531. člen ZKP

Res je bilo tožniku sojeno v nenavzočnosti, vendar pa okoliščine, da država prosilka v dopolnitvi zahteve za izročitev ni izkazala, ali je bil osebno vabljen in ali je imel zagovornika, upoštevaje določbo 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, na pravilnost in zakonitost odločitve v izpodbijanem sklepu nimajo nikakršnega vpliva. Na glavni obravnavi pa je bil navzoč tožnikov zagovornik. Prav tako je sodišče druge stopnje ocenilo, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da opisane razmere v zaporih v Albaniji ne izkazujejo verjetnosti, da bi bil tožnik v državi prosilki mučen, da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo.

Tožnik je že v upravnem postopku dokazoval, kakšne so razmere v priporih oziroma zaporih v Ruski federaciji z obsežnim dokaznim gradivom. Tožnik je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred pravnomočnostjo sodne odločbe v tem upravnem sporu nastala težko popravljiva škoda v zvezi s (procesno) pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki kot pomembnejša pravica zajema tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva, oboje pa se nanaša na sodno varstvo njegove materialne pravice iz 3. člena EKČP.

Toženka bi pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku morala dati možnost, da se seznani in izjavi o vseh dejstvih, na katerih temelji njena odločitev; to ji nalaga 9. člen ZUP. Za stališče, da v postopku izročitve tujca ni treba seznaniti z dejstvi, na katerega bo organ oprl svojo odločitev, v določbah ZKP ni opore. Prav tako ni mogoče slediti argumentaciji toženke, da zadostuje, da je tožnik že v sodni fazi izročitvenega postopka imel možnost, da se izreče o pomembnih okoliščinah. Še toliko bolj ne zato, ker je že toženka sama v odločbi ugotovila, da se niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje v sodni fazi izročitvenega postopka do tožnikovih navedb glede zatrjevanja kršitev pravic nista izrekli.

Pravna podlaga za izvajanje izročitve med Republiko Slovenijo in Republiko Črno Goro je poleg notranje zakonodaje obeh držav, tudi Evropska konvencija o izročitvi, sprejeta v okviru Sveta Evrope, katere članici sta tako Republika Slovenija kot tudi Republika Črna Gora. Prav tako pa sta obe navedeni državi podpisnici navedene konvencije ter dodatnih protokolov, sprejetih k navedeni konvenciji. Okoliščina, da tožnik ni državljan Republike Črne Gore, torej države prosilke, glede na obstoječo ureditev ne predstavlja nobenega fakultativnega niti obligatornega razloga za zavrnitev izročitve. Prav tako okoliščina državljanstva ni ena izmed predpostavk, ki bi morale biti podane, da lahko država zaprosi za izročitev določene osebe. Okoliščina državljanstva zaprošene države je lahko razlog za zavrnitev izročitve v določenih pravnih ureditvah, ki ne izročajo lastnih državljanov.

Ne glede na to, da ZKP v 530. členu kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma svoboščin s strani države prosilke izrecno ne navaja kot razlog za zavrnitev izročitve, pa slednje izhaja iz številnih mednarodnih dokumentov. Ravno tako mora država presoditi, ali obstajajo verjetne okoliščine, da bi bil imenovani z izročitvijo v državo sprejemnico izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Pri tem je tožena stranka pravilno ocenila, da mora obstajati konkretno tveganje, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, pri čemer breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega. Konkretna nevarnost, da bi bil tožnik že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj dejansko podvržen nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju pa v tem primeru ni izkazana, saj zgolj navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v zaporih, ne zadostuje, pač pa morajo obstajati verjetni dokazi, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja

V konkretnem primeru je tožnik šele v tožbi v upravnem sporu dobil možnost, da se izrazi o stališčih tožene stranke in pridobljenih informacijah, šele v tožbi je imel možnost predložiti svoje dokaze. V kolikor bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke, bi tožnik dokaze, ki jih je predložil v upravnem sporu, lahko predložil upravnemu organu, ki bi se do njih moral opredeliti, tako pa je svojo odločitev oprl le na dokaze (informacije), ki jih je sam pridobil. Zato je neutemeljen očitek tožniku, da je zgolj navajal okoliščine, katerih pa ni podkrepil z verjetnimi dokazi, saj v upravnem postopku te možnosti niti ni imel. Tožena stranka bi zato morala pred izdajo odločbe tožnika seznaniti s prav vsemi informacijami, ki jih je pridobila od organov Vzhodne republike Urugvaj in tožniku dati možnost, da o tem izrazi svoje stališče in predloži morebitne dokaze.

Ker postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca, urejen v členih od 521 do 537 ZKP, ni kazenski postopek, zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo tega postopka, ni dovoljena (1. odstavek 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP).