VSL Sodba in sklep II Cp 537/2018

I. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku izstavi za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo vpisal kot lastnik nepremičnin, pri katerih je toženec vknjižen kot lastnik do 3/5 (parc. št. 329, k. o. X, parc. št. 324, k. o. X., parc. št. *56, k. o. X) ter pri parc. št. *57, k. o. X, pri kateri je toženec vknjižen kot lastnik do celote (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 14.708,05 pravdnih stroškov tožnikov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnika izpodbija odločitev le v stroškovnem delu (II. točka izreka), ker naj bi temeljila na nezakonito in nepravilno ugotovljeni vrednosti spornega predmeta, ta pa vpliva na odmero stroškov postopka. Stroškovna odločitev je tožnikoma v korist le navidezno, saj do povračila stroškov nikoli ne bo prišlo. Tožnika razpolagata z več judikatnimi terjatvami zoper toženca, ki pa so neizterljive. Edina posledica odmere stroškov v višini, ki temelji na izpodbijani odločitvi o določitvi vrednosti spornega predmeta, je dodatna izguba premoženja tožnikov iz naslova stroškov. Toženec je ugovor v vlogi z dne 8. 5. 2015 podal zaradi odmere stroškov v postopku brezplačne pravne pomoči. Ti bodo pooblaščencu toženca odmerjeni v približno enaki višini, kot so bili (zgolj formalno) priznani tožnikoma. Kadar toženec v postopku ne uspe, se ti stroški vedno krijejo iz proračuna. V stroškovni odločitvi tudi niso upoštevani stroški taksnih obveznosti.

3Toženec odločitve prvega sodišča ne sprejema in v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Prehoda premoženja, kot ga je udejanjilo sodišče v izpodbijani sodbi, ne ureja noben zakon. Sodišče je prezrlo, da ima v praksi vsak resnični dogovor dve smeri: kaj dobi ena stranka in kaj si zagotovi zase nazaj druga stranka. Sodišča pri odločitvi ni usmerjalo pozitivno pravo, ampak "razumevanje gospodarskega položaja tožnika“, zanemarilo pa je položaj toženca. Ne more se znebiti občutka, da ga sodišče ni obravnavalo enako in enakopravno kot tožnika. Zmotno je presodilo naravo družinskih pogovorov o bodoči delitvi premoženja, saj je v osnovi šlo le za okvirni družinski zasebni pogovor, ki bi ga morali stranki šele udejanjiti. Prave volje strank družinskega pogovora sodišče sploh ni ugotavljalo. Tako je opustilo ugotavljanje, kaj si je toženec od sina izgovoril v obratni smeri. Med pravdnima strankama so potekali le pogovori, ni pa bil sklenjen razpolagalni pravni posel. Pritožnik poudarja, da si je izgovoril 10 % znesek od vsakega posla iz obrtne dejavnosti, kar izpričuje tudi listina z naslovom "Izjava obratovalnice L.". Tožnik ni izpolnil svojih obveznosti, zato tudi toženec ni imel vsebinskega razloga, da izpolni svoj del – predajo posestva. Dogovor med strankama je bil konkreten, je pisno dokazljiv in smiseln. Življenjsko nelogično je, da človek ne bi pomislil tudi nase, na svojo bodočnost, na čas, ko ne bo sposoben za pridobivanje in za lastno preživljanje. Na deželi, kjer se dogovarjajo o konkretnih stvareh, brez leporečja in olepševalnih fraz, je ob obljubi izročitve vsega premoženja vedno odprto vprašanje, kako bo poskrbljeno za darovalca. Tudi v konkretnem primeru sta obe strani vedeli, da je družinski dogovor o predaji posestva dvostranski. Obstoj realnega kontrakta je v obravnavanem primeru zgolj pravna izmišljotina, fikcija, kako priti do premoženja brez vsake obveznosti do izročitelja. Družinski pogovor še ni dovolj za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah. Tožnik se je zavedal, da ni lastnik nepremičnin, saj ob kasnejših toženčevih prodajah parcel ni pravno ukrepal. Dokazovanje dejstev z usklajenim pričanjem več prič je v tem primeru neumestno. Vse priče delujejo v korist tožnika. Poudarja, da je kredibilnost prič, ki govorijo v tožnikovo korist, dvomljiva. Z močno skepso je treba tolmačiti priznanje tožbenega zahtevka bivše žene T. S. oz. tožnikove matere, saj je njena pravdna sposobnost zaradi bolezni vprašljiva. Poudarja, da tožniku ni ničesar podarjal brez pričakovanja protidajatve. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava se sprašuje, kdaj se bo že začelo za pravna razmerja uporabljati slovensko pravo, brez da bi se morali sklicevati na režim ali teorijo iz časov Marije Terezije. Gre za pravo, ki je v nekem segmentu "neživljenjsko".

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev razveljavi oz. spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Tožnika vlagata pritožbo tudi zoper sklep dne 18. 5. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje določilo vrednost spornih predmetov za primarni in podredne zahtevke. Pojasnjujeta razloge za dopustnost in pravočasnost pritožbe ter pravni interes. Kljub uspehu v pravdi in toženčevi obveznosti povrnitve stroškov, pri čemer pa o stroških sodnih taks ni bilo odločeno, niti ob morebitni naknadni odmeri stroškov iz naslova odmerjenih sodnih taks, ki bi jih toženec moral povrniti tožnikoma, teh stroškov od toženca nikoli ne bo mogoče izterjati. Previsoka odmera vrednosti spornega predmeta zato le navidez ne prizadeva interesov tožnikov. Menita, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe postopka. S primarnim in prvim podrednim zahtevkom sta zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, kar pa po vsebini ne predstavlja stvarnopravnega zahtevka, zato ni bilo podlage za uporabo vrednosti nepremičnin. Predmet zahtevkov v tem delu tako ni odvisen od vrednosti nepremičnin, pač pa od ocene interesa, ki sta ga tožnika s postavljenim zahtevkom zasledovala. Sodno določitev vrednosti spora je sodišče oprlo na cenitev iz postopka, v katerem tožnika nista sodelovala in se v zvezi s cenitvijo nista imela možnost izjasniti v postopku. Sodišče ni obrazložilo, zakaj pri oceni vrednosti spora ni sledilo podatkom GURS glede vseh parcel, medtem ko je vrednost po podatkih GURS kot merilo uporabilo pri parc. št. *57. Pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta za nedenarne zahtevke sta tožnika izhajala iz dejstva svojega in toženčevega slabega premoženjskega stanja. Pritožnika menita, da sodišče pooblastila za korekturno dolžnost v določbah ZPP nima. Pretirano povišanje vrednosti spora je ob upoštevanju dejstva neizterljivosti in časa trajanja postopka vsaj neprimerno. Poleg tega je ugovor glede vrednosti spornega predmeta podan prepozno, saj se je vrednost spora glede I. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa že ustalila z dnem 22. 6. 2000. Toženec ni ugovarjal vrednosti spora iz razloga odvzete pravice do revizije ali stvarne nepristojnosti. Manko navedb je sodišče v izpodbijanem sklepu nadomestilo sámo in vrednost spora označilo, kot bi šlo za denarne zahtevke.

Tožnika predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi.

5Pritožbe so bile vročene v odgovor nasprotnim strankam, ki so na pritožbe podale odgovore.

6Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo nista utemeljeni.

7Pritožba tožnikov zoper sklep z dne 18. 4. 2017 ni dovoljena.

O pritožbah tožnikov

8Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dovoljena (tretji odstavek 44. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jo je zato zavrglo, vendar pa je navedbe iz pritožbe upoštevalo pri odločanju o pritožbi tožnikov zoper sodbo oz. odmerjene stroške postopka. Dovoljena je namreč le nesamostojna pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi.

9Zmotno je razlogovanje pritožbe tožnikov, da odločitev o stroških postopka temelji na nezakonito in nepravilno ugotovljeni vrednosti spornega predmeta. Vprašanje (ne)izterljivosti stroškov od toženca za odločitev ne more biti merodajno. Tožnika svoje ugovorne navedbe v zvezi z odmero vrednosti spornega predmeta v pretežni meri gradita na prekludiranosti toženčevega ugovora glede vrednosti spornega predmeta, ki ga je podal 8. 5. 2015, pa tudi na odsotnosti pooblastila sodišču za opravo tovrstne korekturne dolžnosti. Pri tem se obširno sklicujeta na določbo 44. člena ZPP. Vendar pa stranka, ki je s sodbo sodišča prve stopnje uspela, sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta ne more uspešno izpodbijati. Na to v pritožbi opozarjata tudi tožnika, ki pa svoj pravni interes za pritožbo gradita tudi na določbi drugega odstavka 31. člena Zakona o sodnih taksa (ZST-1). Enako vsebino je imel že predhodni 24. člen ZST. Vendar pa je poleg drugega odstavka prej navedenega člena treba upoštevati tudi prvi odstavek, ki daje sodišču pooblastilo, da po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost predmeta oz. zahtevka, če se pojavi utemeljen sum, da ga je stranka ocenila prenizko. Pravo vrednost določi potem, ko jo na primeren način preveri. Takó je sodišče dolžno postopati tudi na ugovor druge stranke, da je vrednost zahtevka oz. predmeta nepravilna. Toženec je izpostavil vprašanje pravilne vrednosti predmeta tudi v zvezi z odmero sodne takse (list. št. 264), zato je imelo prvo sodišče podlago za opravo preverbe višine vrednosti, ki pa ni vezana le na prvi narok.

10Glede na postavljen tožbeni zahtevek – v prvi spremembi z dne 3. 12. 2009 sta tožnika primarno uveljavljala ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, v zadnji spremembi 29. 3. 2017 pa sta s primarnim tožbenim zahtevkom od prvega toženca zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo svoje lastninske pravice – ni razloga, da sodišče pri ugotavljanju višine vrednosti spornega predmeta ne bi izhajalo iz vrednosti nepremičnin. V pritožbi izpostavljene odločbe o ugotavljanju višine vrednosti spornega predmeta za konkretni primer niso uporabljive, saj se nanašajo na ničnostne zahtevke. V konkretnem primeru je sodišče za ugotavljanje vrednosti imelo podlago v cenitvah, ki predstavljajo povsem primeren način preverjanja pravilnosti zatrjevane vrednosti. Pooblaščenka tožnikov je bila s cenitvijo seznanjena že v vzporedno tekočem postopku, ki je tekel med staršema prvega tožnika. Pritožbeno razlogovanje, da bi moralo sodišče za vse nepremičnine uporabiti vrednosti iz podatkov GURS, ni utemeljeno. Ni razloga, da prvo sodišče vrednosti nepremičnin in posledično vrednosti spornega predmeta ne bi ugotavljalo na podlagi cenitve, ki v primerjavi s podatki GURS nedvomno izkazuje verodostojnejši podatek. Poleg tega pritožba ugotovitvam iz cenitve konkretizirano niti ne oporeka.

11Pritožba zmotno meni, da izpodbijana odločitev o stroških nima razlogov. Sodišče prve stopnje je tožnikoma priznalo 208,65 EUR sodne takse. Tožnika pa imata možnost uveljavljanja naknadnega povračila stroškov po odločitvi v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks ter odmero sodne takse za sodbo in pritožbo.

12Pritožba tožnikov v zvezi s stroškovnim delom sodne odločbe in višino vrednosti spornega predmeta ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano odločitev.

O pritožbi toženca zoper sodbo

13Odločitev prvega sodišča temelji na naslednjem dejstvenem substratu:

- pravdni stranki sta v letu 1988 sklenili ustno darilno pogodbo, s katero je toženec tožniku/sinu podaril nepremičnine, navedene v I. točki izpodbijane sodbe;

- tožnik je svoji sestri J. V. podaril nepremičnine v Z.;

- toženec in njegova žena M. S. sta zgoraj navedene nepremičnine tožniku izročila v dejansko posest;

- tožnik je kot prevzemnik kmetije prevzel plačevanje vseh položnic ter začel z gradnjo objektov na izročenih nepremičninah;

- po letu 1988 je prvi tožnik gospodaril z vsemi podarjenimi nepremičninami, jih obnavljal, na njih gradil in izvajal obrt.

14Ugotovitve prvega sodišča, sprejete na podlagi obširnega in skrbno izvedenega dokaznega postopka, v celoti pritrjujejo zaključku prvega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Življenjsko prepričljive in logične dokazne ocene, napravljene v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, pritožbi ni uspelo omajati.

15Nerazumljiv je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava in z njim povezano vprašanje, „kdaj bomo vendarle začeli uporabljati slovensko pravo za pravna razmerja in spore v Sloveniji“. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje ustrezno ovrednotilo in pri tem upoštevalo pravilna materialnopravna izhodišča. Do uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ) se je za darilno pogodbo uporabljal splošni del Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v ostalem delu pa pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ). Ker je bila ustna pogodba sklenjena v letu 1988, je moralo prvo sodišče uporabiti tako določbe ZOR kot tudi pravna pravila ODZ. V skladu s slednjimi je darilna pogodba t. i. realni kontrakt, zato se za njeno sklenitev zahteva dejanska izročitev stvari. Za pravno učinkovitost darilne pogodbe se je po paragrafu 493 ODZ zahtevala stroga obličnost. Vendar pa je napaka v obliki pri ustno sklenjeni darilni pogodbi zaradi izpolnitve pogodbenih obveznosti lahko konvalidirala, kar je tudi značilnost konkretnega primera.

16Pritožba v pretežni meri izpodbija dokazno oceno prvega sodišča in si prizadeva dogovore, ki jih je sodišče prepoznalo kot podlago za darilno pogodbo, zmanjšati na nezavezujoče „okvirne družinske zasebne pogovore“. Meni, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prave volje strank, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Celoten sklop okoliščin, ki jih je prvo sodišče v izpodbijani odločitvi obširno pojasnilo, prepričljivo kaže na sklenitev ustne darilne pogodbe. Toženec in njegova žena sta si prizadevala, da si tožnik družino ustvari doma in nadaljuje s kmetijo oz. obrtno dejavnostjo. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik po teh dogovarjanjih v letu 1988 prevzel plačevanje vseh položnic ter začel z gradnjo na podarjenih nepremičninah, njihovem vzdrževanju ter nadaljeval opravljanje obrtne dejavnosti. Navedeno izkazujejo številna potrdila, razne položnice o plačilu stroškov, tožnik je najel več kreditov, itd. Da je na kmetiji resnično zagospodaril tožnik, izhaja tudi iz neprerekanega dejstva o toženčevih zdravstvenih in zakonskih težavah. Tožnik je nepremičnine v Z., na katerih je prvotno nameraval graditi, ker si je želel iti na svoje, podaril sestri. Vse navedeno pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je bila darilna pogodba resnično sklenjena in tudi realizirana.

17Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo prave volje strank. Obširen dokazni postopek je bil namenjen prav temu. Čeprav ni bil ugotovljen obstoj tožnikove zaveze o 10 % znesku, ki bi ga moral plačevati tožencu od vsakega posla, to sámo po sebi še ne pomeni odsotnosti ugotavljanja prave volje strank. Toženec obstoja takšnega dogovora ni uspel prepričljivo izkazati. Potrdilo v prilogi B14 glede na vsebino nima takšne dokazne moči, kot mu jo želi podeliti pritožba, saj zatrjevanj toženca ne izkazuje. Takšnega dogovora, kot ugotavlja že prvo sodišče, tudi ni potrdila nobena od zaslišanih prič.

18Pritožnik posplošeno izpodbija verodostojnost prič oz. strank. Ne zgolj priče, temveč širši sklop okoliščin, ki so bile že prej izpostavljene, govori v prid zatrjevanjem tožnikov. Toženčeva zatrjevanja o vprašljivi pravdni sposobnosti druge toženke niso z ničemer izkazana. Gre zgolj za ugibanja. Tožnika tudi nista bila stranki postopka v zadevi II P 1126/1999, v kateri so se razčiščevali spori med prvim tožencem in drugo toženko (tožnikovima staršema), ki so se nanašali na vprašanje skupnega premoženja. Ker nista bili stranki, prej navedeni postopek oz. v njem sprejeta odločitev zanju ne more imeti negativnih posledic. Sicer pa prvo sodišče odločitve ne gradi le na izpovedbi druge toženke, marveč tudi na izpovedbah preostalih prič ter na listinskih dokazih, katerih verodostojnost pa pritožbi ni uspelo omajati.

19Glede na pojasnjeno toženčeva pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

20Pravdni stranki s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odgovora na pritožbo nista v bistvenem pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.