46. člen ZVEtL-1

Obstoj oz. določitev etažne lastnine na stavbi ni vprašanje, od katerega bi bilo odvisno določanje pripadajočega zemljišča k tej stavbi.

Predlagatelja sta svoj predlog tekom postopka spremenila in namesto delitve nepremičnine predlagala ugotovitev pripadajočega zemljišča. Ni pomembno, da sta to storila šele po izdelavi strokovnega mnenja izvedenke urbanistične stroke. Za tak predlog sta predlagatelja legitimirana na podlagi 1. točke 46. člena ZVEtL-1.

Dejstvo je, da obstoji utemeljen dvom v dopustnost izvršbe na solastne deleže dolžnika A. A. na nepremičninah, na katere je bila v tem postopku dovoljena izvršba, saj je v teku nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča v zvezi s temi istimi nepremičninami. Če bi se izkazalo, da gre v naravi dejansko za pripadajoče zemljišče k stavbi, bi to pomenilo, da izvršba na te predmete ne bi bila dopustna. Nedopustna pa izvršba ne bi bila le zato, ker bi na predmetu izvršbe obstajala pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo, temveč že zato, ker bi šlo za stvari izven pravnega prometa. Da se na takšne stvari ne vodi izvršba, mora izvršilno sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Te okoliščine pri presoji predmetnega predloga tretjih za odlog izvršbe ni mogoče spregledati. Poleg tega se ne sme zanemariti niti interesa morebitnega kupca v izvršbi, da z nakupom na javni dražbi dejansko lahko originarno pridobi lastninsko pravico na nepremičnini brez pravnih napak. Sodišče prve stopnje obojemu navedenemu ni pripisalo zadostne teže. Čeprav sicer drži, da je trditveno in dokazno breme o pogojih za odlog izvršbe na tretjem, ki odlog predlaga, gre vendarle v obravnavani zadevi za

Postopek je v fazi predhodnega preizkusa predloga. Ta udeležencem postopka še sploh ni bil vročen. Opravljena niso bila še nobena procesna opravila in drugi udeleženci v postopku še ne sodelujejo; morebiti - kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje - niti še niso navedeni vsi formalni udeleženci. V takšnih okoliščinah uporaba določbe 8. člena ZVEtL-1 ni primerna.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

V 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (tu predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti pravdne (nepravdne) stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi če je pritožnica med postopkom nasprotovala vzpostavitvi etažne lastnine, ker je bila stavba predvidena za rušenje, to še ne pomeni, da je bil postopek voden izključno v interesu predlagatelja. Ureditev razmerij med etažnimi lastniki je v interesu vseh udeležencev, saj se v tem postopku pri stavbah z več posameznimi deli v skladu s konceptom etažne lastnine usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem.

Sodišče je zmotno zaključilo, da so stroški prve nasprotne udeleženke nastali po krivdi predlagateljev. Vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

Za izkazovanje in ugotovitev pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe je bistvena zgolj presoja, ali pridobitelj izpolnjuje pogoje, ki so veljali za pridobitev lastninske pravice v času sklenitve pravnega posla oziroma nastanka pravnega naslova po SZ. Predlagateljica je takšne pogoje izkazala (oziroma najmanj zatrjevala) in njena aktivna legitimacija v postopku ne more biti vprašljiva. Njen pravni naslov (prodajna pogodba) je v trenutku, ko je bil pridobljen (ko je bila pogodba sklenjena), učinkoval proti takratni lastnici. Zatrjevani naknadni pravnoposlovni prenos lastninske pravice na nasprotnega udeleženca (in v posledici spornost lastništva nepremičnine) ji aktivne legitimacije ne more odvzeti. Sodišče prve stopnje bo moralo o njenem predlogu vsebinsko odločati. Izbira načina pravnega varstva ne glede na spornost določenih vprašanj ostaja posamezniku, sodišče pa ga nudi upoštevajoč materialno pravo in ustrezne procesne predpise izbranega postopka. Čeprav se nasprotni udeleženec s spremembo predloga ni strinjal, to ni ovira za odločanje o popravljenem predlogu. V nepravdnem postopku zahtevek ni bistvena sestavina predloga, zato je sodišče na predlog vezan

Odločba o dovolitvi priglašenih del ne predstavlja pravnega naslov v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, saj se z njo ne vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na stavbi (ali posameznem delu stavbe). Predmet omenjene odločbe ni bilo odločanje o (lastninski) pravici, ampak je šlo za presojo skladnosti v odločbi priglašenih del s prostorskimi izvedbenimi akti.

Subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, izdane v nepravdnem postopku, se praviloma raztezajo le na osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Objektivne meje pravnomočnosti se vežejo na dejansko stanje ob zaključku obravnavanja na prvi stopnji. Sprememba zakona ni okoliščina, ki bi omogočala ponovno odločanje o identičnem predlogu, oprtem na isti sklop dejstev, na katerega se nanaša pravnomočna odločitev.

Materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje so pravilna. Sklep, da je nepremičnina pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti na dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga je izkazana, saj je ugotovljena funkcionalna povezanost nepremičnine s stavbo, sporna pa je vrsta pravne podlage. Zmotna je teza predlagateljev, kar je očitno (edini) razlog, zaradi katerega se zavzemajo za uporabo ZVEtL, da ta zakon ni problematiziral vprašanja pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, kot to sedaj določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi uporabo to materialnopravno podlago, poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Tudi po ZVEtL je bilo treba izkazati pravno podlago, na kateri je lastnik stavbe v času družbene lastnine na pripadajočem zemljišču pridobil pravico uporabe.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da ko gre za objekt pomožne narave, ki služi zgolj redni rabi stavbe predlagatelja, ne more priti do dejanske pridobitve pripadajočega zemljišča na posameznem pomožnem delu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zunanji pomožni objekt k stanovanjski stavbi ni vpisan v kataster in tudi ne v zemljiško knjigo, predlagatelja pa predlagata določitev pripadajočega zemljišča le k temu objektu, je pravilno zavrnilo predlog. Materialnoprocesno vodstvo ne pomeni, da bi se moral sodnik poistovetiti s stranko in zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah in v predlogu ali tožbi. Sodnikova nepristranskost bi lahko bila dvomljiva tudi v primeru, ko bi stranko vzpodbudil, da spremeni tožbeni temelj ali, da uveljavlja nove ugovore.

Društvo je lahko udeleženec nepravdnega postopka, ne sodi pa v krog upravičenih predlagateljev, ki lahko po 46. členu ZVEtL-1 začnejo postopek. Če predlog za začetek postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi vloži neupravičena oseba, ga sodišče zavrže, če noben drug upravičen predlagatelj ne predlaga nadaljevanja postopka.

S sklepom, ki ga predvideva 13. člen ZVEtL-1, se opravi le presoja, ali je izdelan elaborat primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa. Tudi s pritožbo je zato mogoče izpodbijati le pravilnost te presoje. Odločanje o tem, ali je novo nastala parcela pripadla stavbi, ki je v etažni lastnini predlagateljev ali ne, bo predmet končne odločbe o določitvi pripadajočega zemljišča.

ZVEtL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta, na novo določena domneva pa je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze. Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. V primeru, ko stavba, h kateri se določa pripadajoče oziroma skupno pripadajoče zemljišče, ni vpisana v zemljiški knjigi, kot predlagatelj nastopa lastnik zemljiške parcele, na kateri stavba stoji. Slednji se na podlagi prvega odstavka 46. člena ZVEtL-1 šteje za zemljiškoknjižnega lastnika stavbe.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da iz gradbenega dovoljenja, uporabnega dovoljenja, lokacijskega dovoljenja in odločbe Območne G.u.M.S. izhaja, da je parc. št. …., za katero je predlagateljica predlagala, da se določi kot pripadajoče zemljišče k stavbi, nastala iz parc. št. ….. k.o. Murska Sobota, ki predstavlja eno izmed parcel, na katerih se je dovolila gradnja poslovnega centra - objekta "A" in "B". V Pogodbi o medsebojnih razmerjih št. KO-01/A/06 so v 10. členu navedeni skupni deli stavbe. V 12. členu pogodbe je določeno, da je posebni skupni del, ki služi tej stavbi, zemljišče pred poslovnimi prostori, ki se nahajajo v pritličju stavbe, in sicer parc. št. ….... in …..........