VSL sodba in sklep I Cp 3223/2011

Pritožbi toženca in stranske intervenientke na strani tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem in drugem odstavku) glede premoženjske škode za 5.146,59 EUR in nepremoženjske škode za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 12.518,77 EUR, oboje z dosojenimi obrestmi, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, sicer pa se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 55.221,68 EUR z obrestmi (1. odst.), in sicer iz naslova materialne in nematerialne škode, povzročene zaradi strokovne napake ob operaciji (transplantirane) ledvice 13. 1. 2001. Zavrnilo je višji zahtevek v znesku 85.405,92 EUR ter del preveč zahtevanih obresti, in sicer za obdobje od 23. 3. 2001 do 22. 1. 2004 (3. odst.), toženki pa naložilo povračilo tožnikovih stroškov v znesku 7.507,21 EUR (2. odst.).

Proti sodbi se pritožujeta toženec in stranska intervenientka na njegovi strani, in sicer proti obsodilnemu delu (prvi in drugi odstavek), s predlogom za spremembo tega dela v smeri zavrnitve zahtevka tudi v tem delu oziroma razveljavitev tega dela in novo sojenje. Uveljavljata vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP), in opredeljujeta pritožbene stroške. Sodišču očitata, da se je oprlo le na del ocene enega izmed izvedencev (prof. M.) in ni postavilo še drugega izvedenca, in sicer iz tujine, kot je to predlagala tožena stranka. Sodbi očitata pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o nedopustnem ravnanju in vzročni zvezi, in sicer v okviru trditvene podlage. Tožnik je toženi stranki pravočasno očital le nepravilno izvedbo posega 8. 1. 2001 in 12. 1. 2001, ne pa tudi 13. 1. 2001. Ko je kasneje začel uveljavljati tudi to, bi moral biti prekludiran. Sicer pa je tožena stranka dokazala, da je tožnika zdravila v skladu z doktrino in strokovno. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo in delno v nasprotju s samim seboj, pa tudi iz njega ni mogoče zaključiti, da je podana vzročna zveza med izgubo ledvice in „neoptimalno“ izvedeno operacijo 13. 1. 2001. Sodišče je ugotovilo, da je bila tromboza zaplet posega 13. 1. 2001, zaradi katerega je imela ledvica slabšo prekrvavitev, kar je tveganje za njeno odpoved. Ledvica je bila transplantirana leta 1989, imela je kronične spremembe in obolenja ter arteriovensko fistulo, na njeno prekrvavitev in delovanje so vplivali številni dejavniki, kar je potrdil njen patohistološki izvid. Strokovnjaki izvedene ustanove v Mariboru nimajo ustreznih znanj za odgovore na pomembna vprašanja v tej zadevi, saj ne izvajajo transplantacij. Sodišču pritožba očita, da ni ugotavljalo, koliko časa bi ta ledvica še delovala (trdi, da pet let gotovo ne), niti ni imelo podlage za zaključek, da bi bila verjetnost njene izgube manjša, če bi že 13. 1. 2001 našli anevrizmo. Pritožnika nasprotujeta ugotovitvi izvedenca, da tožnik po 17. 1. 2001 ni imel obsežnih krvavitev, saj so se te nadaljevale, prva 18. 1. 2001 in tako ne drži, da bi bil vzrok krvavitve saniran z odstranitvijo anevrizme in ledvice. To bi lahko potrdili priči prof. dr. K. in prof. dr. Tr., ki ju sodišče ni zaslišalo, s tem pa pritožnika dodatno oporekata vzročni zvezi. Dalje pritožnika sodišču očitata, da je prekoračilo trditveno podlago, saj se je spuščalo v presojo trditev, ki jih tožnik ni zatrjeval. Celo če bi držalo, da so zdravniki toženke anevrizmo iskali na napačnem mestu (na veni namesto na arteriji), tožnik zaradi tega škode na zdravju ne bi imel, saj bi s tem samo pustili tožnikovo stanje kot pred posegom 13. 1. 2001. Sodišču očitata, da je na podlagi izvedenskega mnenja napravilo napačne zaključke, saj iz le-tega izhaja, da so bili postopki v skladu s strokovno doktrino. Napačno indiciranje v veno namesto v arterijo nima nobenega vpliva na morebitno škodo – izgubo ledvice, saj so na njeno prekrvavljenost in posledično odpoved vplivali drugi dejavniki, in sicer zaplet s trombozo. Vendar pa nasprotuje tudi očitku, da operater ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker anevrizme ni našel, saj je naredil vse, kar je bilo možno. Kakšno je skrbno ravnanje strokovnjaka pri preparaciji žil, bi moralo sodišče šele raziskati. Izvedenec ni imel podlage z oceno, da je bila anevrizma na kirurško dostopnem mestu, saj ni videl operativnega polja, to bi lahko vedela le operaterja mag. L. in dr. O. Preiskava pa tega ne more nadomestiti. Prav tako ni bilo raziskano, ali bi bilo glede na tveganje sploh mogoče nadaljevati s posegom 13. 1. 2001 vse dotlej, dokler se anevrizma ne najde. Pritožnika menita, da doktrina ni takšna. Ruptura anevrizme ni dokazana, če bi se to zgodilo, bi tožnik umrl. UZ po posegu 13. 1. 2001 je pokazal, da je ledvica delovala. Tudi izvedenec pa ni potrdil, da če bi anevrizmo 13. 1. 2001 našli, potem njene rupture in izgube ledvice ne bi bilo. Glede na zdravstveno stanje [tožnika] bi lahko ledvica kadarkoli odpovedala. Pritožnika grajata tudi odločitev o prisoji materialne škode ter višine nematerilane škode. Napačno je sklepanje, da je zahtevek za povračilo materialne škode utemeljen, ker mu tožena stranka ni nasprotovala, saj je nasprotovala temelju svoje obveznosti, ki ga ni, tožnik pa tudi ni dokazal višine zatrjevanih stroškov. Sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. To po mnenju pritožnikov velja tudi za odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti. Sodišče bi smelo upoštevati kvečjemu tiste bolečine in nevšečnosti, ki bi bile posledica nestrokovnega posega. Tožnik je bil sprejet na zdravljenje, posega 8. 1. 2001 in 12. 1. 2001 sta bila tudi po mnenju sodišča opravljana neoporečno. Enako velja tudi za strah, pri čemer za sekundarni strah ni nobene podlage, da se ga upošteva za obdobje 5 let. Tudi tu je vzročna zveza vprašljiva, saj je imel tožnik že pred spornimi posegi s transplantirano ledvico zelo resne težave, ki so ogrožale njegovo življenje. Tožnik bi v vsakem primeru trpel strah za izid zdravljenja, saj je vedel, da je njegovo stanje rizično. Tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je brez podlage prisojena za zmanjšanje aktivnosti v trajanju 5 let, saj bi bila ponovna transplantacija ledvice v vsakem primeru potrebna prej kot v 5 letih. Razlogov glede tega sodišče ni navedlo.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljeni so očitki o storjenih procesnih kršitvah, in sicer tako o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) kot tudi o onemogočenemu obravnavanju (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) ter o prekoračenju trditvene podlage (7. in 212. čl. ZPP; 1. odst. 339. čl. ZPP). Ob preizkusu meterialnopravne pravilnosti sobe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvo sodišče za del zahtevka tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Iz splošnega načela, ki ga je izražal 16. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), veljaven v času zatrjevanega škodnega dogodka (sedaj enako 10. Obligacijskega zakonika; OZ), se mora vsakdo vzdržati ravnanja, iz katerega utegne drugemu nastati škoda. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 154. čl. ZOR). Iz tega izhaja, da morajo biti za obstoj odškodninske zaveze podani: nedopustno, protipravno (škodno) ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost poškodovalca. Vsi navedeni elementi morajo biti podani kumulativno, pri čemer mora prve tri dokazati tožnik, tožena stranka pa mora, če se želi razbremeniti svoje odgovornosti, dokazati, da za nastalo škodo ni kriva, pri čemer je v konkretnem primeru pomembno še, da odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, delovna organizacija, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (1. odst. 170. čl. ZOR).

Po izvedenem dokazovanju (zlasti na podlagi izpovedbe tožnika samega) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati opustitve pojasnilne dolžnosti. Tožnik se proti temu ne pritožuje in torej to ugotovitev pritožbeno sodišče sprejema. Zdravniški posegi, ki so jih na tožniku opravili zdravniki toženca, iz tega naslova tedaj niso protipravni in bi bilo za obstoj elementa protipravnega ravnanja treba ugotoviti, ali so bili zdravniški posegi opravljeni tako, kot je bilo treba.

Ni spora o tem, da tožnik pred obravnavanimi posegi pri tožencu v začetku leta 2001 ni bil povprečno zdrav človek, pač pa je živel s transplantirano ledvico. K tožencu, kjer so mu to ledvico leta 1989 presadili, je prišel zato, ker je imel s presajeno ledvico težave. Tudi to ni sporno. Tožnik bi zato moral dokazati, da bi mu – ob ustrezni skrbnosti – stanje izboljšali oziroma da brez očitanih napak ne bi bilo takšnega poslabšanja, do kakršnega je prišlo. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima nobenih razlogov.

Pritožnika imata torej prav, da izpodbijana sodba nima razlogov o vzročni zvezi med tožnikovo škodo, ki jo ta uveljavlja, in očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke (neskrbnim ravnanjem njenih delavcev). Toženec je namreč vzročni zvezi nasprotoval, saj je navajal, da ni (niti) verjetno, da je do odpovedi in izgube ledvice prišlo zaradi očitanih oziroma domnevnih napak, torej neskrbnega (protipravnega, krivdnega) ravnanja njegovih zdravnikov ter izpostavil, da je bilo dejavnikov, ki so vplivali na delovanje in odpoved ledvice, več.

Vzročnost tu ni očitna („naravna“), pač pa pravna, saj gre za očitek opustitve ravnanja, kakršnega naj bi od strokovnjaka terjale okoliščine. Zato je ni mogoče spregledati in nadomestiti z golo ugotovitvijo o časovnem zaporedju dogodkov. Sodišče bi moralo ugotoviti (to dokazno breme pa je na tožniku), da je ravnanje toženčevih zdravnikov povečalo verjetnost njegove škode, ki mu je nastala (izguba presajene ledvice in vsa škoda, ki jo s tem v zvezi ustrezno opredeljuje). Pri tem sodišče opozarja, da je treba vzročnost analizirati prospektivno, namreč upoštevati verjetnost, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi v drugačnih okoliščinah, ne le v teh, ki so se dejansko zgodile. Pri tem je treba upoštevati mejni prag zadostne verjetnosti, in sicer 50 % (1).

Parcialne ugotovitve o tem, da eden izmed posegov v nizu posegov, ki so pri tožniku sledili kot posledica več dejavnikov (napaka pri iskanju anevrizme na veni namesto na arteriji), ni bil izveden strokovno, ne morejo zadoščati, saj je pritrditi pritožnikoma, da ni nikjer sklepa o tem (pritožnika trdita, da niti ni podlage zanj), ali bi – če do napake pri iskanju anevrizme ne bi prišlo – tožnik škode ne utrpel. Pritožnika imata prav, da ni ugotovljeno, koliko časa bi ledvica še delovala, in da bi bila verjetnost njene izgube manjša, če bi zdravniki 13. 1. 2001 našli anevrizmo. To pa so ena izmed odločilnih dejstev v tej pravdi.

Opozoriti je treba še na to, da je tožnik sicer trdil, da je do poškodbe in odstranitve ledvice prišlo zaradi nestrokovnih posegov 8. 1. 2001 in 12. 1. 2001 ter da naj bi bila odločitev za operacijo 13. 1. 2001 prepozna. Tudi v tem pa imata prav pritožnika, da napake pri operaciji 13. 1. 2001 tožnik sploh ni zatrjeval in je sodišče v tem delu njegove trditve prekoračilo.

Ob tem je treba dodatno pritrditi pritožnikoma glede očitka o kršitvi načela kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče sicer deli oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje strokovno, temeljito in jasno ter brez logičnih ali kakšnih drugačnih protislovij ali pomanjkljivosti. Vendar pa bi bilo toženi stranki zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja vseeno treba dopustiti, da pridobi še eno, drugo mnenje, saj bi se utegnilo izkazati, da je ta dokaz odločilen, usoden (2), in sicer če bi se izkazalo, da obstoji vzročna zveza med to napako in zatrjevano škodo.

Pomanjkanju razlogov o vzročni zvezi botruje tudi pomanjkljiva opredelitev (ugotovitev) škode. S tem v zvezi pritožnika utemeljeno opozarjata, da bi strah tožnik zaradi visoko rizičnega stanja v vsakem primeru trpel, mutatis mutandis pa velja to tudi za telesne bolečine ter nevšečnosti zdravljenja. Posegi, ki se jim je tožnik nedvomno prostovoljno podvrgel in so bili po neprerekanih trditvah toženke nujni, bi bili za tožnika verjetno v vsakem primeru neprijetni in boleči.

Navedeno je terjalo razveljavitev dela izpodbijanega dela sodbe (dela, ki se nanaša na odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti in za strah) ter novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Tekom le-tega naj prvo sodišče odpravi navedene pomanjkljivosti v skladu z zgoraj navedenimi pojasnili in razlogi: ugotovi naj vzročno zvezo in škodo – pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da je breme tega dokazovanja na tožniku, (šele) ekskupacija je na strani tožene stranke, - in o vsem tem navede jasne ter dovolj izčrpne razloge, ki bodo omogočali preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve.

Del tožnikove tožbe pa prima facie ni bil sklepčen in je bilo treba iz tega razloga njegov zahtevek po neuspešnem kontumacijskem postopku zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa torej v ustreznem delu v tej smeri spremeniti. Tožnik brez kakršnekoli dejstvene podlage terja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo prestavljajo stroški zdravljenja, saj sam navaja, da je (prostovoljno) prišel na poseg kot samoplačnik. Zakaj naj bi mu tožena stranka zaradi zatrjevane napake pri zdravljenju dolžna te stroške povrniti, ni jasno. Ni pravilno in utemeljeno sklepanje prvega sodišča, češ da tožena stranka zahtevku v tem delu po višini ni nasprotovala, saj je nasprotovala temelju svoje obveznosti, na nesklepčne navedbe pa niti ni treba odgovarjati. Nesklepčna pa je tožnikova tožba tudi za del nepremoženjske škode. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ne pove, v čem so bile v posledici neskrbno izvedenih posegov zmanjšane, saj niti z besedo ne omeni kakršnekoli svoje življenjske aktivnosti, ki jo je imel pred spornimi posegi in jo je moral po njih opustiti ali pa jih opravljati z večjimi napori, kar mu prizadeva duševne bolečine (ter kakšne). Tožnik je bi s sklepom izrecno pozvan, naj svojo škodo ustrezno opredeli, vendar tega v celoti ni storil. S svojimi pomanjkljivimi navedbami ni v celoti zadostil trditvenemu bremenu odškodninskega spora v pravdnem postopku (glej 6. točko obrazložitve) in njegova tožba v tem delu ni sklepčna.

Navedeno je terjalo delno spremembo sodbe in zavrnitev dela zahtevka (4. in 5. alineja 358. čl. ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.

-------------------------------------------

(1) Glej več v komentarju Obligacijskega zakonika, N. Plavšak, str. 729. in nasl., GV Založba Ljubljana 2003.

(2) Glej več v komentarju Zakona o pravdnem postopku k čl. 254. ZPP, J. Zobec, str. 503, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2006.