VSL Sodba I Cpg 479/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v III. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati 220.945,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila;

- v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka v nespremenjenem delu potrdi še za znesek 10.022,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do plačila.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 8. 9. 2014 (I. točka izreka), zavrglo tožbo na ugotovitev, da je tožena stranka neupravičeno unovčila bančno garancijo (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo zneska v višini 367.434,25 EUR iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije in zneska v višini 87.625,25 EUR iz naslova zadržanih sredstev oboje s pripadki (III. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 5.810,25 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2Presodilo je, da je tožena stranka upravičeno unovčila bančno garancijo, saj je bilo v začetku junija 2013 gotovo, da tožeča stranka ne bo izpolnila pogodbenih obveznosti v dogovorjeni kvaliteti in količini ter pogodbenih rokih. Tožbeni zahtevek za vračilo 367.434,25 EUR je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je znesek uveljavljene škode višji od zneska unovčene bančne garancije, za plačilo zadržanih sredstev v višini 87.625,25 EUR pa, ker je zaključilo, da ta terjatev tožeče stranke še ni zapadla.

3Proti III. in IV. točki izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in priglasila stroške pritožbenega postopka.

5Višje sodišče v Ljubljani je 24. 8. 2017 s sodbo I Cpg 213/2017 pritožbi delno ugodilo in prvostopno sodbo delno spremenilo v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati 230.658,86 EUR s pripadki in v IV. točki tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka). Presodilo je, da tožeča stranka iz razlogov, ki izhajajo iz njene sfere, ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti v dogovorjeni kvaliteti in količini ter pogodbenih rokih. Zato je tožena stranka upravičeno unovčila bančno garancijo v znesku 136.775,39 EUR, glede ostale škode pa je presodilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena o nastanku in/ali višini škode.

6Tožena stranka je zoper I. in III. točko izreka sodbe pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče RS je s sklepom III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 ugodilo reviziji, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za novo sojenje (II. točka izreka).

Odločitev o pritožbi

7Pritožba je delno utemeljena.

Splošno

8S pritožbo niso izpodbijana naslednja dejstva:

- tožeča stranka je s toženo stranko in V. d.d. podala skupno ponudbo za izvedbo javnega naročila „Regijski center za ravnanje z odpadki ... „Izgradnja centra za ravnanje z odpadki II. reda S.“. Med toženo stranko kot vodilnim izvajalcem in naročnikom Občino S. je bila sklenjena 19. 2. 2010 pogodba o izvedbi projekta št. 000 (Priloga A 35, v nadaljevanju Pogodba A35). Tožeča stranka, tožena stranka in V. so sklenile Pogodbo št. POGN R12-406-004/10 (priloga A5, v nadaljevanju Pogodba A5) ter Aneks (A6) z namenom določitve medsebojnih pravic in obveznosti za izvedbo del po Pogodbi A 35. Banka X. je na zahtevo tožeče stranke kot izvajalca po pogodbi A5 izdala bančno garancijo v korist tožene stranke za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 49141/71 na prvi poziv v višini 367.434,25 EUR (priloga A7), ki jo je tožena stranka unovčila dne 3. 6. 2013. Nad tožečo stranko je bil 8. 1. 2013 začet postopek prisilne poravnave, dne 29. 7. 2013 pa stečajni postopek.

9Po določilu tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR)², ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)³ upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Skladno s citirano določbo je torej treba v obravnavanem primeru ugotoviti, ali je bil podan temelj za unovčenje bančne garancije ter ali je bila bančna garancija unovčena v pravilnem oziroma primernem znesku.⁴

10V zvezi z obstojem temelja za unovčenje bančne garancije je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila unovčitev bančne garancije s strani tožene stranke upravičena, saj tožeča stranka ni izkazala, da je bila sposobna izpolniti pogodbene obveznosti iz razlogov, ki izhajajo iz njene sfere, v dogovorjeni kvaliteti, količini in rokih, za kar je bila izdana bančna garancija.⁵ Tožeča stranka na upravičeno zahtevo tožene stranke ni zagotovila financiranja za nadaljevanje projekta in predložila finančnega načrta, ni predložila pisnih dogovorov dobaviteljev in kooperantov o dobavi materiala in izvedbi del po terminskem planu, ni predstavila podrobnega terminskega in izvedbenega plana, ki bi bil usklajen z noveliranim terminskim planom, potrjenim s strani naročnika, se ni opredelila do svojih zapadlih obveznosti ter ni predložila izjave banke glede podaljšanja garancije za dobro izvedbo del. Izvedenec B. je ugotovil, da tožeča stranka že od začetka postopka prisilne poravnave ni izvajala obveznosti v skladu s Pogodbo A5. Pogodba A5 je prenehala veljati najkasneje z dopisom A11. Tožeča stranka ni izpolnila svojih dogovorjenih obveznosti v dogovorjeni količini, kvaliteti in rokih, za kar je bila izdana bančna garancija. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožena stranka bančno garancijo unovčila utemeljeno.

11Glede na določilo tretjega odstavka 1087. člena ZOR je potrebno presoditi še, ali je tožena stranka bančno garancijo unovčila v pravilnem znesku. Tožena stranka je zatrjevala, da je bančno garancijo v unovčila za pokritje škode, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke in sicer: (1) 20.000,00 EUR iz naslova dražjih projektantskih rešitev, (2) 80.000,00 EUR iz naslova stroškov zaradi razširitve/podaljšanja bančne garancije za dobro izvedbo del, (3) 175.591,50 EUR iz naslova stroškov dograditve manjkajočega dela prvega obremenilnega nasipa, (4) 58.380,00 EUR iz naslova stroškov izgradnje in odstranitve drugega obremenilnega nasipa, (5) 156.102,95 EUR iz naslova preplačila in (6) 9.713,11 EUR iz naslova neplačanega računa.

12Ugovor nastanka škode zaradi kršitev pogodbenih obveznosti v skladu z določilom 212. člena ZPP⁶ spada v trditveno in dokazno sfero tožene stranke. Skupna značilnost ugovorov je, da ne posegajo v trditve tožeče stranke o dejstvih (ki substancirajo njen zahtevek), temveč dodajajo trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih, katerih pravna posledica je prenehanje pravice tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke.⁷ Torej je bila tožena stranka dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njen ugovor (za uveljavitev škode) in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti (za vrnitev zneska, prejetega na podlagi unovčene bančne garancije).⁸

13Pritožbeno sodišče je tako v presojalo, ali je tožena stranka podala konkretizirane trditve o pravno odločilnih dejstvih, ki izkazujejo obstoj in višino škode ter za te trditve predložila oziroma predlagala ustrezne dokaze, čemur je tožeča stranka oporekala in navajala, da se zaradi pomanjkanja trditvene in dokazne podlage o nastanku in višini škode, do posameznih zatrjevanih škod (škoda iz naslova dražjih projektantskih rešitev, podaljšanja in razširitve bančnih garancij, preplačila) sploh ne more opredeliti.⁹

Odločitev k škodi iz naslova dražjih projektantskih rešitev v višini 20.000,00 EUR.

14Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (list. št. 39) glede škode iz naslova dražjih projektantskih rešitev podala naslednje trditve: »Tožeča stranka kljub svoji obvezi, da mora sodelovati pri projektiranju, le-tega ni izvajala, kar je rezultiralo v dražjih projektantskih rešitvah, kot je kasneje ugotovil podizvajalec G. d. o. o.“. Projektirane rešitve so bile zato dražje in zahtevnejše, kot je bilo glede na zahteve iz razpisne dokumentacije potrebno. S tem je bila toženi stranki povzročena škoda zaradi vrednostnega in tehničnega odstopanja projektnih rešitev od zahtev iz razpisne dokumentacije, in sicer v smeri podražitev. Škoda iz navedenega naslova je ocenjena na 20.000,00 EUR brez DDV. Vse navedeno je bilo ugotovljeno šele naknadno, ko je tožena stranka sama prevzela izvedbo del, kar bo vedel povedati predstavnik podizvajalca G. d. o. o. in projektantka K. H. E. d. o. o.«. V tretji pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2015 (list. št. 151) je še enkrat ponovila, da je škodo iz tega naslova ocenila na 20.000,00 EUR. Kot dokaz je predlagala še postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ocenil višino škode Drugih trditev glede nastanka in višine te škode tožena stranka ni podala. Tožeča stranka je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2015 (list. št. 116) to škodo prerekala in trdila, da ni v ničemer dokazana, da je povsem nejasno iz česa naj bi izvirala, s kakšnim ravnanjem tožeče stranke naj bi bila povzročena in v čem je razlog za ta strošek.

15Po presoji pritožbenega sodišča so trditve tožene stranke o nastanku in obstoju navedene škode prepavšalne in ne vsebujejo osnovnih izhodiščnih podatkov za izračun zatrjevane škode. Tožena stranka ni konkretizirala katere projektantske rešitve in v čem so odstopale od zahtev iz razpisne dokumentacije. Prav te manjkajoče trditve pa so po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o utemeljenosti te škode pravno odločilne (bistvene).

16V skladu z določili ZPP dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo.¹⁰ Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.¹¹ Ker tožena stranka ni podala konkretnih trditev o tem katere projektne rešitve in v čem so odstopale od zahtev v razpisni dokumentaciji, čeprav so ji bila ta dejstva znana, ni zadostila trditvenemu bremenu glede nastanka zatrjevane škode. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni izkazala, da je bilo unovčenje bančne garancije za pokritje škode iz naslova dražjih projektantskih rešitev upravičeno.

Odločitev k škodi iz naslova razširitve/podaljšanja bančne garancije za dobro izvedbo del, ocena 80.000,00 EUR.

17Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 4. 4. 2014 (list. št. 39, 40) glede škode iz naslova podaljšanja bančne garancije za dobro izvedbo del podala naslednje trditve: »Stroške vezane na Bančno garancijo za dobro izvedbo del in za opravo napak, ki jo je bilo oz. ju bo potrebno razširiti in znaša cca 80.000,00 EUR, kar je razvidno iz pogojev banke in sklenjene pogodbe. Tožena stranka si pridržuje pravico do predložitve detaljnih dokazil navedenega stroška, ki ga obravnava kot škodo.« V tretji pripravljalni vlogi (list. št. 151) je še navedla: »Tožena stranka je bila kot glavni partner zaradi prenehanja konzorcijske pogodbe prisiljena prevzeti stroške garancij za dobro izvedbo del, ki bi drugače bremenili tožečo stranko. Tožeča stranka je škodo (dodatni strošek, ki ga iz naslova povečanega obsega bančnih garancij nosi tožena stranka) ocenila na 80.000,00 EUR. Ocena tožene stranke temelji na pogojih banke za razširitev bančne garancije (Aneks št. 3 k Pogodbi o limitu za izdajo garancij št. 277987/2012) in ni dokončna, saj se bančne garancije iztečejo šele v letu 2016. Tožena stranka predlaga postavitev izvedenca finančne stroške, ki bo na podlagi Aneksa št. 3 k Pogodbi o limitu za izdajo garancij št. 277987/2012 in pogodbe o limitu za izdajo garancij ocenil skupno višino škode iz naslova razširitve bančne garancije za dobro izvedbo del in za odpravo napak za celotno obdobje njenih veljavnosti.« Kot dokaz je predlagala še (1) Pogoje banke za razširitev bančne garancije (Aneks. št. 3 k Pogodbi o limitu za izdajo garancij št. 227987/2012, priloga B8, v nadaljevanju: Aneks št. 3), (2) Bančno garancijo za dobro izvedbo del št. 39011 z dne 26. 3. 2010 (priloga B9), (3) Dodatek št. 1 k pogodbi o izdaji garancije št. 3068/39011-mb z dne 24.3.2010 (priloga B10), (4) Garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. MD1325305045 z dne 11. 9. 2013 (priloga B11) ter zaslišanje priče C. C. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje drugih trditev glede nastanka in višine te škode ni podala. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi navedla, da tožena stranka ni predložila nobenih detaljnih dokazil glede navedenega stroška, zaradi česar se do tega stroška ne more opredeliti.

18Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka tudi glede te škode ni podala zadostnih trditev, ki bi omogočale njen izračun. Podana ocenjena višina škode po Aneksu št. 3, ne predstavlja podatka, ki bi omogočal izračun višine škode. Aneks št. 3, ki ga je predložila tožena stranka, se namreč ne nanaša na bančne garancije, ki so bile izdane v obravnavanem primeru in jih je tožena stranka predložila kot dokaz (priloge B8 do B11). Navedeni aneks je sklenjen z banko Y. d. d., medtem ko je vse predložene bančne garancije izdala Banka Z. d. d. (ne ujemajo se niti njihove številke).

19Tožena stranka bi morala podati vsaj osnovne/izhodiščne podatke za izračun škode. Navesti bi morala oznako bančnih garancij, ki jih je dala naročniku, njihovo višino, delež stroškov bančnih garancij, ki odpade na tožečo stranko, trajanje bančnih garancij in višino stroškov, ki izhajajo iz pogodbe oziroma bančne garancije. Podana pavšalna ocena, brez trditev o pravno odločilnih dejstvih, ki bi omogočala izračun te škode, pa ne zadosti minimalnemu standardu konkretiziranosti.

20Trditve o višini škode zaradi podaljšanja oziroma razširitve bančnih garancij je tožena stranka podala šele v reviziji (list. št. 344). Pojasnila je, da teh podatkov prej ni mogla predložiti, ker se bančne garancije še niso iztekle. Ker je predvidena višina stroškov povezanih z izdajo in vodenjem bančnih garancij znana že ob sklenitvi pogodbe o bančni garanciji (primeroma glej Aneks št. 3), so bili ti stroški toženi stranki znani še pred zaključkom glavne obravnave. Zato bi tožena stranka ustrezne trditve o nastanku in višini te škode lahko podala do zaključka glavne obravnave ter za svoje trditve predložila ustrezne dokaze.

21Očitek tožene stranke, da ustreznih navedb glede nastanka in višine stroškov iz naslova stroškov bančnih garancij ni podala zaradi postopanja sodišče prve stopnje, ker ji je dajalo občutek, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo, ne vzdrži resne presoje. Tožeča stranka je v svojih pripravljalnih vlogah večkrat opozorila, da tožena stranka ni izkazala nastanka in višine škode iz naslova podaljšanja in razširitve bančnih garancij ter da ni podala nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da ji je ta škoda dejansko nastala. Zato ni moč zaključiti, da je postopanje sodišča prve stopnje kakorkoli vplivalo na ravnanje tožene stranke v zvezi s podajo trditev in dokazov.

22Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, tožena stranka ni izkazala, da je bilo unovčenje bančne garancije za pokritje škode iz naslova podaljšanja/razširitve bančnih garancij upravičeno.

Odločitev k škodi zaradi dograditve prvega obremenilnega nasipa v višini 175.591,50 EUR.

23Tožena stranka je glede nastanka te škode navedla, da ji je izvedba dograditve prvega obremenilnega nasipa povzročila dodatne stroške, ki so vezani na relacijo s partnerjem A. d. o. o., ki je dejansko dela izvedel namesto tožeče stranke (prva pripravljalna vloga, list. št. 85). Kot dokaz je predložila rekapitulacijo stroškov (B37), ki jo je izdelala sama in nima datuma, ter predlagala zaslišanje prič M. M., D. D., F. F. in C. C., ki naj bi izpovedale o obsegu, kvaliteti, vrednosti in terminski umeščenosti del, vezanih na prvi nasip, vključno z neizvedbo geodetskega posnetka s strani tožeče stranke in prevzema teh del s strani A. d. o. o. Kot izhaja iz navedb tožene stranke, je dela povezana z dograditvijo prvega nasipa izvedel tretji pogodbeni partner A. d. o. o. V tretji pripravljalni vlogi je v nasprotju s prejšnjimi navedbami in listinskimi dokazi (gradbeni dnevniki) zatrjevala, da je dela povezana z dograditvijo prvega obremenilnega nasipa izvedla sama.

24Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi trdila, da je strošek dograditve manjkajočih delov prvega nasipa v višini 175.591,50 EUR povsem neizkazan, saj ni jasno za kakšen strošek gre, iz katerega naslova je zanj domnevno odgovorna tožeča stranka ter kaj ta strošek vsebuje.

25Škoda nastane, če se premoženje zmanjša ali se prepreči njegovo povečanje. Glede na navedeno, bi morala tožena stranka podati konkretizirane trditve o nastanku škode, torej trditve o tem, da se je njeno premoženje zmanjšalo oziroma da se je preprečilo njegovo povečanje.¹² Besedna zveza nastanek škode je „prazni“ pravni termin, ki ga je treba „napolniti“ s pravno odločilnimi dejstvi, ki izkazujejo nastanek škode. Šele tako je mogoča presoja, ali je škoda dejansko nastala. V zvezi z nastankom te škode tako ni jasno ali je škoda nastala, zato ker je tožena stranka plačala za opravljena dela, ali mu je morda na svoje stroške nudila material, opremo, stroje, ali pa se je njeno premoženje zmanjšalo na drug način. Zato tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj kljub opozorilu tožeče stranke ni podala zadostnih trditev iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje v zvezi z dograditvijo navedenega nasipa zmanjšalo oziroma, da se je preprečilo njegovo povečanje. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da unovčenje bančne garancije za pokritje škode iz naslova dograditve manjkajočega dela prvega nasipa ni bilo upravičeno.

Odločitev k škodi iz naslova izgradnje in odstranitve drugega obremenilnega nasipa v višini 58.380,00 EUR.

26Tožena stranka je tudi glede stroškov oziroma škode nastale zaradi izgradnje in odstranitve drugega nasipa zatrjevala, da je dela povezana z izgradnjo drugega nasipa namesto tožeče stranke opravil A. d. o. o., dela v zvezi z njegov odstranitvijo pa podizvajalec G. d. o. o. ter da ji je v zvezi s tem nastala škoda v višini 58.380,00 EUR. Predložila je svojo rekapitulacijo stroškov (B36) ter predlagala zaslišanje prič M. M., D. D., F. F. in C. C., ki naj bi izpovedale o obsegu, kvaliteti, vrednosti in terminski umeščenosti del in prevzemu teh del s strani A. d. o. o.

27Tožena stranka je trdila, da so ji stroški / škoda v zvezi z izgradnjo in odstranitvijo drugega nasipa nastali vezano na relacijo s partnerjem A. d. o. o. in podizvajalcem, ni pa pojasnila v čem konkretno je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja ali preprečitve njegovega povečanja. Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zmanjšalo (navadna škoda) ali da se je preprečilo njegovo povečanje (izgubljeni dobiček), tega pa tožena stranka ni trdila. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da unovčenje bančne garancije za pokritje škode iz naslova izgradnje in odstranitve drugega nasipa ni bilo upravičeno.

Odločitev k škodi iz naslova preplačila v višini 156.102,95 EUR.

28Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (list. št. 40) navedla: „Tožena stranka je pri obračunu stroškovnega vidika po bilanci tožeče stranke na konkretnem projektu ugotovila, da je ob upoštevanju odprtih postavk tožeče stranke na podlagi Pogodbe, stanje sledeče: poseg tožeče stranke v osnovno vrednost pogodbe v višini 156.102,95EUR brez DDV, ki obsega dela, ki bi jih tožeča stranka skladno s Pogodbo morala oddelati še v času do prenehanja njene pogodbe, pa jih ni dodelala, kljub temu, da je bila to njena pogodbena obveznost.“ V tretji pripravljalni vlogi (list. št. 151 in 152) je še navedla, da je tožeča stranka prejela preplačilo za dela, ki naj bi jih šele izvedla. Stranki sta se dogovorili, da bo tožeča stranka prejela del sredstev, ki so bila sicer namenjena toženi stranki za že opravljena dela, kot že opravljena dela, ki naj bi jih tožeča stranka opravila v prihodnje. Tožeča stranka teh del ni nikoli izvedla. Kot dokaz je predlagala zaslišanje I. I. in C. C., ki bi izpovedala glede obstoja dogovora ter postavitev izvedenca finančne stroške, ki bo z vpogledom v poslovne knjige tožeče stranke lahko ugotovil, da je tožeča stranka za ta znesek v preplačilu glede na dejansko izvedena dela.

29Tožena stranka bi morala tudi v tem primeru podati konkretne trditve o pravno odločilnih dejstvih, iz katerih bi izhajalo navedeno preplačilo, najmanj v zvezi z obsegom dogovorjenih del, opravljenih del do razveze pogodbe in neopravljenih del, za katere naj bi tožeča stranka prejela vnaprejšnje plačilo. Konkretne trditve v zvezi s preplačilom 156.102,95 EUR je tožena stranka podala šele v reviziji (tretji odstavek na strani 32), kar pa je prepozno. Šele v reviziji in nič prej je tožena stranka navedla, kako je izračunala navedeno preplačilo. Tožena stranka zato ni zmogla trditvenega bremena v smeri, da je bilo unovčenje bančne garancije iz preplačila v višini 156.102,95 EUR upravičeno.

Odločitev v zvezi z računom v višini 9.713,11 EUR.

30Tožena stranka je trdila, da je iz naslova unovčene bančne garancije poplačala račun št. 003/2013 z dne 11. 1. 2013 v višini 9.713,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila. Pojasnila je, da je na podlagi konzorcijske pogodbe s tem računom tožeči stranki zaračunala stroške bančne garancije. Tožeča stranka tej obveznosti ni nasprotovala, je pa trdila, da jo je pobotala s svojo terjatvijo, ki jo ima do tožene stranke iz naslova zadržanih sredstev.

31Ker v času, ko je tožeča stranka podala pobotno izjavo, njena terjatev iz naslova zadržanih sredstev še ni zapadla v plačilo, niso bile izpolnjene predpostavke za pobot in do le-tega ni prišlo (311. člen OZ). Prav ima tožena stranka, da je bilo unovčenje bančne garancije za poplačilo tega računa v višini 9.713,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi upravičeno.

32Ker je račun zapadel v plačilo 21. 1. 2013, gredo toženi stranki v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena OZ¹³ zakonske zamudne obresti šele od vključno 22. 1. 2013 dalje do plačila in ne od 12. 1. 2013 kot je zahtevala. Ker tožena stranka pred podajo zahtevka za unovčenje bančne garancije dne 3. 6. 2013 zadevnega računa ni dobila plačanega, je bila tožeča stranka v zamudi do tega dne. Pritožbeno sodišče je zakonske zamudne obresti (od zneska 9.713,11 EUR od 21. 1. 2013 do 3. 6. 2013) izračunalo na podlagi spletne aplikacije na internetni strani Vrhovnega sodišča¹⁴ in znašajo 309,69 EUR, kot izhaja iz izračuna obresti, ki je sestavni del izreka sodbe. Torej je tožena stranka bančno garancijo iz naslova te škode upravičeno unovčila za znesek 10.022,80 EUR (9.713,11 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 309,69 EUR).

Sklepno

33Glede na vse navedeno so pritožbeni razlogi delno utemeljeni. Ker je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz gornje obrazložitve, zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v III. in IV. točki izreka delno spremenilo kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo kot izhaja iz II. točke izreka.

34Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje v III. točki izreka je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je po odločitvi pritožbenega sodišča uspela s tožbenim zahtevkom v višini 220.945,75 EUR, kar predstavlja 48,5 odstotkov celotnega tožbenega zahtevka (455.059,50 EUR) v preostalem delu pa je propadla (za 234.113,75 EUR, kar predstavlja 51,5 odstotka tožbenega zahtevka). Ker je bila uspeh tožeče stranke glede na navedeno polovičen (cca. 50 odstotkov) je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP spremenilo tako, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške prvostopenjskega postopka.

35Odločitev o pritožbenih stroških in stroških revizijskega postopka, prav tako temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da je bil končni uspeh obeh pravdnih strank približno 50 odstoten¹⁵ in da so obema pravdnima strankama nastali približno enaki stroški, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁴ Primerjaj VSL sodba in sklep II Cp 1132/2012 z dne 14. 11. 2012.
⁵ Tožena stranka je v svojih vlogah pred sodiščem prve stopnje podala zelo obširne trditve o tem, da tožeča stranka iz razlogov, ki izhajajo iz njene sfere, ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti v dogovorjeni kvaliteti in količini ter pogodbenih rokih. Tem trditve, ki so podprte s številnimi dokazi, je potrdil izvedenec B.
⁶ Iz določila 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.
⁷ Primerjaj: VSRS Sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.
⁸ Glej sklep VSRS III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (20. točka obrazložitve).
⁹ V drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2015 (list. št. 115 - 117) in v tretji pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2015 (list. št. 159).
¹⁰ Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.
¹¹ Primerjaj: VSL sodba II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010.
¹² Primerjaj: VSL sodba in sklep I Cpg 315/2011 z dne 24. 5. 2012.
¹³ Iz določila prvega odstavka 378. člena OZ izhaja, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.
¹⁴ Internetna stran:http://izo.sodisce.si/izo-web/spring/izracun?execution=e2s1
¹⁵ Iz komentarja k 154. členu ZPP izhaja, da je za odločitev o stroških odločilno načelo končnega uspeha ne pa uspešnost posameznih dejanj (dr. Lojze Ude in ostali: Pravdni postopek zakon s komentarjem, druga knjiga, 2006, stran 29).