VSK Sklep CDn 311/2018

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice se spremenita tako, da se vpis ne dovoli.

1V obravnavani zadevi je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica pri nepremičnini s parc.št. 1354/5, k.o. ... (v nadaljevanju: sporna nepremičnina) na podlagi odločbe Občine M. št. 030-122/2017, o ukinitvi statusa javnega dobra in vpisa lastninske pravice z dne 9.10.2017, dovolila izbris javnega dobra ter vknjižbo lastninske pravice v korist Občine M.. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovor udeleženke Republike Slovenije (v nadaljevanju: udeleženka) zavrnilo in potrdilo sklep o vpisu.

2Zoper sklep se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje udeleženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini v korist Občine M. ne dovoli oziroma, da naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Prvostopenjskemu sodišču očita, da njegovo pojasnilo, da je predlagateljica v odgovoru na ugovor navedla, da je po sporni parceli nekoč potekala občinska cesta ter da je iz oblike parcele razvidno, da gre za nekdanjo cesto in da ne gre za kmetijsko ali gozdno zemljišče, ni z ničemer argumentirano. Izpostavlja, da namensko uporabo zemljišč določajo planski akti, dejanska raba zemljišč pa izhaja iz evidence GURS in noben od teh uradnih dokumentov ne potrjuje navedb predlagateljice, da gre pri sporni parceli za cesto in zgolj navedba predlagateljice, da naj bi to dokazovala oblika parcele, ne more biti podlaga za izdajo konkretne odločbe. Predlagateljica tako z ničemer ni izkazala, da je po navedeni parceli potekala cesta. Najmanj kar bi predlagateljica morala predložiti ob sprejemu sedanje odločbe, je torej tudi izvorna odločba, s katero je občina javno dobro razglasila. Obstaja namreč možnost, da je izvorno javno dobro razglasila država, ki bi ga edina lahko tudi ukinila. Po mnenju druge udeleženke tako odločba, kot jo je izdala občina, ne more biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice, ker ne predstavlja ustrezne listine na podlagi 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj ni podana situacija, ki bi utemeljevala vpis na podlagi odločbe pristojnega občinskega organa in sodišče na njeni podlagi ne bi smelo dovoliti vknjižbe lastninske pravice v korist Občine M..

3Na pritožbo udeleženke je odgovorila predlagateljica, ki vztraja, da gre za nekdanjo cesto, kar je razvidno iz same oblike parcele. Kot dokaz, da gre za bivšo občinsko cesto, prilaga odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave M. z dne 16.10.2015, ki izkazuje, da je sporna parcela nastala iz nekdanje parc.št. 1354/1 k.o. ... . Iz same odločbe je razvidno, da je Geodetska uprava RS (ki je organ v sestavi druge udeleženke) obravnavala celotno nekdanjo parcelo 1354/1 k.o. ... (in s tem tudi sedanjo parcelo 1354/5 k.o. ...) kot javno dobro, s katerim upravlja Občina M..

4Pritožba je utemeljena.

5Zemljiškoknjižno stanje pri sporni parceli izkazuje „javno dobro“, ne da bi bil naveden nosilec pravice: občina ali država. Iz vpogleda v zemljiško knjigo torej ni razvidno, čigave so nepremičnine, na katerih se predlaga izbris zaznambe javnega dobra in hkrati vknjižba lastninske pravice na predlagateljico. V zemljiški knjigi tudi ni zaznamovana vrsta javnega dobra- glej drugi odstavek 111. člena ZZK-1-podatek o vrsti javnega dobra (na primer grajeno oziroma vodno javno dobro, javna cesta ipd.) Tako predlagateljica kot udeleženka zatrjujeta, da sta na sporni nepremičnini pridobili lastninsko pravico. Predlagateljica zato, ker trdi, da je po sporni parceli nekoč potekala javna pot - občinska cesta, kar naj bi bilo razvidno že iz oblike parcele, udeleženka pa trdi, da sporna nepremičnina po podatkih GURS-a po dejanski rabi predstavlja gozdno in kmetijsko zemljišče in je zato last Republike Slovenije.

6Tudi iz odločbe Občine M. št. 030-122/2017 z dne 9.10.2017 (v nadaljevanju Odločba), ki v obravnavani zadevi predstavlja listino, ki je podlaga za vpis, ne izhaja vrsta javnega dobra, saj je v njeni obrazložitvi navedeno le, da sporna nepremičnina ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil podeljen status javnega dobra. Predlagateljica se v odločbi sklicuje na 23. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je bil v uporabi v času izdaje Odločbe. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZGO-1 se objektu oziroma delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega dobra državnega ali lokalnega pomena, takšen status lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije oziroma pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki ji je status podelil. Ne le, da predlagateljica ni izkazala, da sporna nepremičnina predstavlja grajeno javno dobro, pač pa tudi ni izkazala, da bi bila titular, torej tudi ne „razpolagalnega upravičenja“, ki bi ji v obravnavani zadevi omogočilo vknjižbo lastninske pravice v njeno korist.

7.Ker predlagateljica ni predložila ustrezne listine, ki bi izkazovala njeno lastninsko pravico, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je kljub navedenem dovolilo vpis, nepravilna. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi udeleženke ugodilo, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice spremenilo tako, da vpisa ni dovolilo (3. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).