VSL sodba II Cp 3814/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta od tožene stranke zahtevala izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 51.000,00 EUR ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

(2.) Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje preozko razlagalo pravni standard motornega vozila in pojem prometne nesreče, ter traktor napačno štelo za delovni stroj. Ni upoštevalo dejstva, da že iz zavarovalne police za avtomobilsko zavarovanje izhaja, da je bilo zavarovano motorno vozilo vlečno vozilo (traktorski vlačilec), kar pomeni, da je primarno namenjeno delu na kmetijskih poršinah. Traktor dejansko ne opravlja funkcije motornega vozila v javnem prometu. Tudi pojem prometne nesreče je širši, kot jasno izhaja iz določb 1. točke 1a. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki določa, da je prometna nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe motornega sredstva, ne predpisuje pa, da mora do dogodka priti na javni površini. Pritožnik tudi poudarja, da je bilo z zavarovalno pogodbo dogovorjeno tudi zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, primer traktorja kot delovnega stroja pa v splošnih pogojih ni izključen iz zavarovalnega kritja kot nezavarovane nevarnosti. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo temeljna pravila o razlagi pogodb in sicer 82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem bi moralo sporne določbe razlagati skladno z namenom strank. Prav tako ni upoštevalo 120. člena OZ, saj ni utemeljilo uporabe zavarovalnih pogojev. V zvezi s tem je sodišče kršilo tudi določbe pravdnega postopka, saj ni izvedlo dokazov, ki jih je v zvezi z okoliščinami sklepanja zavarovalne pogodbe predlagala tožeča stranka (zaslišanje zavarovalnega zastopnika, pridobitev podatkov od tožene stranke v zvezi s sklepanjem zavarovalne pogodbe) in posledično tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik pritožbenemu sodišču zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje reševanje.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

(6.) Zatrjevana kršitev postopka ni podana. Tožeče stranka je s predlaganimi dokazi želela dokazati svoje trditve, da je bilo ob sklepanju zavarovalne pogodbe dogovorjeno širše zavarovalno kritje kot izhaja iz pogodbe same. Ker se za sklenitev zavarovalne pogodbe zahteva pisna oblika (1. odstavek 925. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ), morebiten sočasen usten dogovor med zavarovalnim zastopnikom in tožečo stranko, ki bi povečeval obveznost ene od pogodbenih strank, ne bi bil veljaven. Izvajanje dokaznega postopka v tej smeri zato ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje s tem, ko je skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP dokazne predloge v tej smeri zavrnilo, ravnalo pravilno.

(7.) Škodni dogodek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, predstavlja nesreča, do katere je prišlo med baliranjem sena. Na balirnem stroju, ki je bil pripet na traktor, je prišlo do napake, in ko jo je tožeča stranka skušala odpraviti, ne da bi pred tem ustavila motor traktorja, je izgubila ravnotesžje in valja balirnega stroja sta ji odtrgala desno roko med ramo in komolcem. V času škodnega dogodka je imela tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO zavarovanje) ter zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus zavarovanje).

(8.) Ker iz predložene zavarovalne police ne izhajajo kakšni posebni dogovori, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi posebej utemeljevalo uporabo zavarovalnih pogojev, zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus) so sestavni del zavarovalne pogodbe, kot je to razvidno iz zavarovalne police, le-to pa sta podpisali obe pravdni stranki.

(9.) Pri interpretaciji pojmov motornega vozila in prometne nesreče je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo tudi pravilen zaključek, da zavarovanje AO-plus v obravnavanem primeru škode ne krije, saj je bil traktor v funkciji delovnega stroja. Drži sicer, da je zavarovano motorno vozilo traktorski vlačilec, ki je primarno namenjen za delo na kmetijskih površinah in funkcije motornega vozila v javnem prometu praktično ne opravlja, vendar to ne pomeni, da zavarovalno kritje na podlagi AO-plus zavarovanja ne more biti omejeno zgolj na primere, ko traktor opravlja funkcijo motornega vozila v javnem prometu (1). Zavarovalno kritje je namreč vezano na pojem prometne nesreče, kot to izhaja iz 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus). Pritožbeno sklicevanje na 1. točko 1a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 93/2007 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZOZP) v zvezi s tem je zato napačno, saj le-ta opredeljuje pojem nesreče, medtem ko Splošni pogoji AO-plus omejujejo zavarovalno kritje na škodo, ki jo utrpi voznik v prometni nesreči, kot jo opredeljuje Zakon o varnosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 83/2004, s spremembami in dopolnitvami, ZVCP-1). (2)

(9.) Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka primere, ko se zavarovano vozilo uporablja kot delovni stroj, izrecno našteti med primeri nezavarovanih nevarnosti. 3. člen Splošnih pogojev AO-plus med nezavarovanimi nevarnostmi namreč obravnava primere, ko do škode sicer pride pri uporabi motornega vozila kot prometnega sredstva, vendar pa je zavarovalno kritje zaradi določenih posebnih okoliščin izključeno. V obravnavanem primeru pa je izključeno zavarovalno kritje že po 1. členu Splošnih pogojev AO-plus, saj kot rečeno, do poškodovanja tožeče stranke ni prišlo v prometni nesreči, temveč pri uporabi traktorja kot delovnega stroja.

(10.) Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razlagi spornih določb uporabiti razlagalna pravila OZ, je zmotno, saj pomen določb v obravnavanem primeru ni nejasen. Pritožba sicer izrecno ne opredeljuje, katere določbe naj bi bile po mnenju pritožnika sporne, vendar iz njene vsebine izhaja, da se ta očitek nanaša na pojem prometne nesreče. Pomen slednje pa je jasen, pridevnik prometni ima za posledico, da zavarovalno kritje zajema samo tiste nesreče, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu (3), kar pa škodni dogodek v obravnavanem primeru ni.

(11.) Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa obenem ni zasledilo kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(12.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih storških. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila stroškov ni upravičen.

-------------------------------------------------

(1) Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 247/2006, II Ips 721/2009, II Ips 392/2007.

(2) Primerjaj z Ristin, G., in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP): s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, komentar 15.člena, str. 108.

(3) Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 408/2005.