VSK Sklep II Ip 417/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi se zavrne (I. točka izreka), in da je dolžnik dolžan upniku povrniti 285,59 EUR izvršilnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje dolžnik. V pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da mu je bil evropski plačilni nalog vročen 7. 12. 2017. Dolžnik z njim namreč do izdaje sklepa o izvršbi ni bil seznanjen, kot je to trdil že v ugovoru. To izhaja tudi iz potrdila o izvršljivosti z dne 26. 2. 2018, kjer je naveden napačen naslov dolžnika, in sicer P. xx, N. G.. Dolžnik je ta naslov spremenil že 10. 7. 2014 in od tedaj posluje na naslovu M. p. x, Š. G., kamor mu je bil vročen tudi sklep o izvršbi.

3Upnik je na pritožbo odgovoril, nasprotoval navedbam dolžnika in predlagal njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožbene trditve dolžnika o spremembi sedeža družbe in vročitvi evropskega plačilnega na napačen naslov predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Dolžnik namreč ni izkazal opravičljivega razloga, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni podal že v ugovoru, v katerem je zatrjeval le, da se je z evropskim plačilnim nalogom seznanil šele z izdajo sklepa o izvršbi v tem postopku. Pritožbeno sodišče se zato do teh trditev ni posebej opredeljevalo, razen v kolikor le-te sodijo v okvir preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Sodišče v izvršilnem postopku pazi po uradni dolžnosti na ugovorne razloge iz 1. do 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (med tem na dejstvo, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, veljavni izvršilni naslov) ter na pravilno uporabo materialnega prava glede primernosti izvršilnega naslova za izvršbo (21. člen ZIZ). V navedenem okviru je pritožbeno sodišče presojalo, ali so glede na ugovorne navedbe o nevročitvi evropskega plačilnega naloga kljub temu izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe zoper dolžnika, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

7Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi evropskega plačilnega naloga, ne more uspešno izpodbijati pravilnosti vročitve slednjega. Evropski plačilni nalog, ki ga je v obravnavani zadevi izdalo pristojno sodišče v Republiki Italiji na podlagi Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (v nadaljevanju: Uredba), namreč predstavlja izvršilni naslov (3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), na katerega je izvršilno sodišče vezano (načelo stroge formalne legalitete). V presojo njegove pravilnosti in zakonitosti se sodišče ne sme spuščati, v tem okviru pa tudi ne presojati, ali so bile pri vročitvi izvršilnega naslova spoštovane določbe 13 do 15 člena Uredbe o vročanju evropskega plačilnega naloga. Pravilnost vročitve po Uredbi namreč opravi sodišče države članice izvora evropskega plačilnega naloga (v konkretnem primeru sodišče Republike Italije), ki po ugotovitvi izpolnjenosti minimalnih standardov za vročanje po Uredbi na standardnem obrazcu G razglasi evropski plačilni nalog za izvršljiv (člen 18 Uredbe). Izvršljiv evropski plačilni nalog pa se v skladu s členom 19 Uredbe prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora njegovemu priznanju (odprava eksekvatur). Morebitne napake v zvezi z vročitvijo evropskega plačilnega naloga (oz. nevročitev plačilnega naloga) lahko zato dolžnik v skladu z določili Uredbe graja zgolj pred sodiščem države članice izvora evropskega plačilnega naloga¹.

8Upoštevaje dejstvo, da upnik razpolaga z veljavnim izvršilnim naslovom, dolžnik pa nasprotnega ni izkazal, niti ni zatrjeval, da je bodisi zahteval ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga pred sodiščem države članice izvora (člen 20 Uredbe), bodisi je v državi članici izvora v skladu z nacionalnim pravom te države podal drugo ustrezno pravno sredstvo zoper evropski plačilni nalog (oziroma je zahteval razveljavitev potrdila o izvršljivosti), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega ugovora pravilna. Kot že obrazloženo, ima dolžnik v obravnavanem primeru zoper izvršilni naslov na voljo pravna sredstva izven predmetnega postopka, v primeru njihove uveljavitve pa v tem postopku možnost prekinitve (odloga) oziroma omejitve izvršbe (člen 23 Uredbe) v skladu z določbami ZIZ².

9Ker pritožba ni utemeljena, in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350 člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

10Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja tudi za upnika, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato s tem povezani stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

¹ Prim. VSL sklep I Ip 2435/2015, VSL sklep II Ip 3527/2017 in sodba sodišča EU z dne 4. 9.2014 v zadevah C-119/13 in C-120/13.
² V skladu s členom 26 Uredbe vsa procesna vprašanja, ki v Uredbi niso posebej obravnavana, ureja nacionalno pravo.