UPRS Sodba I U 368/2016-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev tožnika, državljana Republike Makedonije pristojnim organom Republike Makedonije, zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju devetih mesecev, zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 202. členu Kazenskega zakona Republike Makedonije, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča v Velesu opr. št. K 587/2013 z dne 24. 3. 2014, ki je postala pravnomočna 17. 4. 2014 in sodbo Temeljnega sodišča v Velesu opr. št. KS-Kr 142/14 z dne 14. 7. 2014, ki je postala pravnomočna 13. 9. 2014 (I. točka izreka); odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 19. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP), in sicer: a) da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; b) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazni za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; c) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (II. točka izreka); ugotovila, da so pravosodni organi Republike Makedonije skladno s 13. členom Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi z dne 6. 2. 1996 (Pogodba o izročitvi) dolžni zagotoviti, da se bo kazenski postopek po izročitvi tožnika znova opravil v navzočnosti izročene osebe (III. točka izreka) ter da bo predajo tožnika pristojnim organom Republike Makedonije skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi z 18. ter 23. členom Pogodbe o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (IV. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I Ks 12799/2015 z dne 29. 6. 2015 po izvedenem izročitvenem postopku ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika pristojnim organom Republike Makedonije. Tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 12799/2015 z dne 24. 7. 2015 delno ugodilo in izpodbijani sklep Okrožnega sodišča spremenilo tako, da je obe zahtevi, ki jih mora izpolniti Republika Makedonija, in sicer zahtevo po spoštovanju načela specialnosti in zahtevo po obveznosti zagotovitve ponovne izvedbe kazenskega postopka po izročitvi zahtevane osebe, navedlo v izreku sklepa, s katerim je dovolilo izročitev. Toženka tako ob upoštevanju sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 7. 2015 ter dodatna pojasnila Temeljnega sodišča v Velesu opr. št. K. Pov 16/15 z dne 2. 10. 2015 ugotavlja, da so podana ustrezna zagotovila, da bo Republika Makedonija tožniku omogočila ponovno sojenje v njegovi prisotnosti v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), ZKP ter s 13. členom Pogodbe o izročitvi. Dalje navaja, da tožnik ni izkazal dejstev in ni predložil dokazov, da bi mu bila v primeru izročitve kršena njegova pravica do življenja in da obstoji verjetnost, da bi bil v Republiki Makedoniji mučen in izpostavljen ponižujočemu oziroma nečloveškemu ravnanju. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da pristojni organi Republike Makedonije ne bi ustrezno reagirali na resne in utemeljene grožnje s smrtjo na njenem ozemlju in tožnika ustrezno zaščitili. Ugotavlja tudi, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala. Tako zaključuje, da so skladno s Pogodbo o izročitvi in ZKP izpolnjeni vsi pogoji za tožnikovo izročitev ter da tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bila pravnomočna sodba Republike Makedonije izdana brez njegovega sodelovanja. Navedeno predstavlja kršitev temeljnih načel Pravnega reda Republike Slovenije, zato toženka v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 517. člena ZKP ne bi smela ugoditi prošnji Pravosodnega ministrstva Republike Makedonije za njegovo izročitev. Kljub III. točki izreka izpodbijane odločbe je tožnik prepričan, da to še zdaleč ne pomeni, da bo Republika Makedonija navodilo toženke dejansko spoštovala. Iz Pogodbe o izročitvi namreč ne izhaja nobena sankcija za državo prosilko, ki zaveze glede ponovne izvedbe kazenskega postopka ne bi spoštovala. Meni, da je sklicevanje toženke, da so pri odločanju upoštevali standarde Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), kot tudi slovenske zakonodaje neustrezno, saj je potrebno pri odločanju o izročitvi presoditi tudi okoliščine in pravni red ter minimalne standarde, ki veljajo v državi prosilki. Tožnik utemeljeno dvomi, ali mu bo v Republiki Makedoniji sploh omogočen pravičen sodni postopek. Dvom v zakonitost sojenja v Republiki Makedoniji nakazuje že dejstvo, da je bilo v prvem postopku tožniku sojeno v njegovi nenavzočnosti ter da je bil v kazenskem postopku zaradi neplačevanja preživnine obsojen na devet mesecev zaporne kazni in preizkusno dobo dveh let kljub svoji predhodni nekaznovanosti. Meni tudi, da je izpodbijana odločba neobrazložena v delu, ki se nanaša na dokumentacijo, ki jo mora država prosilka v skladu s 4. členom Pogodbe o izročitvi predložiti svoji prošnji za izročitev. Zato izpodbijane odločbe ni moč preveriti v delu, ali obstajajo dokazi za utemeljen sum v očitanem kaznivem dejanju in ali obstajajo dokazi države prosilke glede njenega zakonitega postopanja v zvezi z zagotavljanjem navzočnosti tožnika v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega. Poudarja, da groženj, ki jih je prejel s strani sorodnikov njegove bivše žene, ne more dokazati. Vse grožnje je namreč prejel osebno preko znancev in sorodnikov, ki bivajo v Makedoniji in so navedeno informacijo posredovali tožniku z željo, da naj ne prihaja v Makedonijo in se na tak način zavaruje. Po mnenju tožnika toženka v zvezi z razjasnitvijo izpostavljeni grožnji ni storila ničesar. Izpostavlja tudi svoje zdravstvene težave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Ugovarja tudi obveznosti povračila priglašenih odvetniških stroškov postopka, podrejeno predlaga njihovo ustrezno znižanje.

4V pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2018 je tožnik sodišču sporočil, da je s strani pristojnih organov Republike Makedonije prejel obvestilo, da je pregon za kaznivo dejanje, za katerega je le-ta zahtevala njegovo izročitev, absolutno zastaral.

5Toženka v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2018 še dodaja, da je sodišču že 6. 12. 2016 posredovala obvestilo Temeljnega sodišča v Velesu št. 108/2014 z dne 22. 11. 2016, iz katerega izhaja, da je nastopilo absolutno zastaranje izvršitve kazni za obsojenega tožnika. Država prosilka pa do tega dne prošnje za izročitev ni umaknila.

6Tožba ni utemeljena.

7Postopek izročitve določa XXXI. poglavje ZKP. Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu ZKP, in sicer je med drugim pogoj za izročitev tudi, da v primeru, ko gre za izvršitev kazenske sankcije, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo v sodnem postopku v nenavzočnosti osebe, katere izročitev se zahteva, država prosilka med drugim zagotovi, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe (10. točka te določbe). V skladu s 528. členom ZKP je o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev po 522. členu tega zakona dolžan odločiti senat okrožnega sodišča.

8To pomeni, da tožnik tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v tem upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati. Tako sodišče ni moglo upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da tožnik ni bil zaslišan v sodnem postopku v Republiki Makedoniji in da dvomi, ali mu bo v Republiki Makedoniji sploh omogočen pravičen sodni postopek. Ta pogoj je namreč že presodilo pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I Ks 12799/2015 z dne 29. 6. 2015, s katerim je sklenilo, da so podani pogoji za izročitev tožnika Republiki Makedoniji, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 12799/2015 z dne 24. 7. 2015, ki je pritožbi zahtevane osebe (tožnika) in njegove zagovornice delno ugodilo in navedeni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani spremenilo tako, da je ugotovilo, da so podani pogoji za izročitev tožnika ter da so pravosodni organi Republike Makedonije dolžni zagotoviti, da se bo kazenski postopek po izročitvi zahtevane osebe (tožnika) znova opravil v njegovi navzočnosti ter da se izročena oseba ne sme preganjati, zoper njega izvršiti kazen ali izročiti drugi državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo izročitvijo.

9Sodišče pa ni moglo upoštevati niti tožbenega ugovora neobrazloženosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na dokumentacijo, ki jo mora država prosilka predložiti svoji prošnji za izročitev. Tožnik namreč meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ali obstajajo dokazi za utemeljen sum za očitano mu kaznivo dejanje in ali obstajajo dokazi države prosilke glede njenega zakonitega postopanja v zvezi z zagotavljanjem njegove navzočnosti v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega in tudi njegove obveščenosti o poteku le-tega. Tudi ta tožbeni ugovor se namreč nanaša na vprašanje izpolnjevanja pogojev za izročitev po 522. členu ZKP. Kot je sodišče že navedlo, pa je o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev pristojno odločati okrožno sodišče, in ne minister za pravosodje, zato izpodbijani odločbi v tem delu neobrazloženosti ni mogoče uspešno očitati.

10Pristojnosti ministra za pravosodje v postopku izročitve so namreč določene v 530. členu ZKP, ki v prvem odstavku 530. člena ZKP med drugim določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. V skladu s tretjim odstavkom te določbe ZKP minister za pravosodje izročitve tujca ne dovoli, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo.

11Med strankama ni spora o tem, da tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča ter da se izročitev ne nanaša na politično ali vojaško kaznivo dejanje. Sporno pa je, ali obstaja verjetnost, da bi bil tožnik v državi prosilki mučen oziroma bi se z njim nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma ga na ta način kaznovalo, kar zatrjuje v tem postopku.

12Sodišče s tem v zvezi v celoti pritrjuje dokazni oceni toženke, da tožnik v postopku ni uspel izkazati zatrjevanih groženj, ki naj bi jih prejemal s strani sorodnikov nekdanje žene. Kot ugotavlja že toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe¹ tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi podkrepil verjetnost svojih trditev, da bi bil s strani določenih oseb (sorodnikov bivše žene) lahko napaden na ozemlju Republike Makedonije, pa tudi ne dokazov, ki bi verjetno dokazovali konkretno nevarnost morebitnih kršitev človekovih pravic v primeru izročitve Republiki Makedoniji. Sicer pa sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku niti ni zatrjeval, kaj šele izkazal, da pristojni organi Republike Makedonije na morebitne resne grožnje na njenem ozemlju ne bi primerno reagirali in prizadeto osebo ustrezno zaščitili. Prav tako tožnik v postopku ni niti zatrjeval tega, da bi mu s strani državnih organov Republike Makedonije grozilo mučenje ali nečlovečno ali ponižujoče ravnanje. Pri čemer je dokazno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bil tožnik v državi sprejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, na tožniku.

13Sodišče pa tudi ugotavlja, da sta tekom postopka tako tožnik kot toženka sodišče obvestila o nastopu absolutnega zastaranja izvršitve kazenskega pregona v tem primeru. Ker je absolutno zastaranje nesporno nastopilo po izdaji izpodbijane odločbe, sodišče pa v tej zadevi presoja zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje, v tem upravnem sporu absolutnega zastaranja ni mogoče upoštevati. Vendar pa s tem v zvezi sodišče kljub temu dodaja, da ta nova okoliščina kaže na to, da izvršitev kazenske sankcije v tem primeru sploh ne bo nastopila. Bo pa tožnik lahko to okoliščino (nastop absolutnega zastaranja) uveljavljal v morebitnem postopku izdaje upravnega akta o izvršitvi njegove izročitve Republiki Makedoniji (drugi odstavek 532. člena ZKP).

14Po vsem povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje je med tožnikom in toženko sicer sporno glede tega, ali tožniku v državi prosilki grozi mučenje oziroma nečlovečno ali ponižujoče ravnanje, vendar pa s tem v zvezi tožnik niti ne navaja relevantnih trditev oziroma v tožbi niso predlagana takšna dejstva ali dokazi, ki bi bili pomembni za odločitev. Sicer pa oprave glavne obravnave tudi ni predlagala nobena izmed strank v postopku.

¹ Glej tretji odstavek na 7. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.