VSM Sklep IV Kp 51294/2011

I. Pritožba zagovornika obsojenega E. M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornika obsojenega E.M. za vrnitev v prejšnje stanje ter kot prepozno zavrglo njegovo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 51294/2011 z dne 12. 7. 2018.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo napačno pravno podlago. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter pritožbo zoper sodbo obravnava.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da razlogi, ki jih je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel zagovornik obsojenca, ne dajejo podlage za zaključek, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

5Bistvo zagovornikove pritožbe je v navajanju, da bi sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 120. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) moralo obsojencu sodbo, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, vročiti tako, da bi postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, saj mu sodbe ni moglo vročiti na dotedanji naslov. Pritožba nima prav. Zagovornik po uradni dolžnosti se na podlagi tretjega odstavka 120. člena ZKP postavi le, če obdolžencu zaradi spremembe naslova ni mogoče vročiti sodbe, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, ne pa tudi, ker obdolženec ni hotel prevzeti pošiljke. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obsojencu vročalo sodbo (s katero mu je preklicalo pogojno obsodbo in določeno kazen zapora tudi izreklo) na do tedaj znani naslov, na katerem je obsojenec redno prejemal pošto. Ker se je pisanje v konkretnem primeru vrnilo z oznako „ni dvignil“, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je sodbo vročalo po pooblaščeni vročevalki.

6Prvostopenjsko sodišče pa je utemeljeno zaključilo, da je bila v konkretnem primeru opravljena pravilna nadomestna vročitev v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena v zvezi s prvim odstavkom 119. člena ZKP, zaradi česar niso podani pogoji, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje in s tem podaljšanje zakonsko določenega roka. Iz podatkov iz spisa namreč izhaja, da je pooblaščena vročevalka poskušala sodbo osebno vročiti obsojencu 22. 8. 2018, vendar ga ni bilo doma, zaradi česar je pustila obvestilo o prispelem pismu. Ker se na obvestilo nihče ni odzval, je vročevalka ponovno obiskala obsojenca. Tokrat je bila doma njegova mama, ki je pošto sprejela in vročilnico tudi podpisala. S tem je bila vročitev pravilno opravljena. Po prvem odstavku 119. člena ZKP lahko namreč vročevalec, če naslovnika ni v stanovanju, sodno pisanje izroči njegovemu odraslemu družinskemu članu, ki je pisanje dolžan sprejeti.

7Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je o predlogu zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje odločilo, ne da bi zaslišalo predlagano pričo. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da na uspešno vročitev sodnega pisanja ne morejo vplivati niti navedbe o nepismenosti in demenci obsojenčeve matere. Obsojenčeva mama vročevalke ni opozorila na morebitno nepismenost, temveč je vročilnico podpisala, medtem ko obsojenec ni predložil nobenih dokazil o njeni demenci, zaradi česar so pritožbene navedbe v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljene.

8Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, pri čemer je upoštevalo premoženjske razmere obsojenca.