VSM Sklep II Kp 54651/2018

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu z določbo sedmega odstavka 169. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 181. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zoper M.M. zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper R.H. zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1, kot je sicer podrobneje opisano v izreku izpodbijanega sklepa. V skladu z določbo tretjega odstavka 96. člena ZKP je bilo odločeno tudi o stroških predkazenskega postopka.

2Zoper tak sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožila iz Specializiranega državnega tožilstva RS. Po oceni tožilstva namreč sodišču predloženi dokazi v zadostni meri potrjujejo utemeljen sum, da je M.M. terjal, R.H. pa obljubljal nagrado, tudi v času, ko je M.M. imel polna pooblastila v H. L., kar bi naj dokazovale okoliščine, ki jih pritožnica našteva v pritožbi, pri tem pa izpostavlja tudi, da bi bilo nelogično, da bi naj M.M. v ugotovljenih primerih vedno zahteval provizijo, H. pa mu jo je vedno tudi obljubil, prav v primeru, ko sta se dogovarjala za ureditev kredita v H. L, pa temu ni bilo tako. Nadalje izpostavlja tudi, da gre v obravnavanem primeru za težko dokazljiva korupcijska kazniva dejanja.

3S pritožbo pa ni mogoče soglašati.

4Kot je pojasnil že preiskovalni sodnik, ko je podal nesoglasje k zahtevi za preiskavo, in kot je to prepričljivo pojasnjeno tudi v izpodbijanem sklepu, se kaznivo dejanje, kot se je očitalo M.M., lahko stori le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, oziroma ga lahko stori le tisti, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Kot je obrazloženo v točki 17 izpodbijanega sklepa, pa v obravnavani zadevi ni podlage za dokazno oceno, da je M.M. od R.H. zahteval oziroma sprejel nedovoljeno nagrado kot poslovodja enote H. L, saj mu je bila z odločbo H. L. št. 7-128/2018 z dne 29. 6. 2018 odrejena prepoved opravljanja njene gospodarske dejavnosti. Zato M.M. v času, ko bi naj storil kaznivo dejanje, in ko bi naj od R.H. zahteval nedovoljeno nagrado za ureditev kredita pri H. L., tega ni mogel storiti, saj za kaj takšnega, glede na že navedeno prepoved opravljanja gospodarske dejavnosti (da takšne prepovedi ni bilo, pa v pritožbi ne osporava niti pritožnica), ni imel niti možnosti. Glede na to, da tudi sicer iz telefonskih prisluhov z dne 4. 7. 2018 izhaja, da je M. H. povedal, da mu ne more „zrihtat“ kredita pri H. L., in ker tudi vsebina prisluhov, ki jih izpostavlja pritožnica, iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu, ne daje podlage za zaključke, da je M.M. v mesecu juniju zase zahteval nedovoljeno nagrado za pridobitev kredita za družbo S. d.o.o. pri H. L., kot mu je to bilo očitano, saj je, kot je to tehtno obrazloženo v točkah od 8 do 10 izpodbijanega sklepa, M.M. za kredit za družbo S. d.o.o. posredoval pri R. v Avstriji in ne pri H. L., ter glede na ostale razloge, s katerimi je prvostopno sodišče podkrepilo svoje zaključke, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.