VSL Sklep II Cp 760/2018

I. Pritožbi prvega nasprotnega udeleženca se delno, pritožbi druge nasprotne udeleženke pa v celoti ugodi in se izpodbijani sklep v 1. in 2. točki izreka razveljavi v delu, da skupno pripadajoče zemljišče stavb predstavljajo zemljiške parcele z ID znakom: 003, 004, 002 in 006, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba prvega nasprotnega udeleženca se v preostalem, pritožba četrte udeleženke pa v celoti zavrneta ter se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče k stavbam z ID znaki A, B, C, D, E in F predstavljajo zemljiške parcele z ID znakom: 001, 002, 003, 004, 005, 006, 007 vse kot splošni skupni del stavb (1. točka izreka). Odločilo je, da se zemljiške parcele iz 1. točke izreka tega sklepa v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka določitve skupnega pripadajočega zemljišča vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavb z ID znaki A, B, C, D, E ter F, kot skupna lastnina vsakokratnih lastnikov stavb z ID znaki A, B, C ter lastnikov parcel, navedenih v 1. točki izreka tega sklepa, na katerih stojijo stavbe D, E in F (2. točka izreka).

2Proti sklepu se pravočasno pritožujejo prvi nasprotni udeleženec, druga nasprotna udeleženka in četrta udeleženka.

3Prvi nasprotni udeleženec kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje preseglo svojo pristojnost in odredilo parcelacijo brez upravne in stvarnopravne podlage, in to v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sklep nima razlogov o bistvenih dejstvih, ker je sodišče prekoračilo zahtevek in določilo skupno pripadajoče zemljišče tudi k stavbam, ki katastrsko in zemljiško knjižno niso vpisane, ter k stavbam, katerih lastniki niso predlagatelji. Ker sodišče prve stopnje upravne in stvarnopravne podlage za določitev pripadajočega zemljišča stavbam in skupnega pripadajočega zemljišča ni ugotovilo, je z izpodbijanim sklepom izvedlo nedopustno razlastitev za zasebne interese in poseglo v lastninsko pravico prvega nasprotnega udeleženca, s čimer je kršilo določila 2., 33., 67, 69 in 155. člena URS. Ker je sodišče izvedlo razlastitev udeležencev, imajo ti pravico do odškodnine v višini vrednosti zemljišč. Pri odločanju tudi ni upoštevalo določil SPZ in SZ-1 o nastanku etažne lastnine, ki določa, da za skupne dele štejejo samo tisti skupni deli, ki so bili grajeni s tem namenom in katerih gradnjo so plačali lastniki oziroma etažni lastniki ali njihovi pravni predniki. Sodišče je ustvarilo fiktivno pravno razmerje med stavbami in njihovimi lastniki, torej tudi s stavbama, ki sta katastrsko in zemljiškoknjižno neobstoječi ID E in ID F in vsem stavbam določilo skupno pripadajoče zemljišče. Pri tem se je zadovoljilo z navedbo o potrebi po funkcioniranju vseh stavb in ne samo stavb predlagateljev in ni upoštevalo obstoječih prostorskih aktov in upravnih dovoljenj niti kriterijev po ZVEtL. Tudi ni upoštevalo, da je bilo funkcionalno zemljišče k stavbam B in A že določeno v upravnem postopku. Predlog za določitev skupne gradbene parcele je bil napačen. Sodišče je prezrlo, da so se gradbene parcele določale v upravnem postopku in da je bilo mogoče gradbeno parcelo obstoječemu objektu ali objektom določiti pod pogoji, določenimi v 216. členu ZGO-1B, ki je stopil v veljavo 15. 1. 2018. Sodišče je dejansko stanje iz izvedenskega mnenja povzelo arbitrarno. Izvedenka je izpostavila možnost ustanovitve služnosti v javno korist, zaradi peš tranzita ljudi, kar prvi nasprotni udeleženec razume kot posredno potrdilo javne rabe nepremičnin po namenu, kar pomeni, da parceli 006 in 002 ne predstavljata samo dostopa za stolpnici Ž in L. Predlagatelji s prehodom lastninske pravice na posameznih delih stavbe niso pridobili nobene stvarne ali obligacijske pravice na zemljiščih, ki so predmet tega postopka, ker na nedoločenih delih (po katastrski oznaki) in urbanistično nedoločljivih delih nepremičnin ni bilo mogoče pridobiti nobenih pravic. Zato je stališče sodišča v 10. točki obrazložitve nerelevantno, saj je sodišče razvleklo pojem zemljišča potrebnega za redno rabo stavbe. Lastninska pravica prvega nasprotnega udeleženca, vpisana v zemljiški knjigi na podlagi določil ZLNDL, je bila pridobljena na podlagi odplačno pridobljene pravice uporabe kot stvarne pravice, ki je imela v času družbene lastnine enako pravno varstvo kot lastninska pravica. Sodišče je spregledalo, da etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL na zemljiščih, ki so predmet tega postopka, niso imeli stvarne ali obligacijske pravice in, da zemljišče potrebno za redno rabo stavbe, ki presega obseg stavbišča, ni bilo določeno in se torej ni moglo prenašati skupaj s posameznim delom stavbe. Prvi nasprotni udeleženec je navedena zemljišča pridobil na podlagi predpisov (odločba, pogodba, vpis v zemljiški knjigi) in mu dobrovernosti ni treba dokazovati. Nasprotni udeleženec je v stečajnem postopku, kar pomeni, da gre tudi za oškodovanje stečajne mase in za nezakonit poseg v premoženje stečajne mase. Zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov, poleg tega pa postopek po ZVEtL ni primeren postopek za urejanje spornih situacij, saj je nepravdni. Poseg predstavlja pretiran poseg v dispozicijo strank, kršitev načela enakovrednosti dajatev in kršitev načela sorazmernosti, saj pretirano naklanja ugodnosti zgolj eni stranki - upravičencem po ZVEtL, za kar ni nobenih ustavno dopustnih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4Druga nasprotni udeleženka kot bistveno navaja, da je prvi nasprotni udeleženec predlogu predlagateljev glede parc. št. 002 in 006 nasprotoval z razlogom, da gre za grajeno javno dobro, v območjih javnih občinskih cest, ki v naravi predstavljata peš hodnik oziroma pločnik. Glede parc. št. 003 in 004 je navajal, da sta navedeni parceli predvideni za bodočo širitev ceste, kot je to predvideno po trenutnem prostorskem aktu - Občinskem prostorskem načrtu. Prvostopenjsko sodišče se je do ugovora, da gre za grajeno javno dobro, opredelilo zgolj z navedbo, da ne gre za grajeno javno dobro. S tem je z izjemno skopo in pomanjkljivo obrazložitvijo zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se je zemljiškoknjižno stanje nekaterih nepremičnin, ki so predmet postopka, tekom postopka spremenilo, česar sodišče ni preverilo. Tako so parcele 003, 004, 002 in 006 zemljiškoknjižna last druge nasprotne udeleženke, česar sodišče ni preverilo in je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je njihov lastnik prvi nasprotni udeleženec. ZVEtL-1 pa v 12. členu določa, da sodišče po uradni dolžnosti preveri ZK stanje nepremičnin, če oceni, da je to potrebno za izvedbo tega postopka. Druga nasprotna udeleženka je lastništvo na nepremičninah 003, 004, 002 in 006 pridobila v stečajnem postopku prvega nasprotnega udeleženca na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani s 3. 4. 2012 o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, s čimer pa se je zgolj uskladilo zemljiškoknjižno stanje z dejanskim, saj navedene površine predstavljajo javne površine grajenega javnega dobra in so bile že prej v lasti in upravljanju druge nasprotne udeleženke. Sklep o preizkusu terjatev je zgolj ugotovitvene in ne konstitutivne narave, vendar je druga nasprotna udeleženka kot izločitvena upnica lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobila že prej, v konkretnem primeru na podlagi ZLNDL oziroma Zakona o gospodarskih javnih službah. Lastninjenje cest, torej infrastrukturnih objektov, kamor sodijo navedene nepremičnine, je potekalo po posebnem predpisu, to je po ZGJS. Predmetne nepremičnine, ki v naravi predstavljajo del ulice kot javne površine, so namenjene za peš tranzitni promet in so ob uveljavitvi ZGJS 2. 7. 1993 na podlagi 68., 72. in 76. člena postale last druge nasprotne udeleženke. Glede nepremičnine 004 se je druga nasprotna udeleženka v zemljiško knjigo vknjižila na podlagi sodne poravnave XI Pg 2060/2012 z 9. 10. 2013. Tudi glede navedene nepremičnine je druga nasprotna udeleženka prijavila izločitveno pravico v stečajnem postopku zoper prvega nasprotnega udeleženca. S tem, ko je sodišče odločilo, da tudi sporne nepremičnine 003, 004, 002 in 006 predstavljajo del skupnega pripadajočega zemljišča navedenih stavb, je poseglo v pridobljeno lastninsko pravico druge nasprotne udeleženke, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

5Četrta udeleženka sklep izpodbija v delu, s katerim je sodišče odločilo, da skupno pripadajoče zemljišče predstavlja tudi nepremičnina 007. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki na ogled ni povabil četrte udeleženke, kar je uveljavljala že v vlogi s 16. 10. 2014. Izvedenka je v mnenju navedla, da je bila zapornica na tem zemljišču postavljena samovoljno s strani trenutnih uporabnikov lokala, pred tem pa so lastniki zemljišče ves čas uporabljali kot parkirišče. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. K., je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Namesto tega se je oprlo na ugotovitev izvedenke, pridobljeno na podlagi nezakonito opravljenega ogleda. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedlo, da ugotovitev izvedenke, da je bila zapornica postavljena samovoljno, pred tem pa so parcelo 007 uporabljali vsi etažni lastniki kot skupno pripadajoče zemljišče, ni bila prerekana. Ta ugotovitev je v nasprotju z vlogami četrte udeleženke, ki ves čas navaja, da so imeli sporno nepremičnino ves čas, od leta 1972 dalje v izključni posesti njeni pravni predniki. Zato je podan tudi pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja. Iz verige pogodb, ki jih je predložila četrta udeleženka, izhaja, da je eden izmed pravnih prednikov četrte udeleženke O. K., nepremičnino pridobil v stečajnem postopku St 000/2001 na podlagi sklepa 28. 11. 2002, kar pomeni, da je nepremičnino pridobil originarno, kar vse potrjuje dobrovernost četrte udeleženke. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da je parcela 007 skupno pripadajoče zemljišče, ker se pod njim nahaja garažna hiša, vendar pa bi v takšnem primeru sodišče moralo določiti zakonito stavbno pravico, ker gre za podzemno stavbo. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa.

6Udeleženci na vročene pritožbe drugih udeležencev niso odgovorili.

7Pritožba druge nasprotne udeleženke je utemeljena. Pritožba prvega nasprotnega udeleženca je delno utemeljena. Pritožba četrte udeleženke ni utemeljena.

O pritožbi druge nasprotne udeleženke

8Predlagatelji želijo določiti skupno pripadajoče zemljišče k stavbama z ID znakoma A in B. V skladu z določilom drugega odstavka 42. člena ZVEtL-1¹ je skupno pripadajoče zemljišče tisto, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov več stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1). Kriterije za določitev pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtl-1.

9V skladu z določilom prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 se šteje (če ni dokazano drugače), da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi za pripadajoče zemljišče, last lastnika stavbe. Če ni dokazano drugače, se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi, na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču (drugi odstavek 44. člena ZVEtL-1). V skladu z določilom tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1 se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču ali delu pripadajočega zemljišča prenehala, če je zemljiškoknjižni lastnik ali druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravico na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi ZVEtL-1 ali v primeru, če med udeleženci ni spora o neobstoju ali omejitvi pravice (tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1). ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta, na novo določena domneva pa je izpodbojna,² kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze.

10Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo sodnega izvedenca geodetske stroke D. d.d. Sodna izvedenka, ki je izdelala pisno izvedensko mnenje in dve dopolnitvi mnenja, je ugotovila, da identificirana upravna, projektna in prostorska dokumentacija iz časa izgradnje obravnavanih stavb neposredno ne izkazuje konkretnih podatkov o eksaktni določitvi zemljišča, ki je neposredno namenjeno za skupno rabo teh stavb, posredno pa iz vsebine teh aktov, to je iz obsega zemljišča dodeljenega investitorju za namene izgradnje stavb ter zunanje ureditve, skupno pripadajoče zemljišče k stavbam z ID znaki A, B, G, D in C, predstavljajo naslednje zemljiške parcele z ID znakom: 001, 008, 009, 0010, 0011, 0012, 0013, 0014, 0015, 0016, 0017, 0018, 0019, 0020, 0021, 003, 004, 002 in 006. Nadalje je izvedenka v svojem mnenju za vse parcele ugotovila še preteklo redno rabo zemljišč,³ in sicer da zemljiške parcele z ID znakom 001, 002, 003, 004, 005, 006 in 0021, v splošnem v celoti predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za igro ali podobno. Le v zanemarljivo majhnem delu predstavljajo zelenice oziroma druge zelene površine, ki so konceptualno in oblikovno povezane s temi elementi ureditve v skupno celoto zunanje ureditve območja. Glede parcel 002 in 006 pa je ugotovila, da zanju ni mogoče trditi, da ju uporabljajo zgolj stanovalci oziroma uporabniki stolpnic, saj je v času ogleda zaznala tudi tranzitni peš promet tretjih oseb. Sodna izvedenka je ugotovila, da parcela 002⁴ predstavlja v splošnem asfaltirani pas vzdolž cestišča L. ulice in v določenem delu predstavlja pločnik, zaznala je tudi tranzitni peš promet tretjih oseb, prav tako je glede parcele 006⁵ ugotovila, da del te parcele uporabljajo tretje osebe za peš tranzitni promet, saj del parcele predstavlja nadomestilo za desni pločnik sicer slepo zaključene Ž. ulice. Da se dela parcel 002 in 006 uporablja za peš tranzit, je sodišče prve stopnje torej ugotovilo. Glede pripomb druge nasprotne udeleženke, da parcele 002, 006, 003 in 004 predstavljajo kategorizirano cesto in grajeno javno dobro, je izvedenka odgovorila, da iz grafičnih izrisov, ki jih je priložila druga nasprotna udeleženka, ni povsem jasno, kateri oziroma kakšni deli navedenih parcel 002, 006, 003 in 004 naj bi predstavljali javne površine. Iz vpogleda v informativni grafični prikaz danes veljavnega občinskega prostorskega načrta druge nasprotne udeleženke pa je izvedenka v odgovoru na pripombe navedla, da se situacija prikaza javnih površin ne ujema s prikazi na prilogah strokovnega mnenja druge nasprotne udeleženke⁶.

11Sodišče prve stopnje je glede parcel 002 in 006 ugovor grajenega javnega dobra druge nasprotne udeleženke zavrnilo z argumentom, da za grajeno javno dobro ne gre, ker gre za ozka pasova zemljišč tik ob stolpnicah z dostopom vanju. Glede parcel 003 in 004 pa se sodišče prve stopnje do ugovora grajenega javnega dobra druge nasprotne udeleženke, torej da tudi navedeni parceli predstavljata javni površini, ni opredelilo, zaradi česar izpodbijani sklep o tem ne vsebuje razlogov. Zato je v tem delu utemeljen pritožbeni očitek druge nasprotne udeleženke o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Ob vložitvi predloga predlagatelja je bil v zemljiški knjigi kot lastnik navedenih nepremičnin vpisan prvi nasprotni udeleženec, in sicer na podlagi ZLNDL. Druga nasprotna udeleženka je v odgovoru na predlog predlagatelja navedla, da ni lastnica nobene izmed nepremičnin, na katere se predlog predlagateljev nanaša, da pa nepremičnini 002 in 006 predstavljata peš hodnika ob občinskih cestah - to je cestah Ž in L ulica - in sta torej grajeno javno dobro, nepremičnini 003 in 004 pa segata na območje, ki je že dlje časa predvideno za rekonstrukcijo ceste. Tekom postopka je druga nasprotna udeleženka v vlogi 15. 1. 2016 navedla tudi, da se na spornih nepremičninah nahajajo javne površine (ceste), ki so bile kot take načrtovane že v aktih iz časa gradnje in se kot javne ves čas uporabljajo. V vlogi z 20. 9. 2016⁷ se je sklicevala na Odlok o kategorizaciji občinskih cest (Ur. list RS 70/05, 33/08) ter na dokument: ureditev nad L. ulico, št. 000, št. 001, Lokacijska dokumentacija 000⁸. V pritožbenem postopku pa je druga nasprotna udeleženka prvič navedla, da je tekom postopka postala zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, in sicer ji je bila lastninska pravica na nepremičninah 002, 006, 003 priznana kot izločitveni upnici v stečajnem postopku zoper prvega nasprotnega udeleženca, glede nepremičnine 004 pa je s stečajnim dolžnikom sklenila sodno poravnavo XI Pg 2060/2012 z 9. 10. 2013, pri čemer je lastninsko pravico na vseh teh nepremičninah pridobila originarno na podlagi ZGJS ob njegovi uveljavitvi leta 1993, ker navedene površine predstavljajo javne ceste, grajeno javno dobro. K pritožbi je kot dokazila priložila sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 000/2011 s 3. 4. 2012, zgodovinski izpis iz zemljiške knjige, sodno poravnavo XI Pg 2060/2012 z 9. 10. 2013 ter predlagala vpogled v zemljiško knjigo.

13Postopek po ZVEtL-1 je namenjen dokončni ureditvi še nerazrešenih razmerij, do katerih je prišlo zaradi pomanjkljivih predpisov. Ker gre za zapletene situacije, je zakonodajalec določil močna inkvizitorna pooblastila⁹ sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodišče je, čeprav gre za predlagalni postopek, postavljeno v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.

14Druga nasprotna udeleženka je res šele v pritožbi postavila ugovorni razlog, da je lastnica nepremičnin postala na podlagi zakona (in sicer na podlagi ZGJS leta 1993), vendar je treba uporabo določb o prekluziji glede na naravo postopka po ZVEtL-1 ustrezno prilagoditi in upoštevati vse tiste navedbe strank, ki bodo lahko pripeljale do dokončne ureditve razmerij.¹⁰

15ZGJS v prvem odstavku 76. člena določa, da z dnem uveljavitve ZGJS postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta ali bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. in prvega odstavka 72. člena ZGJS.

16Od presoje utemeljenosti ugovora, ali je druga nasprotna udeleženka lastnica navedenih nepremičnin postala na podlagi zakona ZGJS, je odvisna pravilna uporaba materialnopravnega določila 44. člena ZVEtL-1, ki določa, da se v postopku določitve pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe prenehala, če je druga oseba na njem dobila lastninsko pravico na podlagi zakona. Tega sodišče prve stopnje zaradi dopustnih pritožbenih novot v dosedanjem postopku ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 355. člena ZPP ugodilo pritožbi druge nasprotne udeleženke, posledično pa tudi pritožbi prvega nasprotnega udeleženca v delu, ki se nanaša na parcele z ID znakom 003, 004, 002 in 006 in izpodbijani sklep v 1. in 2. točki izreka v tem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

17Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo tudi zaradi zagrešene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o tem, zakaj parceli 003 in 004 ne predstavljata grajenega javnega dobra, druga nasprotna udeleženka pa grajenega javnega dobra ni zatrjevala zgolj na podlagi sedaj veljavnih predpisov, temveč se je sklicevala tudi na dokument Ureditve L. ulice iz leta 1974 (v prilogi B10), ki se nanaša na čas gradnje stavb. Ker navedene kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo (354. člen ZPP), poleg tega pa sodišče prve zaradi dopustnih pritožbenih novot druge nasprotne udeleženke dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice druge nasprotne udeleženke na podlagi določila 76. člena ZGJS v postopku sploh še ni ugotavljalo, od česar je odvisna pravilna uporaba materialnega prava (44. člen ZVEtl-1), se je pritožbeno sodišče odločilo za razveljavitev sklepa.

18V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava tudi v pritožbi postavljen materialnopravni ugovor druge nasprotne udeleženke o zakonski pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona (ZGJS), od česar je odvisna pravilna uporaba 44. člena ZVEtL-1. Pri tem naj upošteva, da je ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.¹¹ Pritožbeno sodišče poudarja tudi, da zgolj morebitna današnja razglasitev javnega dobra (torej po 1. 1. 2003) ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi,¹² in opozarja, da pritožbena navedba druge nasprotne udeleženke, da parceli 003 in 004 skupnega pripadajočega zemljišča ne predstavljata zato, ker sta po trenutnem prostorskem aktu - Občinskem prostorskem načrtu predvideni za bodočo širitev C. ceste, ni utemeljena, saj ne gre za prostorski akt, veljaven v času gradnje stavb.

O pritožbi prvega nasprotnega udeleženca

19Zaradi zgoraj navedenih razlogov in delni ugoditvi pritožbi druge nasprotne udeleženke je pritožbeno sodišče posledično delno ugodilo tudi pritožbi prvega nasprotnega udeleženca v delu, ki se nanaša na iste nepremičnine.

20Prvi nasprotni udeleženec se pritožuje tudi zoper določitev nepremičnin, parc. št. 001, 005 in 007 kot skupnega pripadajočega zemljišča več stavbam. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju odgovarjalo le na njegove pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na te nepremičnine.

21Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ni utemeljena. Podano izvedensko mnenje daje podlago za sprejeto odločitev sodišča prve stopnje, da skupno pripadajoče zemljišče predstavljajo nepremičnine 001, 005 in 007, saj določitev teh nepremičnin za skupno pripadajoče zemljišče posredno izhaja iz obstoječe dokumentacije v času gradnje, poleg tega tudi iz ugotovljene pretekle redne rabe navedenih nepremičnin.

22Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje parcelacijo odredilo brez upravne in stvarnopravne podlage, pri čemer pritožbeno sodišče sklepa, da se navedeni očitek nanaša na parcelacijo parc. št. 0021, ki se je delila na parc. št. 0022 in 007, ni utemeljen, saj je bila navedena parcelacija utemeljena na določbi 23.a člena ZVEtL, o čemer je bilo tudi že odločeno s pravnomočnim vmesnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani III N 251/2011 s 13. 7. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2812/2016 s 15. 2. 2017. Prav tako podlago za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb daje 13. člen ZVEtL-1.

23Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je prekoračilo zahtevek predlagateljev in skupno pripadajoče zemljišče določilo tudi k stavbam z ID znaki C, D, E in F, ni utemeljen, saj po drugem odstavku 48. člena ZVEtL-1 formalni udeleženec postopka postane tudi zemljiškoknjižni lastnik druge stavbe, za katero sodišče med postopkom ugotovi, da bi lahko šlo pri zemljišču, o katerem se odloča, za skupno pripadajoče zemljišče s to stavbo, kar pa je izvedenka v svojem mnenju ugotovila.

24Pritožbeni očitek, da sodišče skupnega pripadajočega zemljišča ne more določiti k stavbi, ki ni katastrsko in zemljiškoknjižno vpisana (gre za stavbi E in F), ni utemeljen. V primeru, ko stavba, h kateri se določa pripadajoče oziroma skupno pripadajoče zemljišče, ni vpisana v zemljiški knjigi, kot predlagatelj nastopa lastnik zemljiške parcele, na kateri stavba stoji. Slednji se na podlagi prvega odstavka 46. člena ZVEtL-1 šteje za zemljiškoknjižnega lastnika stavbe.

25Postopek po ZVEtL-1 je namenjen uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin. Cilj postopka po ZVEtL-1 je zagotoviti pravno varnost pridobiteljem stvarnih pravic na nepremičninah, da se v primeru, ko gre za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na čim lažji način doseže uskladitev nepremičninskih evidenc z resničnim pravnim in dejanskim stanjem. Zato obširni pritožbeni očitki o nezakonitosti ZVEtL-1, s katerim so po mnenju pritožnika kršene določbe 2, 33., 67, 69 in 155. člena Ustave RS, niso utemeljene.

26Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje stavbam določilo skupno pripadajoče zemljišče brez upravne in stvarnopravne podlage, ne drži. Podlago za določitev navedenega zemljišča kot skupnega pripadajočega zemljišča predstavljajo določbe 42. in 43. člena ZVEtL-1, pri čemer pa je sodišče prve stopnje v 9. in 10. točki obrazložitve navedlo tudi natančno pravno podlago, na podlagi katere so etažni lastniki stavb postali lastniki zemljišč potrebnih za redno rabo stavbe, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da predlagatelji s prehodom lastninske pravice na posameznih delih stavbe niso pridobili nobene stvarne ali obligacijske pravice na zemljiščih, ki so predmet tega postopka, zaradi česar je prišlo do dejanske in nezakonite razlastitve prvega nasprotnega udeleženca.

27Pritožbeni očitek, da je potrebnost zemljišč za funkcioniranje vseh stavb, neobrazložena, ne drži. Zakaj je sodišče prve stopnje obravnavane nepremičnine določilo kot skupno pripadajoče zemljišče stavbam, je obrazložilo, pri čemer je sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da posredno iz dokumentacije iz časa izgradnje obravnavanih stavb izhaja, da so bile navedene nepremičnine namenjene za skupno rabo teh stavb, prav tako pa iz pretekle redne rabe zemljišč, ki v splošnem v celoti predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za igro ali podobno. Ob navedenem je sodišče prve stopnje na podlagi kriterijev, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1, pravilno odločilo, da obravnavane nepremičnine predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče. Pritožbeni očitek, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati obstoječe prostorske akte in upravna dovoljenja, ni utemeljen, saj prostorski akti oziroma upravna dovoljenja, ki jih ZVEtL-1 opredeljuje kot vir za ugotavljanje obsega skupnega pripadajočega zemljišča, niso sedaj veljavni prostorski akti, ampak so to prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena. Pritožbeni očitek, da sodišče skupnega pripadajočega zemljišča ni določilo po kriterijih ZVEtL-1, ne drži, sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo kriterije iz 43. člena ZVEtL-1 (glej 18. točko obrazložitve), prav tako je podrobno opredelilo kriterija iz prvega odstavka in drugega odstavka 43. člena ZVEtL-1 (kar izhaja iz 16. točke obrazložitve). Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno obrazložilo obseg skupnega pripadajočega zemljišča.

28Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja pravilnost predloga predlagateljev za določitev skupne gradbene parcele, so za odločitev v zadevi nerelevantne. Predlagatelji so utemeljenost svojega predloga utemeljevali z različnimi dokazili, med drugim tudi s „Projektom določitve skupne gradbene parcele k obstoječim objektom,“ ki ga je izdelal B. G. (stran 3 predloga predlagateljev), vendar sodišče svoje odločitve ni utemeljilo na navedenem dokazu, temveč na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca geodetske stroke D., d.d. Kot že navedeno, podlago za odločitev o utemeljenosti predloga predlagateljev za določitev skupnega pripadajočega zemljišča predstavljajo določila ZVEtL-1, in ne določila ZGO-1, zato navedbe pritožbe v zvezi z določanjem gradbene parcele v upravnem postopku v tej zadevi niso relevantne.

29Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče pripadajočega zemljišča k stavbama B in A ne bi smelo določiti, ker je bilo funkcionalno zemljišče k tema dvema stavbama že določeno v upravnem postopku. Navedeno ne drži. K navedenima stavbama je bilo v upravnem postopku leta 1998 določeno zgolj individualno funkcionalno zemljišče, medtem ko je bilo v upravnih odločbah izrecno zapisano, da bo o obsegu skupnega funkcionalnega zemljišča odločeno s posebno odločbo¹³, ki pa ni bila izdana.

30Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno in arbitrarno povzelo izvedensko mnenje, ne drži. Poleg tega bi moral pritožnik v primeru sklicevanja na kršitev določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP substancirano navesti, katero izmed odločilnih dejstev, ki je navedeno v obrazložitvi, je napačno preneseno iz vsebine listine, česar ni storil. Da je izvedenka glede parcel 002 in 006 ugotovila tudi peš tranzit tretjih oseb, je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa navedlo.¹⁴

31Ker zemljiškoknjižna pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja, se prvi nasprotni udeleženec, ki je lastninsko pravico na navedenih nepremičninah pridobil na podlagi ZLNDL, neutemeljeno sklicuje na svojo dobrovernost¹⁵.

32Pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje predstavlja nezakonit poseg v premoženje stečajne mase, ni utemeljen, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da navedene nepremičnine z ID znakom 001, 005 in 007, predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, torej ne morejo soditi v stečajno maso prvega nasprotnega udeleženca. Poleg tega bi pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču prenehala zgolj, če bi bilo pripadajoče zemljišče zaradi nepravilnega zemljiškoknjižnega postopka predmet prodaje v stečaju,¹⁶ česar prvi nasprotni udeleženec ne zatrjuje.

33Ker sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih glede parcel 001, 005 in 007, pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka tega člena, saj se je sodišče prve stopnje do vseh relevantnih navedb prvega nasprotnega udeleženca opredelilo.

34Ostale pritožbene navedbe prvega nasprotnega udeleženca za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

35Ker je pritožba prvega nasprotnega udeleženca v preostalem neutemeljena, jo je višje sodišče v tem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi četrte udeleženke

36Četrta udeleženka sklep izpodbija v delu, s katerim je sodišče odločilo, da skupno pripadajoče zemljišče predstavlja tudi nepremičnina 007 (ki je nastala iz parc. št. 0021).

37Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločitev oprlo na mnenje izvedenke, ki četrte udeleženke ni vabila na ogled, ni utemeljen. Kot izhaja iz priloge izvedenke, je bila pooblaščenka četrte udeleženke, ki je bila prej tudi pooblaščenka H., o ogledu obveščena z obvestilom izvedenke, ki je bilo pooblaščenki odvetnici A. A. vročeno 28. 8. 2015, kar izhaja iz poizvednice o vročitvi, ki jo je priložila izvedenka v odgovoru na pripombe na izvedensko mnenje.¹⁷ Ker je bila pooblaščenka o datumu ogleda obveščena, je imela možnost udeležiti se ogleda.

38Glede parcele 007, ki je nastala iz parcele 0021, je izvedenka pojasnila, da je bila ta parcela ves čas načrtovana kot skupno parkirišče za vse stavbe in se je kot taka ves čas uporabljala vse do postavitve preprek. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. K., ki bi izpovedal o izključni rabi nepremičnine s strani pravnih prednikov četrte nasprotne udeleženke od leta 1972 dalje, je pravilna, saj med udeleženci v postopku ni bilo sporno, da so od postavitve zapornic dalje navedeno parcelo uporabljali zgolj pravni predniki četrte udeleženke. Posledično tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

39Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedlo, da četrta udeleženka navedbe izvedenke, da je bila zapornica postavljena samovoljno, ni prerekala, ni utemeljen. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listine in med samo listino. Vsebinsko pa z navedenim očitkom pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev iz 214. člena ZPP, ki tudi sicer ni utemeljena, saj četrta udeleženka z zatrjevanjem izključne posesti na navedeni nepremičnini od leta 1972 dalje navedb predlagateljev o samovoljni postavitvi zapornice¹⁸ izrecno ni prerekala, niti tega ni storila v pripombah na podano izvedensko mnenje.

40Pritožba izpostavlja, da je eden izmed pravnih prednikov četrte udeleženke O. K. nepremičnino pridobil v stečajnem postopku St 000/2001 na podlagi sklepa z dne 28. 11. 2002. Iz vsebine navedenega sklepa v prilogi D 8 izhaja, da se preostanek likvidacijske mase družbe T. d. o. o., izroči edinemu družbeniku O. K. Ker v obravnavanem primeru nepremičnina, na kateri uveljavlja lastninsko pravico četrta udeleženka, ni bila predmet prodaje v stečaju, sklicevanje četrte udeleženke na originarno pridobitev lastninske pravice ni utemeljeno.

41Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da parcela 007 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavb, ki ni v samostojnem pravnem prometu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so predložene pogodbe četrte udeleženke nične.

42Pritožbena navedba, da je bila parcela 007 določena kot skupno pripadajoče zemljišče stavb zato, ker se pod njo nahaja garažna hiša, zaradi česar bi sodišče moralo na njej določiti zakonito stavbno pravico, ni utemeljena, saj iz razlogov izhaja, da predstavlja skupno pripadajoče stavb zato, ker predstavlja parkirišče in ne zato, ker se pod njo nahaja garažna hiša.

43Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo četrte nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

44Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper 1. točko izreka tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo oktobra 2017, v času veljavnosti ZVEtL-1, zato je kot materialnopravno podlago odločitve pravilno uporabilo določila ZVEtL-1.
² Fajs, M. T., Debevec, J.: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVETL-1, Odvetnik, 2017, št. 82, stran 2.
³ Stran 12 in 13 pisnega mnenja.
⁴ Glej 12. stran mnenja sodne izvedenke (list. št. 122 spisa).
⁵ Glej 12. stran 12 mnenja sodne izvedenke (list. št. 122 spisa).
⁶ Glej stran 192 spisa oziroma stran 4 odgovora izvedenke na pripombe.
⁷ List. št. 325.
⁸ Priloga B 10.
⁹ Primerjaj sklep VSL II Cp 2737/2017 s 13. 6. 2018.
¹⁰ Primerjaj sklep VSK I Cp 159/2014 z 21. 5. 2014.
¹¹ Drži, da zemljišče, ki je namenjeno skupni rabi več stavb, ne more biti namenjeno rabi vseh in vsakogar, zaradi česar je posledično ugovor grajenega javnega dobra lahko utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine namenjene splošni rabi, v času pred 1. 1. 2003. Tako Fajs, M. T., Debevec, J., navedeno delo.
¹² Fajs, M. T., Debevec, J., navedeno delo.
¹³ Glej šesto stran izvedenskega mnenja na list. št. 119.
¹⁴ Glej stran 16. obrazložitve izpodbijanega sklepa.
¹⁵ Primerjaj sklep VSL I Cp 594/2014 z 18. 6. 2014.
¹⁶ Fajs, M. T., Debevec, J., navedeno delo, str. 5.
¹⁷ Glej list. št. 193 v spisu.
¹⁸ Glej odgovor na predlog na list. št. 43, pripombe na izvedensko mnenje na list. št. 168, pripravljalna vloga na list. št. 293.