. 2007 in Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 51000232/08 z dne 18. 2. 2008 le Bančna podružnica. Omenjeni kreditni pogodbi sta bili tako sklenjeni v imenu in za račun Bančne podružnice, pri čemer pa Bančna podružnica kot taka nesporno ne more biti nosilka pravic in obveznosti iz sklenjenih kreditnih pogodb, temveč bi bila lahko to samo matična družba iz Avstrije. Drugače kot pri v korist Bančne podružnice sklenjenih kreditnih pogodbah, pa je bilo zadevno zavarovanje s hipotekami na predmetnih nepremičninah (nezakonito) ustanovljeno v korist drugega subjekta, to je matične družbe. Bančna podružnica tako v nobenem primeru ni (bila) imetnica zastavnih oziroma ločitvenih pravic do stečajnega dolžnika M. O. d.o.o. - v stečaju in posledično tudi ne imetnica ločitvenih pravic na premoženju stečajne dolžnice. V obravnavanem primeru je tako podana cepitev pravic na upniški strani med dva različna subjekta. Upnik terjatve iz obeh omenjenih kreditnih pogodb je Bančna podružnica, hipoteke na nepremičninah v lasti stečajne dolžnice pa so ustanovljene v korist matične družbe iz Avstrije, torej povsem drugega pravnega subjekta. Toženka ne more biti imetnica terjatev do glavnega dolžnika M. O. d.o.o. - v stečaju ali do stečajne dolžnice iz katerekoli od navedenih kreditnih pogodb, saj pri njihovi sklenitvi ni sodelovala. Ker sta bili kreditni pogodbi sklenjeni s strani Bančne podružnice, sta takšni pogodbi pravno neobstoječi in brez pravnega učinka, saj jih je sklenila oseba, ki nima pravne subjektivitete. Posledično pa seveda zaradi neobstoja terjatve in ničnosti oziroma pravne neučinkovitosti kreditnih pogodb ne morejo obstajati niti ločitvene pravice v njihovo zavarovanje. Sodišče prve stopnje je te razloge bodisi prezrlo bodisi zavrnilo kot neutemeljene, zato je tudi v tem delu izpodbijana sodba obremenjena s kršitvami materialnega prava, v posledici katerih je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev neobstoja spornih terjatev in z njimi povezanih ločitvenih pravic, je posledično zmotno odločilo tudi o pravdnih stroških. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Višje sodišče v Mariboru je ob obravnavi pritožbe na seji pritožbenega senata dne 6. 12. 2018 sprejelo odločitev, da je v zadevi potrebno razpisati obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 23. 1. 2019 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje v namen odprave procesnih kršitev, pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično pravilne uporabe materialnega prava ponovilo vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede dela tožbenega zahtevka storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico delno razveljavitev sodbe in delno zavrženje tožbe, v preostalem pa je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in tudi ni storilo postopkovnih kršitev absolutne narave.

7V obravnavani zadevi tožnik zoper toženko uveljavlja zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatev v višini 371.318,15 EUR s pripadki in v višini 4.538.664,80 EUR s pripadki in ugotovitev neobstoja s tema terjatvama povezanih zastavnih oziroma ločitvenih pravic, ki jih je toženka kot upnica prijavila v postopku osebnega stečaja, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. St 569/2012 nad stečajno dolžnico V. T..

8Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval v bistvenem na trditvah o ničnosti pravnih poslov, na katerih toženka utemeljuje obstoj svojih terjatev in ločitvenih pravic ter na trditvah o nepravilni prijavi terjatve toženke v stečajnem postopku St 569/2012. Pri tem tožnik izpostavlja tudi dejstvo, da je stečajna dolžnica zgolj realna dolžnica toženke, ter da je glede na dejstvo, da je terjatev in ločitveno pravico v stečaju nad glavnim dolžnikom prijavila le podružnica tožene stranke, ne pa tudi toženka, njena terjatev do glavnega dolžnika prenehala. Zato takšne ugasle terjatve toženka ne more izterjevati niti v breme premoženja stečajne dolžnice kot realne dolžnice. Toženka tožbenemu zahtevku nasprotuje z izpostavljanjem pravne zmotnosti stališč tožnika o učinkih pravnih poslov, ki jih je sklepala podružnica toženke in ki so bila že v mnogih sodnih postopkih predmet presoje. Prav tako je opozarjala na dejstvo, da nikoli ni zatrjevala, da bi realna dolžnica V. T. bila dolžna plačati znesek terjatve, za katero jamči kot realna dolžnica, temveč je zgolj dolžna dopustiti, da se terjatev poplača iz njenega premoženja.

9Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo o neutemeljenosti stališča tožnika, da so pravni posli, ki jih je sklepala podružnica tožene stranke, nični. V obrazložitev izpodbijane sodbe je povzelo stališča o pravnem statusu podružnice iz različnih sodnih postopkov, iz katerih izhaja upravičenje podružnice za opravljanje poslov matičnega podjetja v njenem imenu in na njen račun. Temu posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da notarska zapisa opr. št. SV 108/08 z dne 21. 2. 2008 in SV 781/07 z dne 7. 8. 2007 in na njuni podlagi sprejeta pravnomočna sklepa o izvršbi In 1905/2010 in In 1379/2012 potrjujeta obstoj terjatev in zastavnih oziroma ločitvenih pravic toženke, ker da je ponovno navajanje razlogov glede pravne subjektivitete tožene stranke v predmetnem postopku neutemeljeno. Obrazložilo je še, da je stečajna dolžnica V. T. hipotekarna in realna dolžnica in kot taka dolžna dopustiti, da se iz njenega premoženja, na katerem je vknjižena hipoteka v korist toženke, poplača celotna terjatev toženke, slednja pa ni upravičena do izplačila terjatve iz morebitne preostale stečajne mase, razen te, na kateri je stečajna dolžnica realna dolžnica.

Obrazložitev k sklepu (I. točka izreka):

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov obravnavane zadeve izhaja, da je toženka v stečajnem postopku nad stečajno dolžnico V. T. kot upnica prijavila terjatev in ločitvene pravice, in sicer, kot to izhaja iz v dokazne namene predložene listine - Prijava terjatve in ločitvenih pravic (priloga A66 in A83):

1terjatev v višini 371.318,15 EUR in ločitveno pravico za to terjatev,

2terjatev v višini 660.000,00 EUR,

3terjatev v višini 9.776,19 EUR,

4terjatev v višini 1.651,22 EUR,

5terjatev v višini 4.901,35 EUR,

7terjatev v višini 673,64 EUR,

8terjatev v višini 4.538.664,80 EUR in ločitveno pravico za to terjatev,

9terjatev v višini 9.167,70 EUR.

11Tožnik je kot upnik toženki kot drugemu upniku prerekal terjatve, in sicer, kot to izhaja iz v dokazne namene predložene listine - izjave o prerekanju terjatve drugemu upniku (A23 in A84)

njegove prijavljene ločitvene pravice:

- v višini 4.538.664,80 EUR iz izvršbe, vodene pod opr. št. In 1379/2012,

- v višini 371.318,15 EUR iz izvršbe, vodene pod opr. št. In 1905/2010 in

njegove prijavljene navadne terjatve:

- v višini 660.000,00 EUR iz zatrjevanega poroštva

- v višini 4.901,35 EUR iz sklepa sodišča I P 1736/2012

- v višini 9.776,19 EUR iz sklepa III P 149/2012.

12O priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, ločitvenih oziroma izločitvenih pravic, je stečajno sodišče odločilo s Sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 569/2012 z dne 8. 8. 2014, in sicer tako, kot je navedeno v Končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 6. 8. 2014, ki je sestavni del izreka tega sklepa.

13Iz citiranega sklepa in Končnega seznama preizkušenih terjatev (priloga A85) je razvidno, da je bilo toženki kot upnici pod zaporedno št. 5 priznanih terjatev v višini 5.596.692,34 EUR in prerekanih 674.677,54 EUR. Toženki je bila priznana ločitvena pravica na nepremičninah ID 118, ID 115, ID 37, ID 33, ID 37, ID 38, vse do ene polovice ter pogojno priznana tudi ločitvena pravica na nepremičninah ID 105, ID 110 in ID 41.

14Kot izhaja iz navedenega Končnega seznama preizkušenih terjatev, je upnik I. T., tožnik v obravnavani zadevi, prerekal toženki ločitveno pravico v skupni višini 4.909.982,95 EUR in navadne terjatve: v višini 660.000,00 EUR, ker poroštvo ni sklenjeno, v višini 4.901,35 EUR na podlagi sklepa sodišča I P 1736/2012 in v višini 9.776,19 EUR na podlagi sklepa sodišča III P 149/2012. Odločeno je tudi bilo, da mora zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice uveljavljati upnik I. T.

15Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 9) sicer povzelo podatke iz Končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 6. 8. 2014, vendar teh podatkov, ki so relevantni za uveljavljanje zahtevkov iz naslova obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic, ni pravilno upoštevalo.

16Spregledalo je namreč, da iz Sklepa o preizkusa terjatev St 569/2012 z dne 8. 8. 2014 oziroma Končnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je upnik I. T. prerekal le terjatve v višini 660.000,00 EUR, 4.901,35 EUR in 9.776,19 EUR, to je skupno prerekanih terjatev v višini 674.677,54 EUR. Pod zaporedno številko 5 Končnega seznama preizkušenih terjatev - za upnika B. B., je v rubriki „prerekane“ naveden isti znesek, to je 674.677,54 EUR.

17Z obravnavano tožbo tožnik uveljavlja tudi zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve v znesku 371.318,15 EUR s pripadki in ugotovitev neobstoja terjatve v znesku 4.538.664,80 EUR s pripadki. Končni seznam preizkušenih terjatev kot sestavni del Sklepa o preizkusu terjatev St 569/2012 ne vsebuje odločitve o tem, da je tožnik prerekal toženki tudi terjatvi v prej navedeni višini. Nasprotno, iz Končnega seznama preizkušenih terjatev pod zap. št. 5 je ugotoviti, da je bilo upniku B. B., kot že obrazloženo, prerekanih terjatev le v višini 674.677,54 EUR, kar predstavlja skupni znesek prej specificirano navedenih terjatev, ki jih je toženki prerekal tožnik in kar izhaja iz rubrike „opis dejstev zaradi katerih je terjatev prerekana“ iz Končnega seznama preizkušenih terjatev. Končni seznam preizkušenih terjatev daje podlago za ugotovitev, da je tožnik toženki prerekal le ločitveno pravico v skupni višini 4.909.982,95 EUR, ni pa prerekal po toženki prijavljenih terjatev v višini 371.318,15 EUR in 4.538.664,80 EUR. Nenazadnje dejstvo, da tožnik obstoja navedenih terjatev ni prerekal, izhaja tudi iz njegove vloge, v kateri je prerekal terjatev toženki in v kateri je izrecno navedeno, da prereka toženki njegove prijavljene ločitvene pravice v višini 4.538.664,80 EUR in v višini 371.318,15 EUR.

18Iz Končnega seznama preizkušenih terjatev St 569/2012 je razvidno, da je stečajna upraviteljica toženki kot upniku priznala znesek glavnice v višini 4.178.578,28 EUR, prijavljene stroške v višini 26.480,70 EUR, prijavljene obresti v višini 1.391.633,36 EUR, skupno je bilo priznano 5.596.692,34 EUR.

19Za odločanje o tožbenem zahtevku, kot ga uveljavlja tožnik, je bistvena predhodna presoja, katere terjatve so bile v fazi preizkusa terjatev v stečajnem postopku priznane in katere ne. Ker je bilo s Sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic St 569/2012 z dne 8. 8. 2014 o prijavljenih terjatvah toženke v višini 371.318,15 EUR in 4.538.664,80 EUR odločeno tako, da jih je stečajna upraviteljica priznala in tudi nista bili prerekani s strani drugih upnikov, je bilo o teh terjatvah že pravnomočno odločeno. Priznanje terjatev v stečajnem postopku je namreč mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Ker je bilo torej o terjatvah, ki sta predmet te zadeve, to je (ne)obstoj terjatve v višini 371.318,15 EUR in (ne)obstoj terjatve v višini 4.538.664,80 EUR, že odločeno s pravnomočnim Sklepom o preizkusu terjatev, sodišče o isti stvari (terjatvi), o kateri je že bilo pravnomočno (meritorno) odločeno, ne sme odločiti ponovno (učinek res iudicata).

20Glede na izvedeno dokazno presojo izpostavljenih listinskih dokazov se tako kot neutemeljeno izkaže pritožbeno uveljavljanje, da je tožnik zadevni priznani terjatvi toženke prerekal.

21Ker je pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevkov na ugotovitev neobstoja terjatev v višini 371.318,15 EUR in neobstoja terjatve v višini 4.538.664,80 EUR razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

22Glede na tako sprejeto odločitev se pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja terjatev, izkažejo za nerelevantne, zato se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje.

Obrazložitev k sodbi (II. točka izreka):

23Predmet pritožbene presoje v nadaljevanju je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevkov, s katerimi je tožnik zahteval ugotovitev neobstoja priznanih ločitvenih in pogojno priznanih ločitvenih pravic za denarni terjatvi toženke v višini 4.538.664,80 EUR in v višini 371.318,15 EUR (tožbeni zahtevki iz tč. 7 - 10) in ugotovitev neobstoja zastavnih pravic v korist toženke na nepremičninah, do polovice v lasti stečajne dolžnice V. T. iz notarskih zapisov Sporazuma SV 781/07 z dne 7. 8. 2007 in Sporazuma SV 108/08 z dne 21. 2. 2008, s posledičnim zahtevkom na vzpostavitev stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo hipoteke v korist toženke in dovolitev vknjižbe izbrisa zastavnih pravic (tožbena zahtevka iz tč. 5 in 6).

24Toženka je kot upnik v postopku osebnega stečaja nad stečajno dolžnico V. T. prijavila terjatev v višini 371.318,15 EUR in zanjo v Prijavi terjatve in ločitvenih pravic (prilogi A66 in A83) navedla, da je s sklepom o izvršbi ter zaznambo izvršbe (sklep In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010) za navedeno terjatev pridobila ločitveno pravico na nepremičninah v lasti stečajne dolžnice. Toženka je prijavila tudi terjatev v višini 4.538.664,80 EUR in zanjo v prijavi navedla, da je s sklepom o izvršbi in zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi (sklep In 1379/2012 z dne 21. 1. 2013) pridobila ločitveno pravico na nepremičninah v lasti dolžnice.

25Iz Končnega seznama preizkušenih terjatev St 569/2012 je ugotoviti, da je stečajna upraviteljica ločitveno pravico toženki priznala na nepremičninah ID111, ID115, ID 119, ID 33, ID 37 in ID 38, vse do 1/2, pogojno pa je bila priznana ločitvena pravica na nepremičninah ID 105, ID 110 in ID 105, ID 110 in ID 41. Upnik I. T. je prijavljeno ločitveno pravico toženi stranki prerekal in bil napoten na uveljavitev zahtevka na ugotovitev neobstoja ločitvenih pravic.

26Ločitveni upnik v stečajnem postopku je tisti upnik, ki v tem postopku uveljavlja svojo terjatev, zavarovano z ločitveno pravico (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP), to je pravico do plačila svoje terjatve iz določenega premoženja stečajnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz tega premoženja (prvi dostavek 19. člena ZFPPIPP). Ločitveno pravico, ki je tipičen institut insolvenčnega prava, dajejo upnikom stvarne in obligacijske pravice (na primer zastavna pravica, pridržna pravica). Pridobiti jih je mogoče s pogodbo (zastavna pravica), po zakonu (pridržna pravica) in v izvršilnem postopku (zastavna pravica).

27Tožnik je prijavljeni ločitveni pravici toženke prerekal primarno iz razloga, ker je prijava ločitvenih pravic tožene stranke pomanjkljiva in neutemeljena, saj ni podprta z opisom dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje ločitvene pravice, in dokazi o teh dejstvih. Hkrati je izpostavljala, da zaradi neobstoja terjatev toženke do stečajne dolžnice ne obstoji niti ločitvena pravica. Ob navedenem pa še zatrjuje, da je pogodbena hipoteka, ustanovljena na podlagi ničnih notarskih zapisov SV 781/07 in SV 108/08, zaradi načela akcesornosti nična.

28Sodišče druge stopnje ob oceni v dokazne namene vpogledane Prijave terjatve in ločitvenih pravic toženke ugotavlja, da prijava ločitvenih pravic vsebuje vse, kar ZFPPIPP v 298. členu določa, da takšna prijava mora vsebovati. V kolikor je tožnik menil, da je bila prijava terjatve tožene stranke in ločitvenih pravic v Končnem seznamu preizkušenih terjatev nepravilno priznana, ker bi morala biti priznana kot pogojna pod razveznim pogojem in tako, da bi se zahtevek za plačilo omejil na plačilo do višine vrednosti predmeta ločitvene pravice, oziroma da bi izrecno izključila zahtevek za plačilo terjatve v preseženem nezavarovanem delu iz splošne razdelitvene mase, bi moral tožnik sklep o preizkusu terjatev, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev, izpodbijati s pritožbo. Sklep o preizkusu terjatev St 569/2012 je pravnomočen in kot tak zavezuje ter vanj ni mogoče posegati.

29Glede na že obrazloženo presojo sodišča druge stopnje, da je bilo o terjatvah toženke že odločeno z učinkom pravnomočnosti, zaradi česar gre terjatvi tožnika, v zvezi s katerimi je toženka prijavila ločitveno pravico, šteti za priznani, se prizadevanja tožnika za ugotovitev, da glede na to, da terjatvi ne obstojita, posledično zaradi načela akcesornosti tudi ne obstoji ločitvena pravica, izkažejo za neutemeljena. Zato se sodišče druge stopnje do tovrstnih pritožbenih navajanj ne opredeljuje.

30Sodišče prve stopnje je zahtevke, ki jih je tožnik uveljavljal iz naslova neobstoja zastavne pravice in ločitvenih pravic v korist toženke pravilno zavrnilo kot neutemeljene in za sprejeto odločitev navedlo tudi zadostne in ustrezne razloge.

31Za presojo uveljavljanega (ne)obstoja zastavnih in ločitvenih pravic je sodišče prve stopnje pravilno kot pravno podlago upoštevalo notarska sporazuma SV 781/07 in SV 108/08, kot tudi pravnomočna sklepa o izvršbi In 1905/2010 in In 1379/2012. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obrazloženo zavrnilo tožnikova prizadevanja za ugotovitev ničnosti pravnih poslov, iz katerih izvirajo terjatve in ločitvene pravice toženke in posledično temu za ugotovitev neobstoja terjatev in ločitvenih pravic.

32Neutemeljena so zato v pritožbi ponovno uveljavljana stališča tožnika glede razmerja med B. B., kot matično družbo, ter B. A. Bančno podružnico. Napačno je pritožbeno stališče, da ker sta bili kreditni pogodbi in sicer Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 51000183/07 z dne 3. 8. 2007 in Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 51000232/08 z dne 18. 2. 2008, sklenjeni s strani Bančne podružnice, da sta takšni pogodbi pravno neobstoječi in brez pravnega učinka, ker da jih je sklenila oseba, ki nima pravne subjektivitete.

33Kot izhaja iz zadevnih notarskih zapisov, katerih del sta obravnavani kreditni pogodbi in sporazuma o zavarovanju terjatev s hipoteko po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je podružnica toženke nastopala na način, kot to določa prvi odstavek 679. člena ZGD-1. Prvi odstavek 676. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) določa, da lahko tuje podjetje v Republiki Sloveniji opravlja svojo dejavnost preko podružnic. Podružnica je del podjetja tuje pravne osebe (v obravnavani zadevi B. B.), ki je lokacijsko in organizacijsko ločena od sedeža pravne osebe in organiziranosti matičnega podjetja. Podružnica je delno organizacijsko in ekonomsko samostojna, nima pa pravne samostojnosti, saj nima statusa pravne osebe, če zakon tega izrecno ne določa, in v pravnem prometu nastopa v imenu in za račun matične družbe - tujega podjetja, ki je subjekt in nosilec vseh pravnih poslov, ki se sklepajo preko podružnice (Knez v ZGD-1 s komentarjem, 3. Knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 945). Prvi odstavek 679. člena ZGD-1 izrecno določa, da podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svojo firmo. Kot že obrazloženo, vsi pravni posli, ki jih sklene podružnica, učinkujejo in zavezujejo popolnoma enako, kot če bi jih neposredno sklenila matična družba, saj gre le za organizacijsko in lokacijsko razlikovanje, vendar še vedno za eno pravno osebo.

34Iz obeh notarskih zapisov tako izhaja, da je podružnica toženke sklenila zadevne pravne posle v imenu toženke in na njen račun. Povsem enako velja za vsa procesna dejanja, ki jih je opravljala Bančna podružnica. Vsa dejanja, ki jih je slednja opravljala in posli, ki jih je sklepala, so učinkovala le v imenu in na račun matične družbe, torej toženke.

35Zato so neutemeljena vsa pritožbena uveljavljanja, s katerimi tožnik meri na dvojnost različnih subjektov in neučinkovanju pravnih poslov in dejanj, ki jih je opravljala podružnica toženke v okviru sklepanja zadevnih pravnih poslov kot tudi v stečajnih in izvršilnih postopkih, povezanih z zadevnimi pravnimi posli.

36Vse obrazloženo zato daje podlago za ugotovitev, da zasebni listini Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 51000183/07 z dne 3. 8. 2007 in Sporazum o zavarovanju terjatve s hipoteko na nepremičninah, notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 51000183/07 in Sporazuma o zavarovanju terjatve s hipoteko na nepremičninah SV 781/07 z dne 7. 8. 2007, zasebni listini Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 51000232/08 z dne 18. 2. 2008 in Sporazum o zavarovanju terjatve s hipoteko na nepremičninah, notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 51000232/08 z dne 21. 2. 2008 in Sporazuma o zavarovanju terjatve s hipoteko na nepremičninah SV 108/07 z dne 21. 2. 2008, niso neveljavni oziroma nični pravni posli, zgolj zaradi tega, ker jih je sklenila podružnica toženke.

37Zahtevki tožnika na neobstoj zastavnih in neobstoj ločitvenih ter pogojno priznanih ločitvenih pravic se tako izkažejo za neutemeljene. V skladu z določbo drugega odstavka 142. člena SPZ se neposredna izvršljivost notarskega zapisa zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini. Obstoj zastavnih in s tem ločitvenih pravic pa nenazadnje v zvezi s pravnomočnima sklepoma o izvršbi In 1905/2010 z dne 17. 11. 2010 in In 1379/2012 z dne 21. 1. 2013 temelji tudi na podlagi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v skladu s katerim pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini.

38Ker je tožnik tožbeni zahtevek, da ne obstoji pogojno priznana ločitvena pravica na nepremičninah v lasti tožnika, utemeljeval na enakih razlogih kot za neobstoj zastavnih in ločitvenih pravic, je glede na vse obrazloženo neutemeljen tudi zahtevek tožnika, da pogojno priznani ločitveni pravici (točka 9 in 10 tožbenega zahtevka) ne obstojita.

39Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v preostalem, nerazveljavljenem in izpodbijanem delu (točke 5, 6, 7, 8, 9 in 10) I. točke izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

40Tožnik, neuspešen s pritožbo (saj sprememba odločitve o zavrženju dela tožbe ne predstavlja pritožbenega uspeha), krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Prav tako krije sama svoje pritožbene stroške tudi toženka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišče druge stopnje (155. člen ZPP).