VSL Sklep III Ip 2598/2018

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo ter sklenilo, da so upniki dolžni dolžniku solidarno v roku 8 dni povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 215,35 EUR, v primeru zamude s pripadki.

2Zoper sklep so pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložili upniki. Sklep izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo njegovo razveljavitev in potrditev sklepa o izvršbi s povračilom stroškov postopka upniku, podredno pa razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Pojasnijo, da so svojo terjatev najprej odstopili družbi A. d.d., ki jo je pobotala z nasprotno terjatvijo B. B. Ta pa je kljub pobotu svojo terjatev terjal v izvršilnem postopku I 59/2015 pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, kjer je bilo družbi A. d.d. kljub opravljenemu pobotu odtegnjenih 4.480,26 EUR. Ker v izvršbi I 59/2015 ni bila upoštevana cesija in enostranski pobot, je družba A. d.d. terjatev, ki so jo upniki nanjo prenesli v višini glavnice 2.726,76 EUR cedirala nazaj na upnike in jo ti izterjujejo v tem izvršilnem postopku. Nasprotujejo stališču sodišča prve stopnje, da bi za veljavnost povratne cesije dolžnik o odstopu moral biti obveščen. Da dolžnik o tej cesiji ne bi bil obveščen pa ta niti ni trdil in cesiji tudi ni nasprotoval. Obstoju terjatve je nasprotoval iz razloga, ker naj bi bila ta z enostranskim pobotom že v celoti poplačana. Ker so v zvezi z zatrjevano povratno cesijo predlagali tudi zaslišanje prič, ki ga sodišče ni izvedlo in tudi ni izvedlo naroka, uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3V odgovoru na pritožbo upnikov dolžnik predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je neverodostojno, neprepričljivo in neobičajno, da so upniki v letu 2015 s pisnimi cesijskimi izjavami svoje terjatve prenesli na družbo A. d.d., nato jih je ta uveljavljala v pobot, po tem pa očitno brez pisnih cesijskih izjav prenesla nazaj na upnike. Navaja, da je pomanjkljivost izkaza obstoja terjatev upnikov do dolžnika v tem postopku stvar dokazov, ki bi ga upniki morali izkazati z verodostojno listino. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)).

6S sklepom o izvršbi I 203/2016 z dne 3. 10. 2016 je sodišče prve stopnje po predlogu upnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave pravdnih stroškov s pripadki v skupni višini 2.726,76 EUR, na podlagi izvršilnega naslova, sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1550/2008 z dne 22. 1. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2301/2014 z dne 26. 11. 2014. Med strankami tega izvršilnega postopka ni sporno, da so upniki navedeno terjatev enkrat že cedirali oziroma prenesli na družbo A. d.d., in da jo je ta pobotala.

7Pritrditi gre pritožbi, da obvestilo dolžnika o prenosu terjatve na drugega upnika na samo veljavnost prenosa ne vpliva (prim. 417. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Pogodba o odstopu terjatve (cesija) je veljavno sklenjena v trenutku, ko pride do soglasja volj med odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Dolžnik pri tem ne sodeluje in njegova privolitev zato ni potrebna. Posledica izostanka obvestila dolžniku je le ta, da zanj velja do obvestila prejšnje razmerje in lahko svoj dolg pravilno izpolni odstopniku (419. člen OZ), kar pa za konkretni primer ni pomembno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zaradi česar sicer v izpodbijanem sklepu res napačno zavzeto materialnopravno stališče sodišča prve stopnje na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva.

8Bistvena za pravilnost izpodbijane odločitve je že nesporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev upnikov iz izvršilnega naslova cedirana, in je s prenosom na družbo A. d.d. prešla iz premoženja upnikov v premoženje družbe A. d.d., zaradi česar so upniki izgubili pravico terjati njeno izpolnitev (le) na podlagi izvršilnega naslova v tem izvršilnem postopku. Njihova aktivna legitimacija iz izvršilnega naslova zaradi cesije ni več podana. V odgovoru na ugovor dolžnika, da je bila terjatev upnikov iz izvršilnega naslova cedirana, zaradi česar so upniki izgubili pravico terjati jo v tem postopku, pa ti sicer zatrjevane povratne cesije in prehoda terjatve z družbe A. d.d. nazaj v premoženjsko sfero upnikov, niso zatrjevali in dokazovali na ustrezen način. V skladu z načelom stroge formalne legalitete, ki ga sodišče upošteva ves čas postopka, sme sodišče, med drugim, izvršbo dovoliti le v korist upnika, ki kot tak izhaja iz izvršilnega naslova. V konkretnem primeru aktivna legitimacija upnikov iz izvršilnega naslova izhaja, vendar so sami priznali, da so svojo terjatev cedirali. Ob navedenem pa bi ponovni prehod terjatve nase morali izkazati na način, ki ga določa 24. člen ZIZ, to je z javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokažejo, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla (nazaj) na upnike, kadar to ni mogoče, pa s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Zgolj s predlaganim zaslišanjem upniki navedeni zahtevi ne morejo zadostiti. Ugotavljanje dejstev (materialnih predpostavk izvršbe), ki jih s kvalificiranimi listinami ni mogoče dokazati, v izvršilnem postopku ni dopustno, saj ta za kaj takega niti ni primeren. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti v postopku in uveljavljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tudi morebitna potrditev obstoja zatrjevane povratne cesije z izjavami predlaganih prič namreč zahtevanega dokaznega standarda (predložitve kvalificirane listine) ne bi mogla nadomestiti.

9Ob navedenem je izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru dolžnika materialnopravno pravilna.

10Upniki niso podali pritožbene graje stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki ni pokazal kršitev.

11Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče, ko tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo upnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Ker upniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in peti odstavek 38. člena ZIZ). Kljub temu, da je sodišče pritožbo zavrnilo, je sklenilo, da tudi dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj so le-ti nepotrebni in mu jih zato niso povzročili upniki neutemeljeno (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ). V odgovoru na pritožbo namreč dolžnik ni navedel nobenega odločilnega dejstva, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano in ne bi bilo razvidno že iz spisa, zaradi česar ni pripomogel k odločanju o pritožbi.