VSL Sklep PRp 26/2019

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog predlagatelja za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilcu ne zavrže.

1V uvodoma navedenem sklepu je Okrajno sodišče v Kamniku odločilo, da se zavrže predlog Okrožnega državnega tožilstva (ODT) v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Domžalah, za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu A. A. Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče predlog zavrglo kot prepozen na podlagi četrtega odstavka 113.b člena Zakona o prekrških (ZP-1), pri čemer sodišče navaja, da mora prekrškovni organ na podlagi prvega odstavka 113.a člena ZP-1 podati predlog v 5 dneh od ugotovitve prekrška in storilca, medtem ko je predlagatelj podal v obravnavanem primeru predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja hkrati z obdolžilnim predlogom 3. 1. 2019, čeprav je obdolženec prekršek storil 18. 12. 2018 ob 22.55 uri in je predlagatelj prejel poročilo o toksikološki preiskavi št. 000 z dne 19. 12. 2018 skupaj s kazensko ovadbo št. 111 z dne 19. 12. 2018 že 21. 12. 2018, kar izhaja iz prejemnega žiga na kazenski ovadbi.

2Proti odločitvi o zavrženju vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj, ki uveljavlja pritožbena razloga po 1. točki 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 (bistvena kršitev določb postopka o prekršku) in po 3. točki 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 157. člena ZP-1 (zmotno ugotovljeno dejansko stanje) ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odpravi kršitve in odloči o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je državni tožilec prekrškovni organ, ker ga ZP-1 ne všteva med prekrškovne organe, prav tako je zmoten zaključek, da se šteje rok za vložitev zahteve za začasen odvzem vozniškega dovoljenja od dneva prejema kazenske ovadbe. Državni tožilec šele po preučitvi kazenske ovadbe in priloženega dokaznega gradiva lahko poda oceno, da ni podlage za kazenski pregon, ovadbo zavrže in zaradi utemeljenega suma storitve prekrška vloži obdolžilni predlog, katerega sestavni del pa je tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Meni zato, da lahko teče 5-dnevni rok od takrat, ko državni tožilec zavrže kazensko ovadbo, sicer pa za državnega tožilca v kazenskem postopku veljajo prekluzivni roki le v primeru pravnih sredstev in absolutnega zastaranja kazenskega ali prekrškovnega pregona.

3Pritožba je utemeljena.

4113.a člen ZP-1 določa pogoje, pod katerimi mora prekrškovni organ podati kot sestavni del obdolžilnega predloga tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja (v roku 5 dni od ugotovitve prekrška in le, če gre za storilca z veljavnim vozniškim dovoljenjem in če je podan utemeljen sum, da je storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja). Navedena določila navajajo kot vlagatelja predloga prekrškovni organ, pri čemer je pritrditi pritožbenim navedbam, da državno tožilstvo ni prekrškovni organ (tudi 103. člen ZP-1 ga navaja kot predlagatelja postopka v tretjem odstavku 103. člena, prekrškovni organ pa v prvem odstavku 103. člena ZP-1). Ker obdolžilni predlog lahko vloži tudi državni tožilec glede na izrecno določbo tretjega odstavka 103. člena ZP-1, pa je šteti, da sme v okviru predloga za uvedbo postopka vložiti tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Sicer pa je iz razlogov sklepa razvidno, da je sodišče priznalo državnemu tožilcu legitimno pravico do vložitve predloga za začasni odvzem, problematiziralo je le datum vložitve predloga.

5Sodišče je napačno presodilo, da bi moral okrožni državni tožilec vložiti obdolžilni predlog v roku 5 dni od ugotovitve prekrška in storilca, sicer je prekludiran, ker je sodna praksa že zavzela stališče glede narave roka iz 113.a člena ZP-1.

V sodbi IV Ips 4/2017 z dne 21. 2. 2017 je namreč Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da rok iz 113.a člena ZP-1 ne predstavlja prekluzivnega roka, saj prekluzivni učinki (negativne posledice v primeru prekoračitve 5-dnevnega roka) niso nikjer opredeljeni, poleg tega tako kratek rok po vsebini nalaga le obveznost prekrškovnemu organu, da čim prej izloči iz cestnega prometa storilca najtežjih cestnoprometnih prekrškov, in ni mogoče zaključiti, da prekoračenje 5-dnevnega roka iz 113.a člena ZP-1 več ne dosega namena, ki ga je zasledoval zakonodajalec, da se nevarne voznike izloči iz cestnega prometa. V 8. točki obrazložitve sodbe je zavzelo tudi stališče, da 11.a člen ZP-1 preprečuje začetek oziroma nadaljevanje postopka o prekršku, dokler postopek v zvezi s kaznivim dejanjem ni pravnomočno končan ter je štelo, da je bil prekrškovni organ seznanjen, da ni možnosti za nadaljevanje in dokončanje kazenskega postopka, ko je prejel sklep o zavrženju kazenske ovadbe. Če navedeno odločitev apliciramo na konkretni primer, je potrebno pritrditi pritožbi, da je moral državni tožilec najprej presoditi, ali bo začel s postopkom v zvezi s kaznivim dejanjem in šele po tej odločitvi je bilo mogoče vložiti obdolžilni predlog in hkrati predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja.

Ker rok 5 dni od ugotovitve prekrška in storilca iz 113.a člena ZP-1 ne predstavlja prekluzivnega roka, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in je izpodbijani sklep spremenilo na način, kot izhaja iz izreka. Navedeno pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presoditi (skladno z določbo prvega odstavka 113.b člena ZP-1), če so podani pogoji za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, kot jih določa prvi odstavek 113.a člena ZP-1 in navedeni sklep izdati, saj za izdajo takega sklepa ni pristojno pritožbeno sodišče, ki tako ni sledilo predlogu pritožnika, naj (vsebinsko) odloči o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu.