UPRS Sodba I U 341/2018-12

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je davčni organ odločil, da se zoper dolžnika - tožnika v tem upravnem sporu opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 27. 6. 2017 skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe znaša 279,29 EUR. Določil je način davčne izvršbe z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika ter navedel podatke o izvršilnih naslovih, datumu izvršljivosti ter znesku posamezne obveznosti.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa davčni organ povzema določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki predstavlja pravno podlago za začetek davčne izvršbe. Iz knjigovodskih evidenc davčnega organa namreč izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki izhajajo iz izreka sklepa. V nadaljevanju organ navaja še določbe 96. in 152. člena ZDavP-2, ki določajo obveznost plačila zamudnih obresti in stroškov postopka.

3Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnil je, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova. Glede na navedeno omejenost pritožbenih razlogov je torej sklep o davčni izvršbi možno izpodbijati le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa, česar pa tožnik ne stori. V postopku davčne izvršbe je bistveno samo to, da so obveznosti iz odmernih odločb postale izvršljive in da v času izdaje sklepa še niso bile plačane, saj je to zadostna procesna predpostavka za začetek davčne izvršbe.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, odpravi sklep o izvršbi in ga oprosti plačila davka iz kmetijstva. V tožbi navaja, da nima nobenih dohodkov iz kmetijske dejavnosti, prav tako nima premoženja oziroma nepremičnin, s katerimi pri pridobival dohodke iz naslova kmetijske dejavnosti. Posledično davčni organ ne bi smel terjati obveznosti iz tega naslova. Organ je bil dolžan po uradni dolžnosti preveriti resnično dejansko stanje, ne pa da zgolj ponavlja laži. S tem je zagrešil grobe kršitve pravil postopka, kar ima za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa. Okoliščine konkretnega primera so povsem drugačne, kot jih ugotavlja davčni organ, saj tožnik nima kmetije oziroma zadeve niso uradno urejene, konkretno ni pravnomočno zaključeno dedovanje zaščitene kmetije po umrlih starših. V dopolnitvi tožbe dodatno pojasni, da je bil s strani tožene stranke februarja letos obveščen, da je pravica do izterjave davka iz kmetijske dejavnosti že zastarala, zato ponovno zahteva, da se razveljavijo vsa dejanja, ki so že bila opravljena v izvršilnem postopku.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z ugovorom zastaranja se sklicuje na določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se zato sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

8Ob tem sodišče ugotavlja, da tožnik z izjemo ugovora zastaranja v tožbi ne navaja drugih relevantnih ugovorov, ki so pravno upoštevni v postopku davčne izvršbe. Primarno namreč sploh ne ugovarja izpodbijanemu sklepu o davčni izvršbi po vsebini, pač pa oporeka izvršilnim naslovom. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnih naslovov, v obravnavanem primeru so to predhodno izdani sklepi o izvršbi za stroške izvršbe, odločbe o odmeri nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih za leta 2011, 2012, 2014 in 2015 in odločbe o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva za leta 2013, 2014, 2015 in 2016. Iz istega razloga tožnik ugovorov, s katerimi smiselno uveljavlja nezakonitost odmernih odločb, tudi ne more z uspehom uveljavljati v tem upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi. Zato sodišče, enako kot tožena stranka, kot pravno nerelevantnih za presojo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ni vsebinsko presojalo ugovorov, ki se nanašajo na izvršilne naslove.

9V nadaljevanju je sodišče presojalo ugovor zastaranja. Po določbi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ugovor zastaranja ni utemeljen.

10Po pregledu listin upravnega spisa sodišče sodi, da pravica do izterjave obveznosti, terjanih z izpodbijanim sklepom, ni zastarala. Izvršilni naslovi so skupaj z datumi izvršljivosti, od katerih teče rok zastaranja pravice do izterjave, navedeni v izreku izpodbijanega sklepa. Odločba o odmeri nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na melioracijskih območjih za leto 2011 z dne 17. 1. 2012 je postala izvršljiva 1. 5. 2012, to je več kot pet let pred izdajo izpodbijanega sklepa. Vendar se je obveznost po navedeni odločbi predhodno terjala že s sklepoma o davčni izvršbi št. DT 42918-24955/2013-1 10-3201-12 z dne 13. 2. 2013 in št. DT 42918-39822/2013-1 10-3211-12 z dne 11. 3. 2013, ki sta bila tožniku vročena 2. 3. 2013 oziroma 28. 3. 2013, s čimer je prišlo do pretrganja zastaranja (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). To posledično pomeni, da je zastaralni rok začel teči znova in teče do poteka desetih let. V primerih ostalih izvršilnih naslovov od nastopa izvršljivosti do izdaje izpodbijanega sklepa še ni potekel niti petletni relativni zastaralni rok, zato je davčni organ ob ugotovitvi, da obveznosti niso bile plačane, imel podlago za začetek postopka davčne izvršbe.

11Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik tudi sicer za odločitev relevantnih okoliščin konkretizirano ne izpodbija niti v tožbi ne predlaga izvedbe dokazov.