UPRS Sodba in sklep II U 446/2016-10

I. Tožba se v delu zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-24544/2016-1 09 z dne 22. 2. 2016 zavrne.

II. Tožba se v delu zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-24544/2016-3 09-710-11 z dne 16. 3. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-325/2016-2 z dne 30. 9. 2016 zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik s tožbo izpodbija dva sklepa tožene stranke, izdana v postopku davčne izvršbe. S sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 4934-24544/2016-1 09 z dne 22. 2. 2016 (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi) je tožena stranka odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba za izterjavo davčnega dolga, ki temelji na odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, št. dok. DT4224-039499/20 z dne 9. 9. 2015, izvršljivi dne 26. 1. 2016 (v nadaljevanju odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča). Tožnikov davčni dolg obsega 50,35 EUR glavnice, 0,35 EUR zamudnih obresti in 25,00 EUR stroškov sklepa, skupno torej 75,70 EUR. Izvršitev navedenega sklepa z rubežem denarnih prejemkov se je naložila tožnikovemu delodajalcu oziroma izplačevalcu.

2Sklep o davčni izvršbi je bil potrjen z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-219/2016-5 z dne 29. 9. 2016, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena. Ministrstvo v zvezi s tožnikovimi navedbami, da je dolg poravnal dne 26. 2. 2016, pojasnjuje, da je bilo plačilo v davčni evidenci evidentirano šele dne 29. 2. 2016. Sklep o davčni izvršbi je bil izdan dne 22. 2. 2016, prvič odpremljen dne 24. 2. 2016, drugič pa 1. 3. 2016. V času njegove priprave tožnikova obveznost še ni bila poravnana. Opomin ni predpostavka za začetek davčne izvršbe.

3Tožnik z isto tožbo izpodbija tudi sklep št. DT 4934-24544/2016 z dne 16. 3. 2016 (v nadaljevanju sklep o delni ustavitvi postopka), s katerim je tožena stranka postopek po sklepu o davčni izvršbi zaradi delnega plačila terjatve v znesku 50,50 EUR delno ustavila, in sicer za znesek 50,41 EUR, ki obsega 50,06 EUR glavnice in 0,35 EUR zamudnih obresti. Tožena stranka je odločila še, da ostane sklep o davčni izvršbi v preostalem delu v veljavi (zadnji odstavek 1. točke izreka).

4Tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 16. 3. 2016 je bilo z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-325/2016-2 z dne 30. 9. 2016 delno ugodeno. Ministrstvo je zaradi nedoslednega navajanja prvostopenjskega organa sklep z dne 16. 3. 2016 v zadnjem odstavku 1. točke izreka spremenilo tako, da se davčna izvršba nadaljuje za stroške izvršbe v znesku 25,00 EUR in preostanek glavnice v znesku 0,29 EUR skupaj z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od zneska 0,29 EUR, ki tečejo od dne 1. 3. 2016 do plačila. Pojasnjuje, da se je s tožnikovim plačilom v znesku 50,50 EUR pokrilo 0,44 EUR zamudnih obresti (0,35 EUR zamudnih obresti iz prvega izpodbijanega sklepa in 0,09 nadaljnjih zamudnih obresti do dne 29. 2. 2016) ter 50,06 EUR glavnice. Neporavnanih je tako ostalo še 0,29 EUR glavnice in 25,00 EUR stroškov davčne izvršbe.

5Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka po izdaji opomina z izdajo sklepa o davčni izvršbi ni počakala dovolj časa, da bi bila tožniku omogočena vročitev opomina in izvedba plačila, s čimer je kršila svojo lastno uveljavljeno prakso opominjanja, kot jo oglašuje na svoji spletni strani, kar predstavlja kršitev načel iz 6. in 7. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožnik je svojo obveznost namreč prostovoljno poravnal dne 26. 2. 2016 v življenjskem roku 8 dni po vročitvi opomina in skoraj dva tedna pred vročitvijo sklepa o davčni izvršbi. Dolžniki se ne bi smeli deliti na tiste, ki prevzamejo pošiljke zadnji dan in tiste, ki jih prvi, vsem bi morala biti zagotovljena primerna doba za prostovoljno poplačilo obveznosti. Na bistveno preseženo sorazmernost kaže tudi dejstvo, da stroški izdaje sklepa o davčni izvršbi znašajo 25,00 EUR, kar je skoraj polovica davčnega dolga, in da so obveznosti, ki presegajo znesek iz 149. člena ZDavP-2 zapadle v plačilo le 22 oziroma 30 dni pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Stroški davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR so bili zaradi neprimernega roka za izvedbo plačila po prejemu opomina nepotrebni, saj je tožnik še pred vročitvijo sklepa o davčni izvršbi svojo obveznost izpolnil v celoti.

6Izdaja sklepa o delni ustavitvi postopka predstavlja kršitev 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je tožnik vsebinsko obrazložitev prejel šele v drugostopenjski odločbi. Tožnik je dne 16. 3. 2016 plačal znesek 25,00 EUR po sklepu o davčni izvršbi, česar tožena stranka ob izdaji sklepa o delni ustavitvi postopka ni upoštevala, kljub temu da navedeni sklep še ni bil oddan na pošto. Da je bilo plačilo evidentirano ob 23.40 uri, ni razlog za takšno neupoštevanje, saj je po ZDavP-2 potrebno plačilo evidentirati kot prejeto na dan, ko ga organ prejme. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče ob tem pojasnjuje, da je tožnikov zahtevek na odpravo odločbe Ministrstva za infrastrukturo, Inšpekcije za energetiko in rudarstvo, št. 06152-174/2016-13 z dne 16. 6. 2016 štelo za očitno pomoto.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz pritožbenih prilog razvidno, da je tožeča stranka opomin z dne 6. 2. 2016 prejela pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

8Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), kar je v obravnavani zadevi sodišče tudi storilo. Dokaznemu predlogu tožnika za njegovo zaslišanje zato ni sledilo.

K I. točki izreka:

9V delu, v katerem tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi, tožba ni utemeljena.

10Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo (prvi odstavek 143. člen ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2), kamor skladno s prvo točko drugega odstavka tega člena spada tudi izvršljiva odločba o odmeri davka, kar v obravnavani zadevi predstavlja odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Da je tožnik prejel odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, s katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo v znesku 50,35 EUR, in da je navedena odločba postala izvršljiva dne 26. 1. 2016, med strankama ni sporno.

11Po načelu zakonitosti upravnega postopka se pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa presoja z vidika pravnega in dejanskega stanja, ugotovljenega v času izdaje odločbe na prvi stopnji (tako: sodba VSRS opr. št. X Ips 1484/2006 z dne 22. 4. 2010) in ne v času, ko organu pisanje uspe vročiti stranki. Ker je bil sklep o davčni izvršbi izdan dne 22. 2. 2016, tožnik pa je znesek 50,50 EUR plačal dne 29. 2. 2016 (skladno s 1. točko 92. člena ZDavP-2 se davek šteje za plačan na dan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za njegovo plačilo), je jasno, da v času izdaje sklepa o davčni izvršbi tožnikova davčna obveznost ni bila poravnana, posledično pa je bila izdaja sklepa o davčni izvršbi upravičena.

12Dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe (prvi odstavek 152. člena ZDavP-2), razen če se izkaže, da davčna izvršba ni upravičena, kar v obravnavani zadevi, kot pojasnjeno v prejšnjem odstavku, ni podano, zato je tožena stranka plačilo stroškov sklepa o davčni izvršbi utemeljeno naložila v plačilo tožniku. Višino stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi predpisuje Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku, pri čemer je 66. člen tedaj veljavnega citiranega pravilnika določal, da stroški za izdajo sklepa o izvršbi na dolžnikove denarne prejemke znašajo 25,00 EUR. Zaradi predpisanega zneska stroškov tožena stranka pri njihovi odmeri ni mogla izbirati med različnimi možnostmi, upoštevajoč načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, kot zmotno meni tožnik.

13Glede obveznosti izdaje opomina sodišče pojasnjuje, da zakonska določba prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 jasno določa, da se davčna izvršba začne v primeru, če davek ni plačan v zakonsko predpisanih rokih, pri čemer zakon obveznosti predhodne izdaje opomina ne predvideva (tako: sodba UPRS opr. št. III U 38/2015 z dne 23. 10. 2015). Tožena stranka torej tožniku opomina sploh ni bila dolžna izdati, a je to z opominom z dne 6. 2. 2016 vseeno storila, pri čemer pa namen navedenega opomina ni bil podaljšanje roka za izpolnitev davčnih obveznosti (opomin z dne 6. 2. 2016 kakršnegakoli roka tudi ni določal), temveč je predstavljal zgolj fakultativni poziv k izpolnitvi že zapadle obveznosti. Ker ZDavP-2 izdaje opomina v postopku davčne izvršbe ne predvideva, so tožnikove trditve v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, načela gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2 in načela enakosti pred zakonom iz 14. člena URS neutemeljene, saj se v luči teh načel presoja (ne)izvrševanje zakonskih pooblastil, ne pa, ali je organ dolžan storiti nekaj, česar zakon ne predvideva.

14Tožnik je imel možnost svojo davčno obveznost plačati od prejema odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (ki je bila izdana že dne 9. 9. 2015), a vse do 29. 2. 2016, kljub temu da je navedena odločba postala izvršljiva dne 26. 1. 2016, tega ni storil, zato tudi dejstvo, da je tožena stranka sklep o davčni izvršbi izdala 27 dni po zapadlosti davčne obveznosti, ne predstavlja kršitve načela sorazmernosti. Tožena stranka bi lahko skladno s prvim odstavkom 143. člena ZDavP-2 davčno izvršbo začela takoj naslednji dan po poteku roka za plačilo davka, a je sklep o davčni izvršbi izdala skoraj mesec dni pozneje.

15Upoštevajoč vse navedeno je sklep o davčni izvršbi tudi po presoji sodišča pravilen in utemeljen na zakonu, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

16V delu, v katerem tožnik izpodbija sklep o delni ustavitvi postopka v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-325/2016-2 z dne 30. 9. 2016, tožba ni dovoljena.

17Tožena stranka je v nadaljevanju postopka upoštevala tožnikovo plačilo 50,50 EUR in izdala sklep o delni ustavitvi postopka. Postopek davčne izvršbe se je nadaljeval za stroške izvršbe v znesku 25,00 EUR in za 0,29 EUR glavnice skupaj z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od zneska 0,29 EUR, ki tečejo od dne 1. 3. 2016 do plačila. Istega dne (16. 3. 2016), ko je tožena stranka izdala sklep o delni ustavitvi postopka, je tožnik poravna še preostanek dolga po sklepu o davčni izvršbi, tj. 25,00 EUR. Posledično je sodišče s sklepom z dne 24. 3. 2016 postopek po sklepu o davčni izvršbi zaradi plačila terjatev v celoti ustavilo.

18Tožnik mora ves čas upravnega spora izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči (tako: sklep UPRS opr. št. I U 360/2012 z dne 10. 5. 2012). Ker je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnika s sklepom z dne 24. 3. 2016 ustavljen, sodišče ugotavlja, da tožnik z odpravo sklepa o delni ustavitvi postopka svojega pravnega položaja ne bi izboljšal. Tožena stranka je namreč razloge, zaradi katerih tožnik meni, da je njegova obveznost prenehala (plačilo davčnega dolga) upoštevala že pred vložitvijo tožbe, in sicer pri izdaji sklepa o ustavitvi postopka z dne 24. 3. 2016. Sklep o delni ustavitvi postopka že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik je namreč s tožbo zahteval odpravo sklepa o delni ustavitvi postopka, čeprav je bila izvršba ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je tožnik v tožbi utemeljeval odpravo izpodbijanega sklepa (tako: sklep VSRS opr. št. X Ips 56/2015 z dne 18. 10. 2017).

19Sodišče pojasnjuje še, da bi tožnik, v primeru če bi želel, da sodišče ugotovi nezakonitosti izpodbijanega sklepa, moral oblikovati ugotovitveni tožbeni zahtevek, ki v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, kot je tožnikova, sam po sebi ni vsebovan (tako: sklep VSRS opr. št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016).

20Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je sodišče tožbo v delu, v katerem tožnik izpodbija sklep o delni ustavitvi postopka, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K III. točki izreka:

21Ker je sodišče tožbo delno zavrnilo, delno pa zavrglo, je skladno četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.