UPRS Sodba IV U 159/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila zahtevek vlagateljice A.A., v tem postopku zastopane po B.B., v tem upravnem sporu tožniku, za vrnitev poslovnih prostorov v poslovno stanovanjski stavbi na ... v Celju (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (točka 2 izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je upravni organ o predmetnem zahtevku za uvedbo postopka denacionalizacije enkrat že odločil z dopolnilno odločbo z dne 14. 5. 2013, s katero je vrnil premoženje pok. A.A. v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju SDH). Zoper to odločbo je bila vložena tožba, kateri je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. I U 1980/2013-15 z dne 2. 9. 2014, ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V skladu z napotili sodišča je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da iz odločbe Mestne zaplembene komisije Celje, opr. št. 64/45 z dne 24. 8. 1945, izhaja, da gre v obravnavani zadevi za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ že ob njegovi uveljavitvi (6. 2. 1945), ko je bila prejšnja lastnica premoženja C.C. še živa (umrla ... 8. 1945). Tako v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji po 11. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), zato je prvostopenjski upravni organ ugotavljal, ali pok. C.C. izpolnjuje pogoje za priznanje denacionalizacijskega upravičenca po ZDen. Upravni organ je pridobil ugotovitveno odločbo o državljanstvu za pok. C.C., iz katere izhaja, da je bila ta razglašena za mrtvo z verjetnim datumom smrti ... 8. 1945, in da na dan 1. 11. 1928 ni postala državljanka Kraljevine SHS, zato je tudi na dan smrti ni šteti za državljanko Kraljevine Jugoslavije, na dan 28. 8. 1945 pa ne za jugoslovansko državljanko. Po 12. členu ZDen pa imajo status upravičene osebe le dediči prvega dednega reda, med strankama pa ni sporno, da je bila pok. A.A. nečakinja bivše lastnice, kar pomeni, da ne sodi v prvi dedni red in zato ne more imeti statusa upravičene osebe. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski upravni organ zavrnil predmetni zahtevek za vrnitev navedenih poslovnih prostorov.

3Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ je zavrnilo vložene pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, razen v delu, ko je ugodilo pritožbi D.D. in poimenovanje izpodbijane odločitve iz „dopolnilna odločba“ spremenilo v „delna odločba“. Prav tako je zavrnilo zahteve pritožnikov za povrnitev stroškov postopka. Drugostopenjski upravni organ je sledil dejanskim in pravnim ugotovitvam prvostopenjskega upravnega organa, ob tem pa se je opredelil do pritožbenih navedb.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je v obravnavani zadevi za pravilno uporabo materialnega prava ključen odgovor na vprašanje, kdaj je bilo podržavljeno premoženje C.C.. Odlok AVNOJ postopkovnih določb ni imel. Konfiskacijo (zaplembo) imovine na temelju Odloka AVNOJ je urejal Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/1945). Po tožnikovem stališču iz 1. člena, 10. člena ter prvega in drugega odstavka 30. člena tega zakona izhaja, da do zaplembe in s tem podržavljenja premoženja na temelju določb Odloka AVNOJ ni prišlo (ex lege) z uveljavitvijo odloka, ampak šele s pravnomočnostjo razsodbe oziroma odločbe, s katero je pristojna komisija izrekla zaplembo. Glede na to, da je na podlagi drugega odstavka 30. člena tega zakona odločba o konfiskaciji (zaplembi) postala pravnomočna in izvršljiva šele po preteku osemdnevnega roka za pritožbo oziroma z odločitvijo organa druge stopnje, je po tožnikovem stališču v cilju ugotovitve trenutka podržavljenja treba ugotoviti, kdaj je navedena odločba Mestne zaplembene komisije postala pravnomočna (in izvršljiva). Tožena stranka se z ugotavljanjem tega odločilnega dejstva niti ni ukvarjala. Za ugotovitev trenutka podržavljenja je treba upoštevati še pritožbo skrbnika C.C. z dne 15. 9. 1945 zoper odločbo Mestne zaplembene komisije, št. 64/45 z dne 28. 8. 1945, in odločbo o začasni odredbi Okrajnega odbora OF v Celju, št. Vep 320/45 z dne 17. 8. 1945, s katero je bilo vse premoženje C.C. postavljeno pod začasno državno upravo, dosedanji lastnici pa prepovedano vsakršno razpolaganje z zavarovanim imetjem. Če je namreč postavljen skrbnik 15. 9. 1945 zoper odločbo Mestne zaplembene komisije št. 64/45 vložil pritožbo, to pomeni, da je lahko ta odločba o zaplembi postala pravnomočna šele po tem, ko je o pritožbi odločil pristojni instančni organ. Do tega je logično lahko prišlo šele po smrti C. C. Nenazadnje ji je bil tudi postavljen skrbnik, ker je bila v času odločanja že pokojna. Da je bilo njeno premoženje podržavljeno šele s pravnomočnostjo odločbe o zaplembi, pa dokazuje še drug dokument, in sicer navedena odločba o začasni odredbi ali sekvester. Ta sploh ne bi bil potreben, če bi do podržavljenja premoženja prišlo že z uveljavitvijo Odloka AVNOJ, torej 6. 2. 1945, kot je to zmotno zaključila tožena stranka. Ker pa je do zaplembe in s tem do podržavljenja prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o zaplembi, je zavarovanje zahtevka v obliki sekvestra oziroma začasne prepovedi razpolaganja vsekakor bilo potrebno.

5Po stališču tožnika je evidentno, da je bilo premoženje C.C. podržavljeno šele po njeni smrti in je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, ko je zaključila, da ji je bilo premoženje podržavljeno 6. 2. 1945, ko je bila še živa. V tej posledici pa je tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo, saj bi glede na to, da je C.C. umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1947 in da ji je bilo premoženje podržavljeno po smrti, status upravičenca morala presojati na temelju 11. člena ZDen in za njeno pravno naslednico šteti A.A.. Slednja je bila od 28. 8. 1945 vse do smrti 18. 12. 2011 jugoslovanska državljanka in državljanka Republike Slovenije ter tako izpolnjuje vse pogoje za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca.

6Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povračilo tožnikovih stroškov postopka.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

8Odgovor na tožbo je podala družba A., d.d., v tem upravnem sporu stranka z interesom, ki navaja, da je temelj podržavljenja v obravnavani zadevi nesporno Odlok AVNOJ, kar pomeni, da je premoženje prešlo v državno last ob njegovi uveljavitvi, t. j. neposredno (ex lege). Tožnik se v tožbi opira na določbe Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanja imovine, ki je kot temelj pravice do denacionalizacije naveden v 19. točki 3. člena ZDen in je kot takšen samostojni, neodvisni temelj pravice do denacionalizacije. Odlok AVNOJ pa je kot temelj denacionalizacije naveden v 20. točki istega člena in ga mora upravni organ kot takšnega upoštevati. Premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, je prešlo v državno last ex lege, zato za postopek ni relevanten čas izdaje odločbe ali datum njene pravnomočnosti. Po stališču stranke z interesom je tožena stranka pri odločitvi upoštevala pravilni čas prehoda premoženja v državno last, pri tem pa sledila stališču Upravnega sodišča v sodbi, izdani v tej zadevi, da je podržavljenje nastopilo ob uveljavitvi Odloka AVNOJ in da ima posledično status upravičene osebe C.C. in ne A.A.. Stranka z interesom predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi je sporen trenutek prehoda predmetnega nepremičnega premoženja (poslovno stanovanjske zgradbe na naslovu ..., Celje) v državno last, pri čemer je sporno, ali je do tega prehoda prišlo pred ali po smrti prejšnje lastnice C.C.. Od tega je namreč odvisna presoja, ali sta pristojna upravna organa, ki sta na prvi in pritožbeni stopnji odločala o predmetnem zahtevku za denacionalizacijo, z izdaje izpodbijanega akta sprejela pravilno in zakonito odločitev.

11O predmetnem zahtevku je bilo pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe enkrat že odločeno v upravnem postopku, po vložitvi tožbe pa tudi v upravnem sporu. Sodišče je s sodbo, št. I U 1980/2013-15 z dne 2. 9. 2014, s katero je ugodilo tožbi A., d.d., dopolnilno odločbo prvostopenjskega upravnega organa odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, na tej podlagi pa je prvostopenjski upravni organ izdal v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo.

12Sodišče je že v predhodnem upravnem sporu presojalo vprašanje trenutka prehoda nepremičnega premoženja v državno last, pri tem pa ugotovilo, da upoštevajoč odločbo Mestne zaplembene komisije v Celju, opr. št. 64/45 z dne 24. 8. 1945, iz katere izhaja, da gre v obravnavani zadevi za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ že ob njegovi uveljavitvi (6. 2. 1945), ko je bila prejšnja lastnica premoženja C.C. še živa, niso izpolnjeni pogoji po 11. členu ZDen. Zato je sodišče naložilo upravnemu organu ugotavljanje, ali C.C. izpolnjuje pogoje za priznanje denacionalizacijske upravičenke po ZDen.

13Prvostopenjski upravni organ je takšnemu napotilu glede uporabe materialnega prava, na katerega je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezan, sledil, pri tem pa ugotovil, da je C.C. umrla ... 8. 1945, da ni bila jugoslovanska državljanka in da pok. A.A. kot nečakinja bivše lastnice ne sodi v prvi dedni red in zato ne more imeti statusa denacionalizacijske upravičenke.

14Sodišče se s takšnimi ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa, ki jih je potrdil drugostopenjski upravni organ, strinja. V prvem odstavku 9. člena ZDen je določeno, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, v nadaljnjih odstavkih tega člena pa so določeni še upravičenci v drugih primerih, vezanih na pogoj obstoja jugoslovanskega državljanstva. Po določilu 11. člena ZDen se v primeru, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. 12. člen ZDen pa določa upravičenca v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, in sicer je v tem primeru upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.

15Med strankama je nesporna podlaga za podržavljenje predmetnih nepremičnin, ki je v Odloku AVNOJ, ki po določbi 20. točke 3. člena ZDen predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo. Sodišče kot nesporne šteje tudi ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, ki izhajajo iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu za pok. C.C. glede datuma smrti (... 8. 1945) in dejstva, da je ni šteti za jugoslovansko državljanko. Poleg tega ni sporno, da je bila pok. A.A. nečakinja bivše lastnice, kar pomeni, da ne sodi v prvi dedni red. Nobeno od teh dejstev namreč tožnik v tožbi ni izpodbijal, izhajajo pa iz listinskih dokazov v spisu, zato za sodišče niso sporna.

16Tožnik pa v tožbi oporeka ugotovitvi upravnih organov, da do podržavljenja premoženja ni prišlo z uveljavitvijo Odloka AVNOJ, ampak šele s pravnomočnostjo razsodbe oziroma odločbe, s katero je pristojna komisija izrekla zaplembo. Sodišče takšnemu tožnikovemu stališču ne sledi, kar je ugotovilo in obrazložilo že sodišče v predhodnem upravnem sporu v zadevi I U 1980/2013, ko je bilo sporno ravno to vprašanje in je sodišče že zavzelo stališče, da je do podržavljenja premoženja prišlo neposredno po samem Odloku AVNOJ že ob njegovi uveljavitvi. Takšna ugotovitev izhaja že iz same odločbe Mestne zaplembene komisije v Celju, opr. št. 64/45 z dne 24. 8. 1945, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve (v uvodnem delu te odločbe). Tako je pristojni upravni organ pravilno štel, da je bilo premoženje podržavljeno C.C. 6. 2. 1945. Na drugačen sklep tudi ne vplivajo tožbene navedbe, ki se nanašajo na Zakon o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije, ker predstavlja ta zakon, ki je bil objavljen v Ur. l. DFJ, št. 40/45, samostojno podlago za presojo upravičenosti do denacionalizacije (18. točka 3. člena ZDen), Odlok AVNOJ, ki je v predmetni zadevi relevanten, pa je kot druga možna podlaga predviden v 20. točki 3. člena ZDen. Glede na navedeno za predmetno zadevo tudi ni upoštevna v tožbi navedena pritožba skrbnika C.C. z dne 15. 9. 1945, podana zoper predmetno odločbo Mestne zaplembene komisije, in izdana odločba o začasni odredbi Okrajnega odbora OF v Celju, št. Vep 320/45 z dne 17. 8. 1945. Premoženje je bilo namreč podržavljeno z uveljavitvijo Odloka AVNOJ in za predmetni postopek ni relevanten čas izdaje odločbe Mestne zaplembene komisije ali datum njene pravnomočnosti.

17Glede na navedeno in upoštevajoč pravilno ugotovitev pristojnega upravnega organa, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, določeni v relevantnih določbah ZDen, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

18Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.